Moka, jabolka in six pack v isti gajbi(ci)
Moka, jabolka in six pack v isti gajbi(ci)
Pred šestimi leti je podjetje Gajbica iz Ljubljane, glavna sta Urša Čoko in Simon Žalec, začelo modernizacijo dostave sveže hrane na dom. Takratna uresničena ideja je v pandemičnih časih postala malone nuja, od prvotnega sadja in zelenjave pa vas mlada ekipa zdaj oskrbuje tudi z butičnimi izdelki. Vsaka pokrajina ima svoj dan, prestolnica vsakdan.
Kdaj je ideja padla v gajbico in se razvila v Gajbico? »S Simonom Žalcem sva začela pred dobrimi šestimi leti, sva solastnika, jaz sem direktorica,« začne 28-letna Urša Čoko. Ideja dveh Ljubljančanov je bila vzajemna, 34-letni Žalec je imel poprej veliko opraviti z digitalnim, postavljanjem spletnih strani, »jaz sem končevala ekonomijo«. Ko je bila zamisel porojena, je predvsem ciljala na ponudbo lokalne hrane na dom. Bilo je veliko kmetov, ki ponujajo domače, lokalno sadje, nimajo pa dostopnosti do domov, individualnih strank. Če se je že sadje in zelenjavo razvažalo po domovih, se je z avti, ampak zvonjenje od hiše do hiše, prepričevanje, negotovost, ali bo kdo kaj kupil ali ne, bo naletel na prijaznost ali osornost, celo jezo ... »S Simonom sva vse skupaj želela modernizirati, predvsem pa sva se spraševala, kaj narediti, da se ne bi toliko hrane metalo stran. Če hodiš od doma do doma, prodaja ni zagotovljena, sadje lahko propade ...« Že tako je, vemo, odvečna hrana velik problem. Rešitev sta videla v tem, da stranka hrano naroči vnaprej, izbere svojo gajbico in jo napolni s poljubnimi izdelki.
Simonov oče je iz Bele krajine in tam se je videlo, koliko kmetij propada, koliko pridelka gre v nič, ga ni mogoče prodati ... Vsi rinejo v mesta, kjer jim sadje in zelenjavo ponujajo veletrgovci.
Modernizacija
Gajbica je začela modernizacijo dostave sveže lokalne hrane na dom, sprva le s sadjem in zelenjavo. Takoj prek interneta, »že od začetka imamo spletno trgovino«. Ampak, se človek vprašam, velik del populacije, ki bi moral uživati recimo sveža jabolka, interneta nima, ga ne obvlada, so starejši? »Ja, še kako prav bi jim prišlo, pa nimajo interneta, to je težava. Zato smo si želeli komunikacije z njihovimi otroki, vnuki, omogočiti dostavo babicam, dedkom.« Z opominjanjem, spominjanjem mlajših generacij, naj mislijo na prednike. Veliko starejših, pritrdi sogovornica, živi v odročnejših vaseh, otroci so šli živet in delat v mesta, »in če se že ne vidijo prav pogosto, lahko staršem in starim staršem zagotovijo hrano na dom, jih s tem razveselijo in skrbijo za njihovo zdravje.« Otrok tako lahko naroči gajbico na dedkov ali babičin naslov, z možnostjo komentarjev, natančno kam jo je treba prinesti, v katero nadstropje ... A vse več starejših uporablja internet.
Pred šestimi leti nihče ni vedel za covid, kar ni posebej pretanjena ugotovitev in tudi hvaliti se ni s tem. Ampak leta 2020 je bila metoda, za katero so poprijeli, za Gajbico »nekakšna odskočna deska, morda za tiste, ki so dotlej omahovali pri odločitvi, ali naj si hrano naročijo na dom. Pri nas še vedno vlada miselnost, da kupiš tisto, kar vidiš, še posebno pri svežem sadju in zelenjavi.« Zaupanje, ki so ga pri strankah gradili, se jim je z epidemijo obrestovalo, »ponudbo smo le nadgradili in razširili«.
