Matjaž Ugovšek
V akciji Nihče brez s prostovoljci pomaga otrokom iz socialno ogroženih družin do računalniške opreme. Do danes so oddali več tisoč računalnikov.
»Imamo računalnike, ki jih mečemo stran, ker ne vemo, kaj bi z njimi. Na drugi strani imamo ljudi, ki si računalnika ne morejo privoščiti, čeprav je nujen za normalno vključenost v družbo,« je pred leti razmišljal Matjaž Ugovšek, ko je zagnal novo dejavnost Računalniki za socialno ogrožene. Decembra 2011 so oddali prvega, do danes se jih je nabralo več tisoč. Problematika z dostopom do računalnika in interneta (ter posledično do informacij) je postala še posebno pereča lani, ko sta zaradi epidemije delo in šolanje od doma dobila turbopospešek. Ugovšek, sicer predsednik društva Duh časa, se je s somišljeniki hitro odzval. V akciji Nihče brez s prostovoljci pomaga otrokom iz socialno ogroženih družin do računalniške opreme za šolanje na daljavo; pred kratkim so ga izbrali za ime tedna na Valu 202.
Pred dvema letoma ste dejali, da postaja internet tako osnovna potreba kot nekoč obleka in obutev. Je med epidemijo postal že kot kisik?
V trenutnih razmerah verjetno res. (smeh) Ni prav, da se vse dogaja na daljavo, toda nimamo izbire. Internet je najboljša, najbolj univerzalna pot. Prek njega lahko učinkoviteje komuniciramo na daljavo kot po telefonu. V miru lahko poiščemo spletno stran in si ogledamo stvari. Informacije potrebujemo, to je dejstvo.
Šolarji najbrž še posebno?
To drži, ampak sem že zasledil primere, ko so šolo na daljavo v manjših krajih izvajali pisemsko, prek poštarja. Ali pa so starši prišli iskat učno gradivo v šolske nabiralnike, nakar so otroci doma naredili nalogo in jo nesli nazaj.
V Sloveniji?
Da, a zdaj se ne spomnim natančno … To zgodbo mi je povedal eden izmed hišnikov, ki so prišli po opremo za svojo šolo.
Kdaj ste se začeli zavedati, da bo šolanje na daljavo problem? Že isti dan, ko je bila razglašena epidemija?
Ko je bila 13. marca razglašena epidemija, smo ustavili vse naše dejavnosti. To je to, gremo domov. Za sabo smo imeli veliko akcijo za Afriko, kamor smo poslali več računalnikov, in bili smo zadovoljni, da sledi malo počitka.
V začetku naslednjega tedna, torej čez tri dni, smo že imeli »totalno štalo«. Ljudje so nas začeli klicati, da potrebujejo računalnike. Od staršev do predstavnikov šol. Tega nismo predvideli, vendar smo se takoj odzvali. Na hitro smo se organizirali, se uskladili s priporočili NIJZ in začeli delati.
❞
Se je bilo zahtevno tako hitro odzvati?
Naš cilj je, da nikoli več ne zavrnemo nobene opreme; da vedno rešimo, kar se rešiti da. Četudi morda ni dovolj dobro za naše standarde, bo pa za koga v Afriki, kjer je problem pomanjkanja računalniške opreme zelo izrazit.
Težko je bilo samo to, da smo stvari izvedli v skladu s predpisi. Da smo bili prepričani, da je vse okej. Da nas ne bo kdo kazensko preganjal. Ta del je bil najtežji. Najbolj nenavaden.
Kazensko preganjal?
To sem morda rekel malce preostro.
Bali smo se, da bomo kršili priporočila NIJZ. K sreči je med nami medicinec, ki nas je hitro povezal z NIJZ in ministrstvom za zdravje. Z njimi smo se dogovorili, kako bi lahko izvedli vse skupaj, in dobili dovoljenje, na katero se lahko sklicujemo še danes. V ta del sicer nisem bil vpet, toda naš prostovoljec je povedal, da se je bilo dokaj zahtevno dogovoriti. Tudi oni namreč niso vedeli, kaj in kako. Ampak potem smo našli rešitev: v prostorih hkrati delajo največ štirje, med sabo so oddaljeni najmanj tri metre, vsak dela v svoji »celici«, vseskozi merimo telesno temperaturo in k sreči – zdaj trkam na les – doslej še nihče od nas ni zbolel.
Vaš program ne zajema samo socialno ogroženih, ampak tudi tiste družine, ki imajo več otrok in bi bilo zanje nesmiselno, da zaradi trenutnih razmer kupijo pet novih računalnikov. Bi lahko presodili, kateri skupini se je težje obrniti k vam po pomoč?
