Nina Ivanič: Zaradi naše majhnosti so igralke raje tiho

Zavedajoč se tragedije, ki jo je povzročil koronavirus, zbolela je tudi vsa njena družina, Nina Ivanič pravi, da je bilo preteklo leto eno najlepših obdobij njenega življenja. Letos pa se bo, pospremljena z abrahamom, radost njenega bivanja le še poglobila. Najbolj sveža je njena podoba Dragice v nadaljevanki Najini mostovi, za katero pa ne ve, kako se bo končala. Namesto da bi leta 1997 unovčila prelomnost filma Outsider, je odšla v ZDA in norela po igriščih za golf. Ni usodno odvisna od igralstva, bila pa je slovenska usodna ženska. Poročena mati dveh otrok poudari, da ji življenje osmišlja vera. Če ne bi igrala, bi pela lahkoten jazz, na filmskem platnu pa bi bila Ana Karenina.

Znebili smo se leta 2020, leta, ki ... Z vso obzirnostjo do ljudi, ki jim preteklo leto ne pomeni nič ali zelo malo lepega, je bilo zame, čeprav zaznamovano s covidom, eno najlepših obdobij v življenju.

Kljub temu, da ste, vsa družina, zboleli.

Točno tako. Sem pa absolutno sodelovala, sočustvovala, bila pozorna do ljudi, ki jih je covid zaznamoval veliko huje, kot je mojo družino. Pandemijo sem doživljala na zelo pozitiven način, predvsem zato, ker sem čas, ki nam je bil podarjen, čutila kot nekaj najbolj dragocenega, kar se ti v življenju lahko zgodi. S covidom smo ob vseh neprijetnih, tragičnih stvareh, ki jih je prinesel, imeli čas, za katerega ponavadi jamramo, da nam ga primanjkuje.

In podarjeni čas ste namenili ...

Pozitivno sem ga doživljala predvsem, ker se je vse umirilo, ustavilo, zaprlo. Na lepem smo se znašli sami, v vsej svoji resničnosti in s svojimi bližnjimi. In vsaj meni se je pokazala še jasnejša slika, kdo sem, kaj sem, kakšna sem, kakšne so moje prioritete, vrednote in kakšna sem do sebe in drugih. Odnosi so zame merilo kakovosti življenja.

In zdaj leto 2021. Živel ga bo ves svet, pa tudi za vas bo posebno, prelomno.

Prelomnice ob koncu, začetku leta mi ne pomenijo veliko, ne čutim jih.

Kaj pa rojstni dan? To sem mislil.

Rojstni dan pa bo prelomnica.

Ste hoteli to tematiko preskočiti?

Ne, ne, sem za trenutek na to kar pozabila. Z abrahamom bo prišla prelomnica, s katero bom šla iz lepega v še lepše življenje.

Minevanje, staranje, strahovi, kako gledate na te stvari?

Če sem iskrena ...

Seveda, bodite iskreni.

Ljudje se ponavadi temam, kot so starost, staranje, bolezni, smrt, najraje izognemo. Sama ne vem, kaj me čaka, upam pa, da bo starost kakovostna, da ne bom preživljala hudih psihičnih ali telesnih bolezni. Tu pa tam se s temi mislimi poigravam, a kot ne vem, kaj se bo zgodilo jutri, le upam na lepo, vitalno starost. Kaj bo čas prinesel, ne vem, morebitne težave bom reševala sproti, ko oziroma če se bodo pojavile.

Pred leti ste zboleli tudi za borelijo.

Res je, bilo je leta 2010, ko smo snemali ilm na Veliki planini. Tam naj ne bi bilo klopov, na takšni višini. A mi je eden od epidemiologov rekel, da te bolezni ne prenašajo samo klopi, ampak lahko tudi majhne muhe, ki pa jih je tam zaradi krav zelo veliko. Dva tedna sem na infekcijski kliniki intravenozno prejemala antibiotik. Na srečo sem očitno ukrepala pravočasno, po desetletju ne čutim nobenih posledic.