Kdo so njihovi odjemalci? Prej, pravi Urša Čoko, je 80 odstotkov odpadlo na podjetja, 20 na posameznike, s covidom se je zadeva več kot obrnila, »irme so se zapirale, veliko ljudi dela od doma ...«. Zgodilo se je z danes na jutri, specializirani so bili za podjetja, naročila so se preklicala v hipu, »tone in tone sadja in zelenjave so bile že naročene. Saj podjetja niso bila nič kriva, se je pa povpraševanje izičnih strank toliko povečalo, da smo se rešili.« Šok ni bil usoden, logistiko so prilagodili, so pa, poslušam, delali po 18 ur na dan, na klice se sploh niso mogli oglašati. »Bila je sprememba, a morda prednost za našo ekipo, mladi smo, željni učenja.«
Prevzemno (Novo) mesto
Poleg dostave na dom, »pokritih imamo prek 80 poštnih številk«, so pred kratkim vpeljali prevzemna mesta, no, prevzemni mesti v Novem mestu in Krškem. Da v odročnejših krajih in zaselkih vedo, da lahko ob določenem času pridejo na dogovorjeno mesto po izdelke. Z izjemo Ljubljane v vsako regijo dostavljajo enkrat na teden. Ljubljano imajo na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka. Mogoče je vnaprejšnje naročanje, in sicer 14 dni. Dnevi so natančno določeni, pri urah se pri večjem številu naročil še nekoliko lovijo, »a stranko vedno obvestimo, da je Gajbica štartala in bo v določenem roku pri njih. Sledi še klic 15 minut pred dostavo.«
V Gajbici je deset zaposlenih plus pet študentov. Razvažajo s tremi svojimi vozili, druga najemajo. Osrednje skladišče je v Ljubljani, kjer se vse gajbice pripravijo. Blago prevzemajo dnevno, ničesar ne skladiščijo. Najpoznejše naročilo je mogoče do 14. ure za naslednji dan. Roba na izhodišče prihaja od pol pete do sedme zjutraj. Ko ni vroče in ko je možnost, pa hrana prispe že večer poprej.
Dobavitelji so zelo razkropljeni, »sodelujemo z več kot 35 kmetijami iz različnih regij. Jabolka nam pripeljejo enkrat na teden, naročimo tono vnaprej, vse drugo je dnevno, še posebno ko so jagode, češnje, kar lahko propade čez noč ...«
Kaj pa pridelovalci, ki tako imenovano svežo, domačo hrano nabavijo v Trstu, kamor pride čez širjave morja? »Hec s Trstom ni tako daleč od resnice, v tem poslu je precej zavajanja s strani ponudnikov, kmetij ...« A pri Gajbici imajo zelo malo slabih izkušenj, z glavnimi kmetijami sodelujejo že od začetka »in smo gradili na zaupanju, tako rekoč prijateljstvu«. Saj Slovenija, pripoveduje Urša Čoko, premore dosti sadja in zelenjave, a vsega lahko v hipu zmanjka »in se borimo, da jo ves čas sploh lahko ponudimo«. Gajbičarji težijo k povezovanju s čim več manjšimi kmetijami.
Če hodiš od doma do doma, prodaja ni zagotovljena, sadje lahko propade.
Podjetje rešuje majhne kmetije ali obratno? »Vzajemno. Oni nam omogočajo širjenje ponudbe, mi njim, da pridelek sploh lahko prodajo.« Da hrane ne mečejo stran, da dobijo pošteno plačano, »mi cen ne zbijamo, nimamo nemogočih plačilnih rokov. Razumemo, da cena pridelkov ob suši naraste, ne gremo se vojne. Poskušamo si priti naproti.« In sogovornica doda, da niso dražji od tržnice.
Celostno
Začeli so s sadjem in zelenjavo, zdaj se razširjajo, sodelujejo z Restavracijo JB, Karimom Merdjadijem ... »Edino, česar nimamo od lokalnih pridelkov, so sveže mesnine in ribe. Imamo kruh, kosmiče, jajca, mlečne izdelke, moko, testenine, suhomesne izdelke, olja, kise, čokolade, čokoladne namaze, bonbonjere, prigrizke ... « Gre za pogoltnost? »Ne, nismo pogoltni, končnemu kupcu želimo ponuditi vse. Da se obrne na nas, ker ve, da bo kakovostno in vse na enem mestu.« Butičnost pomeni, da ponujajo visokokakovostne izdelke, da ne želijo v masovnost.
