Hvala virusu
Ne vem, ali je prav nova Mandarićeva politika znanilka slovenizacije slovenskega klubskega nogometa, vsekakor pa je bila pričakovana. Mimogrede, Maribor je v tem že lep čas. Bila je izsiljena, potem ko je njegov kruhoborski izbranec Mladen Rudonja (zdaj že bivši) prek Olimpije s svojimi prestopnimi dejavnostimi osrečeval tuje igralce, agente in tudi svoje upnike.
Olimpijin predsednik, v marsičem sporen, a tudi pozitiven, ni bil tisti, ki je začel čistko v zeleno-belem moštvu, po kateri se mnogi sprašujejo, s kom bo spomladi (ni bojazni, še vedno ima dovolj kakovostno zasedbo, le bolj slovensko) sploh igrala Olimpija. Zlovešči virus sars-cov-2 je bil tisti, ki je sprožil, upam, da ne le kratkotrajno, slovenizacijo SNL.
Meje so odprte, globalizaciji se ni mogoče izogniti. Ta mantra se je že lep čas ponavlja tudi v nogometu, ki je bil pravzaprav prvi odpiralec mej. Toda odprli so jih tisti, za katere je nogomet strahovit posel, tisti, ki svoj izdelek, državna prvenstva, prodajajo po svetu kot najboljše mercedese ali ferrarije.
Slovenska liga se ne more prodajati, lahko pa bo na trgu, na katerem bo vedno butična palčica, prodajala tisto, kar bi morala ustvarjati – nogometaše.
Ni potrebe, da bi se sramovali, slovenska liga res ni premier league ali seria A, ni niti HNL, a je lahko privlačna in predvsem ustvarjalka dragocenih »izdelkov«, ki lahko nekaj prinesejo tudi v domači BDP. Zakaj se ne bi, na primer, oglaševala in poudarjala, da je prav 1. SNL vzgojila ta trenutek najbolje plačanega športnika in najbrž tudi nasploh Slovenca v svetu Jana Oblaka. Bodimo iskreni, ali je katerakoli druga panoga (sistem), tudi na drugih področjih, vključno z znanostjo, kulturo, gospodarstvom, sposobna vzgojiti ali izobraziti posameznika, ki ima letno plačo (pred dogovorjenim začasnim znižanjem) 11,5 milijona evrov in vrednost na trgu 100 milijonov evrov? Res je, kmalu ga bo debelo prekosil košarkarski genij Luka Dončić, ni mogoče spregledati niti Anžeta Kopitarja, a oba sta zrasla zunaj sistema domače košarkarske in hokejske lige. Goran Dragić pa je nemara še boljša Oblakova različica iz kategorije narejeno doma.
Slovenska liga oziroma njeni voditelji, z NZS vred, imajo v obdobju omejenega življenja in pandemije (ali so imeli) priložnost, da podobo nogometa v družbi predrugačijo. Da mu zagotovijo težo in vrednost. Najlažje tako, da svoje svetovljanstvo le nekoliko omejijo na lokalnost. Zgledov je veliko že v bližnji soseščini, od Avstrije do Hrvaške. Na primer dunajska velikana Rapid in Austria v svojih prvih moštvih ne dovolita več kot tretjine tujcev. Tudi »vaški« Volšperk ne. Vsi so člani majhne, a rentabilne lige, ki jo spoštujejo domači politični, gospodarski in akademski veljaki. Salzburg je z drugega planeta.
Slovenska liga se ne more prodajati, lahko pa bo na trgu, na katerem bo vedno butična palčica, prodajala tisto, kar bi morala ustvarjati – nogometaše.
Zakaj bi bilo dobro, da se razmerja sil pred slovenskim športnim koritom spremenijo, bi najlažje pojasnile številke. Portugalska in Hrvaška, kot državi, ki sta dojeli pomen nogometa – prva že na sistemski ravni, druga za zdaj še bolj ali manj v prepričanju –, sta izjemni ustvarjalki in izvoznici nogometašev. Vrednost letnih plač najboljših reprezentantov v začetni enajsterici se giblje med približno 100 (Portugalci) in 50 milijoni evrov (Hrvati). Milijonarjev zunaj reprezentančnega paketa pa je še na desetine.
Tudi slovenska enajsterica ni od muh. Oblak, Iličić, Skubic, Mevlja, Šporar ... presegajo 20 milijonov evrov. Nemalo je tudi tistih, ki jih ni med Kekovimi, a so za slovenske razmere v kategoriji bogatih. Niso breme države, so pa zanesljivi plačniki v proračun.