Ne zmorem več naprej
Moje partnersko in družinsko življenje je v razsulu, ker ne znam in ne zmorem več naprej. Nisem odpovedala pred leti, ko sem preživljala ločitev, ko sem bila brez službe in sem se borila za golo preživetje sebe in svojega otroka, ne pozneje, ko je moj bivši partner, s katerim sva se trudila spet postaviti pokonci našo družino, naredil samomor. Uspelo se mi je nekako pobrati, našla sem službo, znova zaživela. Vedno me je nekaj gnalo naprej, vedela sem, da moram, predvsem zaradi otroka. Hotela sem ohraniti iskrice v njegovih očeh. Sram me je priznati, vendar imam zdaj občutek, da me je povozilo in da je največji problem ravno tisto, kar sem si včasih najbolj želela – služba. Za kratek čas sem imela tako, da sem komaj čakala, da grem tja, in nisem verjela, da mi za delo, ki ga opravljam, še plačujejo. Pozneje sem jo odpovedala, zaradi druge – za nedoločen čas. V glavnem, zdaj se počutim kot smet. Nekdo vedno mora biti tarča za vse, tukaj sem to jaz. Že nekaj časa trpim napade bolečin v želodcu, včasih zelo hude, imam občutek, da se bom zadušila, službo prinašam domov, kar se seveda pozna v mojem odnosu s sinom. Spopadam se s slabo vestjo, ker sem tako pogrnila, ker sem zadirčna do sina, ker preprosto ne morem več. V službi sem se poskušala pogovoriti, brez uspeha. Ubija me. Saj gledam za drugo, ampak to traja, težko je v teh časih. Premišljujem, ali bi se jutri naročila k psihiatru, a si govorim, da je drugim še veliko težje, verjetno samo jaz ne znam potrpeti. Ta teden sem doma, zaradi viroze, ki je verjetno izbruhnila zaradi psihičnega stresa. Ne vem, ali naj svoje stanje omenim splošnemu zdravniku ali naj počakam, da nekako mine samo od sebe, saj tudi kakšnih zdravil ne
mislim jemati, ker nihče na tem svetu ni vreden, da pristanem na zdravilih. Med tem čakanjem pa se mi vse sesuva, vsi odnosi z bližnjimi. Ostajam sama s položnicami in krediti, ki jih v nasprotju z drugimi vsaj nekako lahko odplačujem, zato v tej službi tudi vztrajam, ampak se bojim, da me povozi. Pozdravljam vas v upanju, da se bom lahko nekoč spet jokala. Ampak jokala od smeha, kot sem se včasih velikokrat. Klavdija
Čeprav niste zastavili nobenega konkretnega vprašanja, bi vam vseeno posredoval nekaj odzivov. Služba in odnosi v njej niso povsem zgodba zase. Tam se nam dogajajo zelo podobni zapleti in razpleti kot v odnosih z bližnjimi, samo manj intenzivni so, ker tudi odnosi tam niso tako intimni. Včasih v službi udarijo na plan zadeve, ki jih sicer poskušamo skriti pred sabo. Če ste večino časa sami s sabo in otrokom, so sodelavci skoraj edino ogledalo, v katero se lahko pogledate. Kdo smo, pa najbolje vidimo šele, ko se pogledamo v ogledalo drugih.
Od tod naprej pa vam zelo težko napišem, ali ste se znašli v okolju, ki za vas ni (več) primerno, ali se je spremenilo delovno okolje ali ste se spremenili vi. Še manj lahko ugibam, ali potrebujete spremembo bolj vi sami ali je morda prava pot, da zamenjate službo. Vse bo bolj ali manj ugibanje tudi za vas, dokler ne boste ugotovili in začutili, od kod te hude stiske, kje so korenine, ki jih napajajo.
Življenje, kot ste ga opisali, je bilo vse prej kot lahko. Verjamem, da je še veliko hudega ostalo nenapisanega. Vendar, spoštovana Klavdija, naj bo še tako hudo, nekje morate začeti. Če ne zmorete več, potrebujete pomoč. Včasih pomagajo in so potrebne tudi tablete. Te ne bodo rešile vaših stisk niti izboljšale odnosov, lahko pa vas bodo toliko umirile, da se boste zmogli ustaviti, spočiti in si nabrati moči, ki jo boste nujno potrebovali, če boste želeli kaj spremeniti v svojem življenju. Spremembe pa bodo nujne, saj to že veste. Ne more vas v neskončnost držati pokonci samo skrb za otroka. Enkrat boste morali sami sebi postati središče svojih aktivnosti in motivov. Nekoč boste morali začutiti, da si zaslužite veliko več in da to lahko tudi dosežete. Da imate končno pravico in moč, da bolje poskrbite zase.
Glede na hudo stisko, ki preveva vaše pisanje, vam vsekakor svetujem, da splošnemu zdravniku opišete, kako vam je. Zdravnik, ki vas bo videl in slišal v živo, bo lažje presodil, ali je uporaba zdravil morda smiselna. Če bo menil, da je, potem vas bo ustrezno napotil naprej. Tudi če bo tako, ni treba, da »pristanete na zdravilih«, ta so lahko samo za oddih, kot sem napisal prej. Duševno zdravje je navsezadnje zelo podobno kot vsako drugo. Nekatere težave premagamo sami, včasih pa potrebujemo pomoč od zunaj. Ali so to zdravila, ali je to psihoterapija ali le topla beseda in razumevanje prijatelja ... Ni pomembno, pomembno je, da pomaga! Tudi te zadnje viroze verjetno niste zmogli premagati brez tablet.
Ostaja vtis, da ste v situaciji, ko nujno potrebujete vsaj nekaj pomoči. Zdi se, kot da bi vse v preteklosti potlačeno in pometeno pod preprogo kar naenkrat hotelo na plan. Prej ste si iz skrbi in dolžnosti do otroka govorili, da morate zdržati za vsako ceno – zdaj tega ne zmorete več. Če je tako, ni čisto nič narobe z vami. Vsakemu se kdaj zgodi tako. Poiskati pomoč zato ni znak šibkosti, ampak kreposti in odgovornosti. Dolžni ste poskrbeti zase, če je treba tudi s pomočjo drugih, tudi zaradi otroka. Vso pravico imate pokazati svojo šibkost, nemoč in tudi obup. Neodvisno od tega, kakšna bo vaša oziroma zdravnikova odločitev glede zdravil, bi vam vseeno priporočil še pomoč psihoterapevta. Tablete pač ne zdravijo odnosa do sebe in drugih, lahko samo pomagajo, da pridemo v tako stanje, da se tega sploh lahko resno lotimo.
Želim vam, da se nekoč spet smejete. Spontano, lahkotno ...
Brez joka. Naj bo to čim prej.
Vso pravico imate pokazati, da preprosto ne zmorete več. Običajno je ravno to točka, kjer začnejo potem stvari iti na bolje.