Težko, saj smo opremo v sklopu te akcije večinoma oddajali predstavnikom šol, oni pa so jo nato razdelili naprej. Logistično je bilo tako najbolj smiselno.
Na splošno pa je stigma, ki izvira iz tega, da otrok nima dobrih pogojev in ne more sodelovati na zoomu, gotovo problematična. Slišal sem za primer, ko je neki deklici vse zmrznilo, ko se je prijavila na zoom, saj je imela preslab računalnik. Na procesorsko moč vpliva število udeležencev zooma: več kot jih je, bolj obremenjen je računalnik. Njo je zato na začetku vrglo ven in ni mogla dostopati do učilnice, dokler se drugi niso začeli odjavljati. Nato je lahko vstopila, učiteljica pa je mislila, da je špricala, in ji je dala neupravičeno uro. Učenka ji je pojasnila, kaj se je zgodilo, ona pa ji je zabrusila: Ja, si pa kupi novega! Nekaj v tem smislu. Družina tega ni pričakovala, morda niti nimajo zadosti sredstev, po drugi strani pa je treba razumeti tudi učiteljičin odziv, čeprav ni bil primeren. Za njo je gotovo bila težka ura, le redkokdo je bil pred začetkom epidemije usposobljen za delo na daljavo. Prav zaradi tega nastajajo takšni zapleti. Šolanje na daljavo zaobjema digitalno opolnomočenje. Tako tistih, ki izvajajo kurikulum, kot tistih, ki ga spremljajo. Sicer otroci pogosto bolj obvladajo računalnike kot starši, toda v prvi triadi najbrž ne.
Ko poslušam izjave ministrice za šolstvo, me čudi, da govori, da smo usposobljeni, da imajo vsi računalnike, ne omeni pa, da je to tudi zasluga nevladnih organizacij, ki so se hitro odzvale, podjetij, ki so donirala osnovni delež opreme, da je prišla do učencev …
Ta anekdota o burnem učiteljičinem odzivu je najbrž izjema?
Da.
Kaj pa je pri šolanju na daljavo mogoče posplošiti?
Ogromno stresa, slabe volje in obupa – predvsem staršev. Vsi komaj čakajo, kdaj bo to minilo, saj zahteva ogromno časa. Zgodbe so različne. Nekatere družine so v veliki stiski. Če je v družini pet otrok, od tega štirje v šoli, eden pa je še dojenček, mi verjetno ni treba veliko pojasnjevati …
Trenutno je šolanje na daljavo gotovo edina pot, ampak način, kako smo nanj pripravljeni in kako smo se kot družba odzvali, je dvomljiv. Zdaj je lahko biti pameten, ampak prepričan sem, da je v času, ko moramo vsi biti doma, na voljo veliko nevladnih kapacitet, ki
bi skupaj z vladnimi reševale problematiko. Skupaj bi ji bili lažje kos. Če pa smo vsak na svojem bregu, se stvari ne dopolnjujejo. In to je velika škoda.
Da se ne bo vse skupaj zdelo tako črno: večkrat smo sodelovali tudi zelo uspešno. Z ministrstvom za zdravje in tudi z ministrstvom za javno upravo, od katerega smo dobili računalniško opremo, ne da bi se sami obrnili nanje. Šlo je kot po maslu. Vse je bilo urejeno takoj, v enem tednu smo računalnike razdelili naprej. So primeri, ko se stvari lahko hitro, preprosto, korektno in učinkovito rešijo. Seveda pa mora biti volja.
Je to tistih tisoč računalnikov, ki na ministrstvu za javno upravo čakajo na odpis, kar ste omenili v intervjuju na Valu 202?
Žal je zgodba malo drugačna. Najprej sem res dobil to informacijo od nekoga, ki ga ne želim izpostavljati. Ko pa smo stopili v akcijo, se je pokazalo, da smo prejeli okoli dvesto računalnikov. Potrebovali bi jih petsto, nekaj smo jih dobili tudi od drugod, tako da se počasi bližamo cilju. Trenutno obstaja povpraševanje po približno 180 računalnikih.
Ste imeli zaradi epidemije kaj težav z distribucijo?
V prvem valu zagotovo, v drugem pa sploh ne.
Zakaj takšna razlika?