Še vedno gre v promet največ sadja in zelenjave, največ še vedno v Ljubljano, »predvsem v mestu, kjer ni vrtov, ni hiš, ni babic«. A kljub obilici sadjarsko-zelenjadarskih kioskov, izvem, v mestu »ljudje posegajo po bližnjicah. Da ne izgubljajo časa, da si ob zdajšnjem tempu kaj privoščijo, imajo čas za družinsko življenje.« Zdaj je vse upočasnjeno, pred dobrim letom pa ni bilo. Poleg časovnega prihranka je zdaj pomembno tudi vprašanje potrošniške, nakupovalne varnosti.
Skoraj bi pozabil na za marsikoga bistveno – pijače. »Imamo vino, kakšno žganje, likerje, brezalkoholne sokove in pivo.« Ampak gajbica piva je za pravega dedca žalitev, pivo je vedno v gajbi. No, »dostavljamo six packe, ne v gajbicah«.
S korono je vzniknilo nekaj sorodnih ponudnikov, tudi nekaj veletrgovcev se je kakor spomnilo gajbičarske fore. »Koncept Gajbica smo zaščitili,« od časov, ko na takšen način ni nihče niti pomislil, je viden vse pogosteje. Lesena gajbica je dejansko retro princip »in mi želimo pri tem ostati. Ne ponujati nečesa čisto novega, ampak iti k naravi.«
Ker še vedno merijo na podjetja in so bili decembri meseci poslovnih daril, je bilo v zadnjem zadnjem mesecu v letu tovrstnega povpraševanja manj, a podjetja so se začela vračati, individualnih strank je bilo opazno več, »tako da je bil december za nas še hujši kot lanski prvi val«.
Gajbica operira po spletu, izjemoma po telefonu. »Pred dnevi nas je poklicala gospa, ki je imela poškodovane prste in ni mogla uporabljati tipkovnice.« In so se zmenili po telefonu.
Pred leti se je lahko pri Gajbici naročilo le pripravljene gajbice, zdaj si vsebino stranka sestavi sama, recimo sedem jabolk, 18 tort, 26 pirov ...
Poslujejo po dveh tirih, B2B in B2C, business to business in business to client, poslovanje s podjetji in fizičnimi osebami. »To želimo spletno ločiti, pa razširiti celostno ponudbo, promovirati zdravje ...« Moto Gajbice, neuraden, je razvoj, kakovostno širjenje, odjemalcem pa želijo »olajšati proces nakupovanja, omogočiti dostopnost nakupa lokalnih dobrot. Zadnje čase se morda malo bolj zavedamo, kaj dajemo vase in kakšne dolgoročne posledice, pa ne mislim na alkohol in cigarete, ima za nas uživanje predelane hrane, polne dodatkov.« Ljudi si želijo izobraziti, kaj je sezonsko, kaj vsebuje največ vitaminov, vlaknin ...
Še malo po zemljevidu. Na Štajersko gre kar veliko sladkega in alkoholnega, Slovenci nasploh, kažejo podatki, »imamo radi sladko«, Ljubljančani in Gorenjci pa le imajo skupno točko – pivo. Ker je ceneje? »To ste vi rekli.«
Urša Čoko je meščanka, a Gajbica, pravi, zanjo ni le biznis, z njo diha, »tega ne jemljem kot službo, to je moj otrok, nekaj, kar se razvija, jaz pa z njim.« In kako se gospodična prehranjuje? »Zadnje čase jem le tisto, kar je sezonsko. Zimska solata je zimska, poletna je poletna. Mogoče tudi, ker vidim, kako se partnerji trudijo, da vse to zraste, tudi pozimi je treba vse negovati, obrezovati drevje ...«
Ekipa je mlada, najstarejša je Uršina mama, ki se jim je pridružila pozneje. In jih drži pokonci.
Pri nas še vedno vlada miselnost, da kupiš tisto, kar vidiš, še posebno pri svežem sadju in zelenjavi.
Na Štajersko gre kar veliko sladkega in alkoholnega, Slovenci nasploh, kažejo podatki, imamo radi sladko, Ljubljančani in Gorenjci pa le imajo skupno točko – pivo.