Umetnost in druženje potrebujemo bolj kot denar
Malokatera gledališka predstava je prestala toliko, kolikor so v letu 2020 pretrpeli Strahovi Henrika Ibsena v Prešernovem gledališču Kranj. Najprej jih je sredi marca – kakor vse kulturne prireditve na Slovenskem – zatrla epidemija, le nekaj dni zatem je preminil član ansambla Peter Musevski, ki je igral mizarja Engstranda, junija pa je umrl še režiser Igor Vuk Torbica.
Vsem težavam in okrnjeni gledališki sezoni navkljub so Strahovi prejeli nemalo pohval. Vesna Jevnikar je za vlogo Helene Alving pred kratkim dobila nagrado julija, ki jo v Prešernovem gledališču Kranj v sodelovanju z Gorenjskim glasom podeljujejo igralcu ansambla, ki je v minuli sezoni najbolj prepričal gledalce in strokovno žirijo.
Leta 1986 ste za naslovno vlogo v Ibsenovi drami Hedda Gabler v režiji Tomaža Pandurja prejeli Borštnikovo diplomo in nagrado za mladega igralca ter študentsko Severjevo nagrado. Letos ste za vlogo Helene Alving dobili julijo. Sta torej z Ibsenom najboljši par? Očitno se res dobro ujameva. Zanimivo naključje, doslej nisem razmišljala o tem. Mislim, da je večina igralcev zadovoljna, kadar se Ibsen znajde na repertoarju. Čeprav dostikrat slišimo, da so te drame nekoliko zastarele, v njegovih vlogah vedno znova najdemo osnovne človeške težave, ki so večne. Je tudi eden tistih avtorjev, ki ženskam ponudijo možnost stopiti v ospredje, kar je bilo konec devetnajstega stoletja prej izjema kot pravilo. Morda je tudi to eden od razlogov, da sem prejela nagrade v dveh njegovih predstavah.
Ibsen veliko preizprašuje vlogo ženske v svetu in družini. Dandanes več študij ugotavlja, da je koronska kriza poglobila vse vrste neenakosti, tudi med spoloma.
Najbrž res: ženska je še vedno tista, ki je v družinskem okolju bolj obremenjena – ne glede na vse, kar smo v stoletjih dosegle z bojem za emancipacijo, je klasična vloga ženske v družini še vedno samoumevna. Ko pomislim, da morajo nekatere kolegice delati od doma, skrbeti za domača opravila in pomagati otrokom pri šolanju na daljavo, ne morem reči drugega, kot da jih občudujem.
Sama teh težav nimam, saj je moj sin že odrasel.
Najbolj pa boli – tako moške kot ženske –, da nam primanjkuje osebnih stikov. Fizična bližina je omejena predvsem na družino. Nič prijateljev, nič druženja na javnih krajih, nič. To nas obremenjuje bolj kot kadar koli prej.
Kateri strahovi trenutno prevladujejo? Nihče ne ve, kaj nas čaka. To je največji strah. Če pomislimo racionalno: ves denar, s katerim se kot družba zadolžujemo, da preživimo, bo treba nekoč vrniti. Bomo takrat sploh obstali? Bodo obstale naše službe?
Drugi strah je povezan s tesnobo. Vzeli so nam življenje: kulturo, umetnost, druženje – ki jih človek na dolgi rok potrebuje bolj kot denar, čeprav je tudi ta pomemben. Če smo bili v prvem valu še optimistični, se mi zdi, da zdaj vse več ljudi meče puško v koruzo.
Gledališče je zaradi tega še posebej prizadeto. Poslušanje glasbe ali ogled filma na računalniku ni nič nenavadnega, da bi pa iz dnevne sobe spremljali gledališko predstavo …
Gledališče je in bo obstalo ravno zaradi živega stika. Vsakič ko se je pojavil nov medij, so govorili, da nihče več ne bo hodil v gledališče, ampak te napovedi so se vedno znova izkazale za napačne. Gledališče živi od občinstva in zanj. Če tega stika ni, ni predstave. Lahko se snemamo in to predvajamo prek zooma, ampak to ni gledališče. Gledališče je ta trenutek. Zdaj. Igralci in občinstvo. Nekaj, kar nam je bilo odvzeto. Zame je to velika žrtev.
Nedavno sem razmišljala, da bo kmalu preteklo eno leto, ko razen redkih izjem nismo stali na odru. Težko bo povrniti izgubljeno kondicijo. Običajno sem vsaj sto večerov na leto preživela pred občinstvom, zdaj pa je to umanjkalo. Ob povratku se bo gotovo pojavila trema. Podobno kot pri športu: če ne treniraš in ne nastopaš, se pozna.
Kako ohranjate igralsko kondicijo? Trudimo se po najboljših močeh. Memoriziramo tekste, imeli smo nekaj vaj v gledališču, ampak spet: to ni isto. V nekem trenutku se ti zazdi, da gredo vaje v prazno. Ni končnega cilja. Naredimo predstavo, jo nato zamrznemo, čakamo … Frustrirajoče. Kot bi ti nekdo rekel, da poliži sladoled skozi šipo.
