Rada bi, da bi mi kdo kdaj rekel tudi kaj lepega

Ko sem se pred skoraj tridesetimi leti poročila, sva imela z možem le vsak svojo potovalko. V skromnem stanovanju na Viču sta se rodila sinova, začela sva zidati hišo. Malo večjo garažo sva namenila mojemu popoldanskemu delu. V dogovoru z nadrejenimi sem namreč razvijala produkte, ki so jih v proizvodnji nujno potrebovali, a le v manjših količinah. Z leti sem navezala poslovne stike po Evropi in zunaj nje. Dela nam še danes ne manjka. Morala bi biti zadovoljna, a nisem. Srčika težav tiči v družinskih odnosih: odrasla sinova se že nekaj časa obnašata, kot da je za uspeh podjetja, ki ga imamo, zaslužen le mož. Neštetokrat se je že zgodilo, da sta mi, če sva kam šla, naročila, naj pazim na očeta, ker bo brez njega posel propadel, onadva (mi) pa bi ostala brez denarja. A meni se pa lahko zgodi kaj hudega?! Takšen odnos me zelo boli, pa ne vem, kaj naj naredim. Ko sem ob vseh obveznostih, ki jih imam, pazila še na vnuka, nisem slišala niti hvala. Je biti varuška moja dolžnost? Kadar smo skupaj, poslušam atek gor, atek dol, mene kot da ni. Pa ne mislite, da sem užaljena, da pretiravam, povem le tisto, kar doživljam. Zdi se, kot da za vse, kar sva z možem ustvarila, samo on žanje pohvale. Po tridesetih letih se še zmeraj zelo dobro razumeva, on je rojeni trgovec, zelo zgovoren, jaz njegovo nasprotje. Rada bi, da bi me v družini »videli«, da bi mi kdaj kdo rekel tudi kaj lepega.

Družina je tisti zelo edinstveni kraj na zemeljski obli, kjer bi se morali počutiti ljubljene, srečne, enakopravne, enakovredne. V družini bi morali vladati zaupanje, ljubezen, sočutje do bližnjega. Otroci ali starši, vsi smo nenadomestljivi! Pri vas, tako mi sporočate, ni tako. Kdo je za to kriv? O tem pa bi se dalo debatirati.

Uspešno podjetje, ki sta ga ustvarila z možem, brez vašega strokovnega prispevka ne bi moglo delovati. Ne mož ne starejši sin nimata ustreznega znanja. Morda ga bo imel mlajši, če bo uspešno končal izobraževanje. Prav tako bi, predvidevam, imelo podjetje težave, če ne bi bil mož več kot odličen pri trženju izdelkov. Drži? Je torej pomembnejša leva ali desna roka? Težka odločitev!

Malce nenavadni odnosi, v katerih je čutiti manko spoštovanja do vas kot mame, žene, babice in ne nazadnje strokovnjakinje, brez katere bi bila uspešnost podjetja zelo negotova, niso od danes, verjemite. Temelji zanje so se začeli graditi že v prvih letih zakona, morda celo prej. Vsakič, ko si je mož lastil zasluge za kar koli, kar sta ustvarila skupaj, vi pa ste bili tiho in mu niste ugovarjali, je z vašim »soglasjem« dodal droben kamenček v zgrešene medsebojne odnose, zaradi katerih trpite. Dolgoletna navada je, žal, železna srajca še danes.

Zato vas sprašujem: zakaj molčite? Se bojite moža? Lastnih otrok? Ste tako vzgojeni, da mislite, da je molk zlato oziroma da bodo že drugi povedali, koliko je vredno vaše delo? Morda pa sta si z možem po kakšni podedovani, a preživeti družinski tradiciji razdelila vloge tako, da je on nenehno na odru, vi pa se skrivate v ozadju, da ne rečem za štedilnikom?

Verjamem, da vaši poslovni partnerji vedo, kako pomembno delo opravljate, žal pa tisti, ki klikne na spletno stran podjetja, šele v drobnem tisku opazi, da sploh obstajate. Še sinovi predstavitvi je namenjenih več besed kot vaši. Zakaj?

Če želimo, da bo nekaj drugače, potem moramo začeti spreminjati to, kar nas moti oziroma zaradi česar težko živimo. To lahko storimo čez noč ali pa se sprememb lotimo s počasnejšimi koraki.

Če se vam zdi, da bo manj bolelo, če najprej spremenite spletno stran podjetja, potem ne čakajte dolgo. Hišni računalničar naj podatke uredi tako, da bodo prikazovali realno sliko, kdo je kdo in kdo je za kaj odgovoren. Seveda se morate o tej in še kakšni drugi spremembi posvetovati z možem. Če boste karkoli počeli za njegovim hrbtom, bo spet ogenj v strehi.

Spremembe se lahko zgodijo že ob predstavitvi naslednjega produkta, ki ga boste ponudili trgu.

Naj se vendar ve, da so izdelki plod tudi vašega znanja in dolgoletnih izkušenj. Ne bodite več pretirano skromni in sramežljivi! Če boste poudarili svoj prispevek, to ne bo samohvala, bo le prikaz realnega stanja.

Težje bo vzpostaviti red znotraj družine. Da je tako, kot je, ste krivi tudi sami. Je bilo treba molčati zmeraj, ko se je mož hvalil tudi na račun vaših zaslug? Ko je najstarejši sin dobil denar za stanovanje, ga vendar ni dobil le od očeta, temveč tudi od mame. Oče vas je »pozabil« omeniti, vi pa ste molčali. Zakaj le?

Prav tako ste molčali, ko so se šalili (?), češ, mama lahko pazi na vnuka, saj tako in tako nima drugega dela. Enako velja za družinska kosila, ki jih menda pripravljate zato, ker čez teden bolj kot ne »počivate« v laboratoriju. Veste, to, o čemer ste mi pisali, ni nedolžen hec, to je znak za alarm, da vas ne jemljejo resno. Spoštovanja do mame oziroma žene je manj, kot je za nohti črnega.

Nič niste omenjali, kako je s prihranki. So njegovi ali imate tudi sami pravico do kakšnega evrčka? Drži, dokler sta z možem v dobrih odnosih, so odgovori na to vprašanje lahko nepomembni. Vrag pa odnese šalo, če se med vama kaj zalomi. Ne bi bili prvi, ki bi odšli od hiše zgolj s culo v roki. Sploh, ker sta sinova na moževi strani.

Družina, v kateri ni spoštovanja, stoji na zelo majavih temeljih. Morda bo kdo rekel, da si je spoštovanje treba zaslužiti, si ga izboriti. Drži, se strinjam. A iz izkušenj vem, da obstajajo tudi izjeme, takšni, kot ste vi, ki ne znajo povzdigniti glasu, ki so zmeraj nekje v ozadju. Njim je treba malo pomagati.

Zavedam se, da je sebe najtežje spremeniti. Vendar če se boste v zasebnem življenju potrudili vsaj toliko, kot ste se na strokovnem, boste težave hitro rešili. Pomembno je, da stopite v ospredje. Naredite načrt o vsakem koraku posebej. Če ne bo pomagalo drugo, si privoščite najmanj teden dni popolnega odklopa. Saj si upate, kajne? Šele v trenutkih, ko bodo prepuščeni zgolj sami sebi, bodo lahko spoznali, kako pomembni ste, nič prej!

To, o čemer ste mi pisali, ni le nedolžen hec, je znak za alarm, da vas ne jemljejo resno. Spoštovanja do mame oziroma žene je manj, kot je za nohti črnega.