Ali veste, kako potresno varno je vaše domovanje?
Kozma Ahačič,
Seveda, ob vselitvi sem se pozanimal. Je pa to neprijetno vprašanje, ki si ga neradi zastavljamo, saj gre ne glede na gradnjo pri potresih za dogajanje, na katero težko bistveno vplivamo. Ravno berem poročilo Primoža Trubarja o vrsti potresov leta 1547 in prav neverjetno je, kako enako nemočni smo ob naravnih pojavih tudi danes. A to ne pomeni, da ne moremo ničesar storiti za vsaj malo večjo varnost. Nedavna tragedija na Hrvaškem, pa tudi vse pretekle v Sloveniji in drugod v okolici nas nasprotno vedno znova opominjajo, da na potrese ne smemo pozabiti. So del naše stvarnosti in nanje moramo biti pripravljeni z dobrimi gradnjami, upoštevanjem stroke in z ozaveščanjem.
Nataša Luša,
Danes živim v več kot sto let stari hiši, ki ni zgrajena potresno varno. Zato sem ob zadnjih potresih kar malo zastrigla z ušesi. Od otroštva me preganja strah pred potresom, tisti prvi, ki sem ga doživela, je v meni zbudil prastrahove. Še dolgo po njem sem se pretirano prestrašila ob vsakem najmanjšem tresljaju ali ropotanju stekel v omari. Ko mi je oni dan sin ob potresu v Petrinji rekel: Saj veš, da bi se naša hiša podrla, mi je postalo kar malce tesno pri srcu.
Uršula Cetinski,
Moj najhujši potres je bil pred nekaj leti v Italiji, mislim, da je bilo maja, ko smo se odpravili v galerije in muzeje čudovite Ferrare, ki jo prištevajo med bisere kulturne dediščine človeštva. Sredi noči se je pojavilo strašno bobnenje in stresanje, tako da smo v spalnih srajcah stekli na osrednji mestni trg pred veličastnim opečnatim gradom Estense, na katerem so se porušili grajski stolpiči, kipi in drugo okrasje pa so popadali s prečudovitih renesančnih stavb. Na trgu pred gradom smo potem sedeli do jutra. Italijani so s seboj prinesli tudi svoje ljubljenčke; pse, mačke, papige, hrčke … Zdelo se mi je, da smo na Noetovi barki po apokalipsi. Vzdušje pa je bilo prav posebno. Da si ga zapomniš za vselej. Vsak si želi čim manj potresov, tudi naš blok iz leta 1942, ki ni zelo potresno odporen.
Jadran Lenarčič,
Smo kar varni v primerjavi z drugimi Ljubljančani. Živimo namreč kot sodobni mostiščarji v novejši hiši na robu Barja. Hiša je narejena kot betonska kletka, ki plava na lesenih kolih. Pred leti sem organiziral na inštitutu predavanje enega naših največjih strokovnjakov za potrese, prof. Petra Fajfarja. Po slišanem lahko povzameš, da je stanje ponekod v Ljubljani kritično. Spominjam se zgodbe, ki sem jo zasledil na italijanski televiziji. Po potresu, ki je porušil vas Amatrice (po kateri se imenujejo meni ljubi špageti), je ostalo pokonci le nekaj hiš. Te je sezidal neki mesar. Ko so ga vprašali, kako to, je rekel, da ne ve in da se je le držal načrtov. Hiše, ki so jih gradili izurjeni gradbinci, pa so se sesule. Le kdo bi vedel, zakaj.
Karel Gržan,
Dom, v katerem bivam, je brez temeljev, zgrajen je iz kamna in blata. V času gradnje še ni bilo ceste do gozdne jase sredi gora, kjer je postavljen. Zravnali so zemljo in uporabili material, ki je bil pri roki: kamen, zemljo, les. Dom, v katerem bivam, morda res ni potresno varen, a je poln topline – v njem gnezdi prijetnost. Vem, zunanja varnost je pomembna, a če ni spokojnosti in blagosti, ki veže hišo v dom … Zanimivo, obiskujejo me številni, ki prihajajo iz svojih varnih armiranobetonskih domovanj; mir, blago spokojnost, varnost … pa zaznajo šele v tem statično sicer »nevarnem« domu, ki mi daje zatočišče na tem mojem romanju skozi prostor in čas.
Zoran Predin,
K sreči živimo v novi pritlični hiši, ki je protipotresno grajena. Vsak potres je resno opozorilo, kako mogočna je moč narave in kako ranljivi so gradbeni dosežki naše civilizacije. Planet Zemlja se jih lahko otrese, kot se otrese vrabček po kopanju. Ko nas zatrese, se veliko ateistov vsaj za nekaj časa spremeni v agnostike.
Ksenija Benedetti,
Ne vem natančno. Boris pravi, da je hiša, kjer v enem izmed stanovanj živiva ljubljansko življenje, leta 1895, ko se je v Ljubljani zgodil veliki potres, ponosno ostala nepoškodovana. Po njej se je v nekih drugih časih potikal Ivan Cankar, tu padel po stopnišču in se hudo poškodoval (kar sicer nima nobene zveze s potresi, ampak le s pretresi). Naša vrstna hiša v Kopru, na Markovcu, je bila zgrajena približno leta 1997, koliko je potresno varna, ne vem. Vem pa, da je v njej zelo prijetno bivati. Tudi pod mizo, če bi bilo treba.