Začeli smo neposredno komunicirati s šolami. Ni jim bilo več tako težko organizirati prevoza. Odgovorni se niso več tako močno bali novih razmer: kaj pa, če zboli voznik, in podobni strahovi. Tega ni bilo več toliko. Hkrati smo hitreje pripravili več računalnikov, ker smo naenkrat prejeli veliko enakih. V enem tednu smo jih usposobili sto.
Pretirane medijske izpostavljenosti se bojite, kajti če bi vam preveč ljudi želelo podariti računalnike, jih ne bi mogli shraniti. Se je že zgodilo, da ste morali zavrniti ponujeno?
V preteklosti večkrat, zdaj pa ne, saj smo na neki točki povsem spraznili prostore. Tudi v prihodnje pričakujemo, da se bo na ljubljanski mestni občini našla dobra volja in da bodo priskrbeli ustreznejše prostore za našo dejavnost. Naš cilj je, da nikoli več ne zavrnemo nobene opreme; da vedno rešimo, kar se rešiti da. Četudi morda ni dovolj dobro za naše standarde, bo pa za koga v Afriki, kjer je problem pomanjkanja računalniške opreme zelo izrazit.
Nekatere družine so v veliki stiski. Če je v družini pet otrok, od tega štirje v šoli, eden pa je še dojenček, mi verjetno ni treba veliko pojasnjevati …
Videli smo, kaj se je dogajalo s planetom. Kako čisto je bilo ozračje že prvi mesec zatem, ko se je svet ustavil. Videli smo, kaj pomeni »trošenje na polno«. Ali res potrebujem nov telefon vsaki dve leti? Zakaj ga ne morem obnoviti?
Ste kje zasledili, kako je s šolanjem na daljavo v revnejših državah? Čeprav v Sloveniji ni vse rožnato, je preskrba z internetom vseeno razmeroma dobra …
Nimam kakšnih posebnih informacij, razen tistih iz medijev. V nekem italijanskem kraju so se šli učit na ulico, pri tem upoštevali predpisano razdaljo in pouk izvajali na planem. Morda so kaj podobnega počeli tudi kje drugje.
Ko greš po računalnik v trgovino, dobiš na njem windowse s številnimi naloženimi programi, ki so brezplačni le kratek čas. Četudi bi takšen računalnik dobil zastonj, bi slej ko prej postal strošek, kar bi spet prizadelo revnejši del prebivalstva, s katerim sodelujete pri Računalnikih za socialno ogrožene …
Da, zato uporabljamo odprtokodne alternative, ki obstajajo že dolgo. Najbolj znani primeri so spletni brskalnik mozilla irefox, e-poštni program thunderbird, operacijski sistemi linux …
Odprtokodna skupnost je močna: poleg programov ter rešitev za dostopanje do informacij in komuniciranje ponuja tudi orodja za profesionalno delo, od risanja do snemanja glasbe. Programerji in entuziasti z vsega sveta iščejo najboljšo rešitev, ki je javno dostopna. V odprtokodni skupnosti velja načelo »od ljudi za ljudi«, kar je v nasprotju s kapitalistično miselnostjo, kjer vse temelji na tekmovalnosti in konkurenci – seveda na račun potrošnika. Znanost in metodologija sta bili od nekdaj odprtokodni.
Vaše društvo Duh časa si prizadeva za na virih utemeljeno gospodarstvo (angl. resource-based economy) – usmeritev vseh virov, ki jih ima Zemlja na voljo, v družbeno korist. Je pandemija med širšo javnostjo spodbudila ta način razmišljanja?
Morda je osvetlila to vprašanje, ga izpostavila. Vsaj upam. Videli smo, kaj se je dogajalo s planetom. Kako čisto je bilo ozračje že prvi mesec zatem, ko se je svet ustavil. Videli smo, kaj pomeni »trošenje na polno«. Ali res potrebujem nov telefon vsaki dve leti? Zakaj ga ne morem obnoviti, ohraniti večine komponent, tiste kvarljive pa zamenjati? Takšni pogledi se že pojavljajo, ampak žal je biznis premočan.
Če pa o trenutni situaciji spregovorim malce širše: zaradi krize je veliko negodovanja nad tem, kako se z njo spopadamo kot družba. Sam pogrešam predvsem merilnike temperature pred vhodi v večje stavbe in na mestih, kjer se ljudje zbirajo. Kot družba bi morali ta ukrep postaviti na prvo mesto. Je prva, najbolj logična poteza, vendar je nisem nikjer zasledil. Žal mi je tudi, da narava komunikacije med oblastjo in državljani ni spodbujajoča in vključujoča. Da bi policisti, če se izrazim pesniško, namesto glob podeljevali maske.