Kdaj ste se prvič pojavili v javnosti?

Hm, zelo dobro vprašanje. Od leta 1990, ko sem bila v prvem letniku igralske akademije, sem leto ali celo dve dopoldne vodila zimski počitniški program na TV Slovenija, za otroke na počitnicah. Z Aljošo Reboljem in Evo Longyka smo imeli vsak svojo rubriko. Iz tega se je razvila kontaktna oddaja Tok-tok, z Aljošo sva jo vodila v živo vsak petek popoldne dve uri, vsega skupaj približno tri leta. To je bila verjetno prva tovrstna kontaktna oddaja na TVS.

Ampak igralstvo ni bilo vaša prva študijska izbira.

V četrtem letniku srednje šole, bila sem generacija usmerjenega izobraževanja na Srednji pedagoški šoli, danes je to Gimnazija Ledina, še nisem točno vedela, kaj si želim. Potem sem na ilozofski fakulteti vpisala ilozoijo in angleščino, a hkrati sem šla vseeno na igralsko akademijo opravljat izpite. S predstavami sem imela nekaj izkušenj, nastopala sem v Gleju, v predstavi Podganar režiserja Tomaža Štrucla, gostovali smo po vsej Jugoslaviji, bila sem na Podobah

trenutkov, ko so srednje šole nastopale v Cankarjevem domu, teater mi je bil všeč ...

... in na AGRFT ste bili sprejeti.

Ja.

Film, nanizanke, gledališče, kaj vam je najbliže?

Na to vprašanje zelo težko odgovorim. Zaradi hitrosti, dinamike so mi najljubše serije. Pri ilmu je potrebnega ogromno časa, zelo dolgo se čaka na snemanje posameznega kadra in to me je ponavadi nekoliko nerviralo. Koliko časa se porabi, da potem nastopim in končno odigram prizor. In izkušenost, kilometrina, ki jo po petih letih snemanja serij imam, mi zelo prav pride. Trdim, da so naše serije kakovostne, čeprav jih veliko ljudi pljuva, češ da so premalo natančno narejene ... Glede energije, ko si na odru pred živo publiko, ko je direktna povezava med menoj in občinstvom, pa je na prvem mestu teater. Čeprav o energetskih nabojih lahko govorim tudi pri nanizankah, za seboj imaš celo ekipo, začutiš kamero, vse ljudi v prostoru, in ko je energija prava, to čutimo vsi.

Če me spomin okoli ne prinaša, so vas nekoč razglasili tudi za usodno žensko, femme fatale.

Ja, ja, sem bila, leta 2007. Šlo je za izbor bralcev Dela Revij.

Zakaj so vas, po vašem mnenju, izbrali za fatalko? Ste se v tem nazivu prepoznali, ste bili presenečeni?

Bila sem presenečena, konkurenca je bila močna, druge kandidatke so bile vse mlajše, še postavnejše, še bolj ljubke, jaz pa že poročena, z dvema otrokoma. Ob presenečenju sem bila hkrati vesela, da ljudje v fatalnosti prepoznajo nekaj več, ne le zunanje lepote, mladosti, čvrstosti in rdečih ličk.

❞

Spomnim se časov akademije, znanega režiserja, ki je zelo rad delil nespodobna povabila, tudi študentkam. Je poskusil.

Kaj je bilo v vas tisto nekaj več?

Vse, kar sem si štela v minus, je pri bralcih dodalo vrednost – poročena, dva otroka, primernih let, mislim, da sem jih imela 36. Poleg tega so me ljudje poznali iz medijev, šlo je verjetno za skupek fluida, samozavesti, dejstvo, da nisi zgolj mlada dolgonoga frčafelca, ampak mama, vpeta v družinsko življenje, ki ga obvladuješ.

V nadaljevankah Usodno vino, Reka ljubezni in Najini mostovi igrate različne vloge. So vam bližje negativni, neprijetni, nekoliko zahrbtni ali dobrodušni, prijazni, frfotavi liki, kot je Dragica iz vipavskega zdravstvenega doma?