Bodo ljudje, ko bo te agonije konec, drli nazaj v javne prostore ali se bo apatija vlekla naprej?
Zvesti gledalci se bodo vsekakor vrnili, ne glede na dolžino trajanja drugega vala. Veliko pa je odvisno od inanc.
Če ne bo denarja za kruh, ga bo še manj za kulturo.
Res je. Če bo zdravstveni sledila inančna kriza – in vsi vemo, da bo –, se bodo ljudje najprej odrekli tistemu, kar ni nujno. Izkušnje po prvem valu so bile sicer zelo pozitivne. Ljudje so pogrešali kulturne prireditve. Ne samo gledališke igre – tudi koncerta ne moreš podoživeti v dnevni sobi. Koncert ni le poslušanje, je celoten obred: urediš se, greš v drug prostor, kjer srečuješ druge ljudi. Nove tehnologije tega ne zmorejo pričarati. Zato težko razumem vladne odloke: če smo lahko v dvorani za 250 gledalcev igrali pred petdesetimi ljudmi ob upoštevanju vseh ukrepov – varnostna razdalja, nošenje mask –, zakaj zdaj tega ne smemo početi, medtem ko lahko v trgovini nakupujemo, v roke jemljemo embalažo in jo odlagamo nazaj …
Če se vrneva k Ibsenu: od njegovih časov do danes so se zgodile dve svetovni vojni in seksualna revolucija. Nekateri strahovi kljub temu ostajajo univerzalni, mar ne?
Eden večjih strahov je povezan z družbenimi normami. Večina ljudi se težko bori proti pričakovanjem, ki jih družba goji do njih. Družba se namreč težko sprijazni z avantgardo. Težko sprejme, da nekdo štrli ven. Gospa Alvingova prav zato vztraja pri življenjskih vzorcih, ki si jih ne želi. Zdi se mi, da je to še dandanašnji zelo pogosto.
Zgodovinsko določenih vlog ženske v družbi, ki so jih praviloma uveljavile religije, v biti ni spremenila nobena vojna ali revolucija. Določeni vidiki so se spremenili, vendar je ženska še vedno podrejena družini in materinstvu. Četudi nima otrok, družba od nje pričakuje, da se bo vsaj obnašala, kot da si jih želi.
Je zakon še vedno institucija, znotraj katere obstaja največ hipokrizije? Seveda. To je zgodovinsko in inančno pogojeno. Ne glede na to, da smo danes inančno neodvisne, smo še vedno manj plačane kot moški in težje pridemo na vodstvene položaje. Kot mame določen del svojega življenja nismo prisotne v družbi. Ko imaš otroka, se prioritete spremenijo. To je dejstvo. Potrebuje te. Če dojiš, je vsaj eno leto izično odvisen od tebe. Zato sem imela neprestano občutek slabe vesti, ker sem opravljala svoj poklic. Poskrbela sem za vse, otroka pustila v varstvu, toda slaba vest in krivda, ki jo nalaga okolje, sta kljub temu ostali. K sreči imamo zdaj očetovske porodniške, kot družba smo naredili več korakov naprej, vendar se nekaterih stvari ne bo dalo spremeniti nikoli.
Bi Strahovi, če bi bili napisani danes, več pozornosti namenjali odnosu do otroka? Čeprav je situacija malce drugačna, sem na to pomislil ob branju odličnega romana Agni Boruta Kraševca, kjer piše: »Ema (Bovary) in njen otrok – to je izjemno zanimiva tema. Sploh v našem času in za našo družbo, ki na prevaro ne gleda več tako moralistično kot devetnajsto stoletje. Sodobnega človeka bolj zanima kolateralna škoda: kaj je z otrokom?« Bistveno je biti ljubeč. To je tisto, kar najbolj zaznamuje otroštvo: da imaš otroka rad. Da mu daješ ljubezen in s tem občutek varnosti. Kot starš poskušaš ne delati napak, ki si si jih zapomnil iz otroštva, ter otroka vzgojiti v zadovoljno, srečno in hkrati nesebično osebo. Spoznanje, da ti nekatere stvari niso uspele, kot si si zamislil, je bilo zame najtežji del starševstva. Na vprašanje, kako bi to tematiko videli v kontekstu Strahov ali Gospe Bovary, pa nimam odgovora.
Žirija je ob podelitvi julije poudarila vašo uprizoritev notranjega boja Helene Alving. Na kaj ste se osredotočali med pripravami na ta lik?
Pri tej predstavi se je zgodilo marsikaj: izgubili smo člana ansambla in režiserja, ki nas je znal spodbuditi, da je vsak v sebi poiskal svoje strahove in jih predstavil ne s svojimi, ampak Ibsenovimi besedami. Razmišljala sem predvsem, kaj se zgodi človeku, ki vse življenje taji sebe, ko uvidi, da je s tem tajenjem prej naredil škodo kot rešil kar koli. Ta uvid se mi je zdel najbolj grozljiv. Vrel je v meni in me gnal k raziskovanju.
Če sva že pri notranjem konfliktu: Hamleta bi igrali?
Ne. (smeh) Zdi se mi, da bi težko stopila v moško kožo. Na voljo je toliko zanimivih ženskih likov, da bom raje ostala pri njih.