Želje v karanteni

Ljudje se v svojem življenju pomikajo bodisi od nečesa bodisi k nečemu. Motivacijo za pomikanje od nečesa je veliko lažje razložiti kot pomikanje k nečemu. Tisto, kar je odgovorno za naše pomikanje k nečemu, so naše želje in potrebe. Četudi se potreba kot pojem uporablja na številne načine, so v najožjem pomenu to tiste naše potrebe, ki jih moramo zadovoljiti, da bi ostali živi. Ker je takih zelo malo, ne morejo razložiti človekovega pomikanja k ciljem. V nasprotju z maloštevilnimi potrebami ima posameznik veliko več želja. Ne le da želje tvorijo največji del naše motivacije, temveč gradijo tisto, kar občutimo kot življenjsko energijo, življenjski elan ali libido. Čeprav se v psihoanalizi pojem libido uporablja za označevanje spolne želje, izvorno pomeni vsako željo, pa tudi nagon po preživetju.

Želje občutimo, zato spadajo med občutke. Najkrajša deinicija je, da je želja občutenje pomembnega cilja. Na podlagi želja nastajajo tudi druga čustva: ko je želja uresničena, nastane občutek zadovoljstva; ko je uresničena katera od najpomembnejših želja, se pojavi občutek sreče. Ko je človeku onemogočena uresničitev neke pomembne želje, občuti frustracijo, torej nezadovoljstvo in potrtost. Včasih mu to nezadovoljstvo vlije dodatno energijo, da poskusi uresničiti svojo željo, tako da postane agresivna. Ko se nekdo znajde v okoliščinah, v katerih ne more uresničiti niti ene svoje želje, občuti dolgočasje, ko ne more uresničiti svoje želje, da bi bil z nekom, ki je zanj čustveno pomemben, pa čuti hrepenenje in osamljenost. Želje so torej zelo pomembne. Medtem ko je zadovoljevanje potreb povezano s preživetjem, je izpolnjevanje želja povezano s kakovostjo življenja.

V položaju, v kakršnem smo zdaj, ko so zaradi epidemije ogroženi tako posamezniki kot skupnost, ko se živi omejeno, bodisi zaradi strahu pred okužbo bodisi zaradi ukrepov proti epidemiji, se razvije splošna, natančneje, kolektivna frustracija. To preprosto pomeni, da zaradi zunanjih ovir ne moremo uresničiti svojih številnih želja. Ljudje, ki so frustrirani in nezadovoljni, imajo znižan prag tolerance, zato postanejo nervozni, nerazpoloženi in so nagnjeni k temu, da »izbruhnejo« in postanejo agresivni.

Ko razmere, ki nas frustrirajo, trajajo nekaj mesecev do pol leta, ljudje prenašajo svojo frustracijo, čakajo, da se bodo stvari vrnile v običajne tirnice. Ko pa vse skupaj traja veliko dlje, tako kot zdaj, ljudje niso več zgolj žrtve razmer, ampak postanejo še žrtve svoje kronične frustracije, ki se je spremenila v kronični stres.

Da se to ne bi zgodilo, začnejo uporabljati drugačne prilagoditvene mehanizme, ki so koristni v dolgotrajnih frustracijskih okoliščinah. Glavni mehanizem je, da si prenehajo želeti. Dokler ima človek željo, ki je ne more uresničiti, je nezadovoljen in frustriran, ko si preneha želeti, tudi ni več nezadovoljen. Zaradi tega so mnogi med nami zavestno ali nezavedno »ugasnili« ali »uspavali« svoje želje, da bi bolj umirjeno dočakali spremembo okoliščin, ko bodo spet lahko zaživeli.

Tipičen primer je želja po potovanjih. Številni so si v želji, da bi mentalno »pobegnili« iz omejevalnih razmer, predstavljali, kako bodo čez nekaj mesecev ali pol leta – ko epidemija potihne – odšli na potovanje. Ker se to ni zgodilo v pričakovanem času, je nastopilo močno razočaranje. Zato je marsikdo prenehal sanjariti o zanimivih krajih in preprosto čaka, da vse skupaj mine.

Medtem ko je korist tega obrambnega mehanizma, da ljudje ne občutijo frustracije, je njegova slaba stran, da povzroči padec splošne življenjske energije, elana ali libida. To vlaganje v nekakšno stanje čakanja, da okoliščine minejo, se na čustveni ravni izraža kot neka napol ravnodušnost ali, točneje, čustvena hibernacija. Tako kot medvedi zdrsnejo v zimsko spanje, v iziološko hibernacijo, v kateri se zmanjšajo njihove življenjske funkcije, medtem ko čakajo na pomlad, tudi ljudje v koronskem času padajo v čustveno hibernacijo, čakajoč na svojo »pomlad«.

Medtem ko ima zmanjšanje življenjskega elana za časa velikih omejitev svoj smisel, obstaja dodatna težava, kar vemo na podlagi izkušenj ljudi, ki so že preživljali podobne dolgotrajne omejitve, namreč, da se zelo počasi »prebujajo« iz čustvene hibernacije. To pomeni, da so, ko so neprijetne okoliščine minile, nekateri potrebovali veliko časa, celo leta, da so se vrnili na raven življenjske energije, ki so jo imeli prej. Ljudje torej veliko lažje »izključijo« svoje želje, kot jih znova »vključijo«.

Kako to preprečiti? Eden od načinov je, da si zapišete nekaj pomembnih želja, ki jih boste uresničili, ko bodo te razmere minile, in to potem res naredite. Skrb za lastne želje je bistveni način skrbi za samega sebe.

Obstaja razlika med generacijami, tako da v hibernacijo vstopajo starejše generacije, medtem ko so mlajše frustrirane in agresivnejše do postavljenih omejitev. Že bežen pogled na komunikacijo na družbenih omrežjih zadostuje za ugotovitev, da je med uporabniki veliko takšnih, ki tam izživljajo svoje frustracije.