V negativni vlogi Ines v Usodnem vinu sem zelo uživala, čeprav sem zaradi nje poslušala tudi grde opazke. V življenju

redko srečaš tako zarukano osebnost, kot je bila Ines, ampak mi je ponudila več kompleksnosti kot Dragica, ki pa sem jo tudi zelo rada igrala.

Pogrešate resnejše filmske vloge, ste kot igralka premalo ambiciozni? Ločujete višja in nižja poslanstva?

Ne, ravno v tem je catch. Če si profesionalec, ni velikih in majhnih vlog. Vsake se lotiš resno, z vsem srcem in dušo, da jo čim bolje odigraš. Nikoli ne gledam, koliko imam vrstic, v koliko sekvencah se bom pojavila, kar imam, želim narediti čim bolje. Daleč od tega, da bi bila perfekcionistka, za to sem prelena. Velikih vlog ne pogrešam, ker je vsaka vloga zame velika, in poudarjam, da ne gre za neko lažno skromnost. Sem članica Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki ima tudi dramski repertoar, od leta 2009 ...

Vam je pa Outsider, film iz leta 1997, z vlogo Metke radikalno spremenil življenje?

Niti malo. Niti malo. Outsider je zanimiva zgodba, še zdaj me po tisti vlogi prepoznavajo, tudi mlajši fantje, ki se takrat morda še niti rodili niso in so ilm videli pozneje. Film je res legendaren, a zame se ni spremenilo popolnoma nič. Tedaj sem bila v posebnem obdobju, s precejšnjo distanco do ilma, teatra, zelo veliko sem igrala golf. Takoj po premieri v Ljubljani sem šla za mesec dni v ZDA. Filmska ekipa je hodila po festivalih, jaz nisem bila niti na enem.

Zakaj?

Ne vem, v družbi nekaterih se nisem dobro počutila.

Se je to pokrivalo s časom tragičnih dogodkov, ki so se vam pripetili v mladih letih?

Ne, tisto se je dogajalo prej. Leto 1992 je bilo, ko se mi je zdelo, da je nad mano neka črna magija. Osebne stiske, tragične izgube. Prehajala sem iz enega v drugo črno stanje, trajala so tudi po več mesecev.

Kako ste se iz tega izvili?

Pomagali so mi različni ljudje, a k rešitvi je najbolj pripomogel čas. In če se vrnem k Outsiderju, če bi se mi zgodil zdaj, bi verjetno ravnala popolnoma drugače. Takrat pa sem bila mlada, v popolnoma drugem svetu. Ves čas so bili klici za intervjuje, a mene ni bilo. Zaradi tega je bilo v ekipi tudi nekaj jeze.

Vam je bilo kdaj žal, da ste tako odreagirali?

Morda tudi. A takrat sem naredila natanko tako, kot sem čutila. Taka je bila moja pot. Za nazaj zadev ni bilo mogoče spremeniti, nisem pa se nikdar posebej sekirala zaradi tega. Ljudje so mi napovedovali, da bom po Outsiderju dobivala ful veliko ilmskih vlog. Nisem opazila, da bi jih dobila ful veliko. Malo po tistem so slovenski režiserji zelo radi vloge dodeljevali naturščikom.

Morda kot posledica vaše odmaknjenosti?

Ne vem, verjetno je šlo za skupek več dejavnikov.

Za covid smo mislili, da z drugega konca sveta nikdar ne bo segel do nas. Pa je hipoma. Zdi pa se, da je Slovenija imuna na virus #Me Too, ki je pred dnevi z vso silo izbruhnil v nekaterih naših južnih sosedah. Menite, da bi lahko kljub vsemu izbruhnilo tudi pri nas, mislim na slovenski Hollywood? Imate morda sami kakšne podobne izkušnje s spolnim nadlegovanjem?

Nikoli v moji karieri me ni nihče izsiljeval, karkoli s čimerkoli pogojeval. Spomnim pa se časov akademije, znanega režiserja, ki je zelo rad delil nespodobna povabila, tudi študentkam. Je poskusil. Če je bila katera bolj labilna,

stremuška, je povabilo morda sprejela, jaz sem ga gladko zavrnila in je bil mir. Absolutno.

Skoraj ne morem verjeti, da se pri nas tozadevno ni nič dogajalo.

Stoprocentno se je. In mislim, da se še. Problem je predvsem majhnost Slovenije in mogoče se marsikatera igralka boji izpostaviti, ker ima občutek, da bo še manj igrala, dobila še manj vlog. In bo zaradi naše majhnosti, zaprtosti, kjer se vsi poznamo, raje tiho.

Ožje kot je okolje, težje se je izpostaviti ...

Drži. Zaradi majhnosti se bojimo zamer. Zaradi strahu pred sankcijami si ne upamo nekomu povedati v obraz, kar bi mu morali, marsikdaj kaj pogoltnemo.

Večkrat v javnosti omenjate svojo vernost. Se vam zdi, da vas v teh časih še lahko zaradi tega kdo gleda postrani? Je treba kaj skrivati?

Z javnim deklariranjem, da sem verna, nikoli nisem imela težav ali pa nisem vedela, da bi jih lahko imela. Če me kdo gleda postrani, je to njegov problem. Na to, da sem globoko verna, sem ponosna in to vidim kot velik dar, vrednost. Zaradi vere lažje in neizmerno lepo živim, osmišlja mene in vse stvarstvo.

Ste verni že od otroštva ali ste postali s časom?

V otroštvu sem pridobila vse osnovne zakramente krščanske vere. A to je bila otroška vera. Pozneje v življenju pa sem se ob izkušnjah, ki so bile težke, boleče, vedno naslanjala na vero. Skozi težke preizkušnje sem vero poglabljala, ne izgubila, kar se tudi lahko zgodi. Človek za to, kar se mu dogaja, namreč vedno potrebuje krivca.

Ste politično opredeljeni?

Sploh ne. A ko gledam leve in desne, zgornje in spodnje, zelene in rdeče želim biti objektivna. Iskrenost, poštenost, to je zame politična opredelitev.

Je svet igralstva, no, ne ravno umazan, recimo naporen? Oholost, vzvišenost, tekmovalnost, medsebojni odnosi? Se v njem dobro počutite ali gre ves čas za igro na igro, na igro ...

Kot zasebno tudi v igralskem svetu težim k iskrenosti. In igralskega poklica, ki ga imam zelo rada in sem zanj hvaležna, ki je dinamičen, zanimiv, ustvarjalen, ne gloriiciram. Nisem tip igralke, ki bi prisegala le na teter, teater, teater, po katerem dolgo ni nič ... Poklic, ki ga rada opravljam, je le en del mojega življenja. Drugi del je vse drugo, družina, prijatelji. Ko sem na odru, igram, ko stopim z njega, sem jaz. Igralci nasploh smo zanimiv, a hkrati kompleksen, občutljiv proil ljudi, mislim, da je med nami kar precej neiskrenosti.

Ste dejavni na družbenih omrežjih?

Leto in pol imam instagram proil in še tega sem si ustvarila po dolgem moledovanju starejšega sina. Če pogledam, ga na dan uporabljam pet minut.

Kaj pa lepotne operacije?

Nič nimam proti takšnim posegom, a seveda jih je več vrst. Če bi si rad dal popraviti nekaj, kar te izjemno moti, frustrira, si popravi. Sem pa proti pretiranim posegom, nerealnim pričakovanjem, po katerih človek sploh ni več, kakršen je bil. Ko na tvojem obrazu ni več ničesar, razen napete kože, tu je pa stop. Tudi pri popravkih mora biti zmernost.

Torej, eno je svet teatra, eno pa vse drugo. Bi zdržali brez igre, če bi se zgodilo nenadoma? Imate rezervni scenarij?

Ja. Nikoli nisem bila odvisna od vlog, kot nekatere igralke, nesrečne, če ves čas ne stojijo na odru, če nimajo glavnih vlog ...