Vida Rudolf, amaterska boksarka
Dvaintridesetletnica je edina slovenska amaterska boksarka, ki še upa na nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. In seveda violinistka.
e bi me kdo vprašal, s katerim glasbenim inštrumentom bi se utegnila ukvarjati resna boksarka, bi izstrelil – z gongom. Ampak motiti se je novinarsko.
V eni roki plemenita športna veščina, v drugi plemenita umetnost. Kaj ima prvenstvo? »Že pri štirih letih in pol sem šla v glasbeno šolo, glasba je del mojega življenja, zdaj jo poučujem na glasbeni šoli v Laškem.« Seveda je nastopala, nastopi so ne nazadnje del študija. Zdaj deveto leto glasbeno znanje predaja drugim.
Boks pa je del njenega žitja, kjer (se) ne predaja. »Z borilnimi veščinami sem se srečala na faksu, začela sem s savatom, francoskim boksom.« Podoben je kikboksu, »le da si obut«. Uporabljaš noge in roke, a ni udarcev s komolci in koleni. Največji uspeh je bilo tretje mesto na evropskem prvenstvu.
Trenirala je pet let, si poškodovala koleno, »nato pa sem se odločila za boks in šla k Zavcu«. Ker je bolj prijazen,
Čboks, ne Zavec? Kmalu se je pokazalo, »da je bila to prava odločitev«. Dejan Zavec je v njej prepoznal potencial. In ona je iskala nekoga, ki res obvlada, »ki je prišel res visoko«. In je posebna osebnost. Ni bil kar tako prvak, kar je dosegel, »mu ni ratalo«. Prevedeno, se mu ni naključno posrečilo.
V klasični boks je Vida prišla pri 27 letih, »zelo pozno«. V savatu obstaja polni in lahki kontakt, Vida je vedela, da ji ročna tehnika ustreza, kar je bliže klasičnemu boksu, pri katerem ni lahkega kontakta. »Sprejeti sem morala dejstvo, da je konkurenca v boksu neprimerljivo večja kot v savatu. Vsak rezultat v boksu ima vsaj zame bistveno večjo težo, kot jo je imel v francoski veščini.« Poleg tega je boks na tujem bistveno bolj razvit kot pri nas. Pri nas Vida težko najde sparing partnerko,
»ko sem prvič zmagala, si nobena ni več upala z menoj v ring«. Tudi dekleta iz dveh težnostnih kategorij više. Vida nastopa v kategoriji do 57 kilogramov.
Kaj pa bi pomenilo soočenje Vide Rudolf in profesionalke Tine Kozin v ringu? »Ona ima 20 kil več. To so neprimerljive razlike v dosegu in teži udarcev.« Raven boksa je sorodna, če bi bila Rudolfova toliko težja, pravi, bi lahko boksala z našo profesionalko.
Marčni London
V amaterskem boksu, poslušam, se vse zgodi v treh rundah, profesionalci niso tako vezani na čas. Če med amaterkami zmagaš, greš v naslednje kolo, pa spet naslednje, »višje ko si, težje imaš nasprotnike in bolj si poškodovan«. Med proiji imaš enega nasprotnika, nanj se dolgo pripravljaš, natanko veš, kako boksa ... »Če nima imena, je slab, če ga ima, veš, kako boksa.«
Vida Rudolf je edina slovenska amaterska boksarka, ki »hodim naokoli in tudi kaj zmagam«. Doslej najviše si je delila peto do osmo mesto na evropskem prvenstvu.
Olimpijske igre? »Marca sva bila z Dejanom v Londonu na kvaliikacijah za Tokio, izgubila sem v prvem krogu proti Ukrajinki,« a so se kvaliikacije predčasno končale in so pred covidom zbežali domov. Vprašanje je, ali bodo tedanje rezultate upoštevali ali izbirne boje pripravili povsem na novo, ne nazadnje bo od tedaj kmalu minilo leto. Vida se obnaša, kot da Tokio 2021 bo, računa na nove kvaliikacije. »V igri so tako evropske kot svetovne.« Veliko pa je odvisno od žreba.
V normalnih okoliščinah, saj jih še pomnimo, Vida trenira dvakrat na dan. Izjema je nedelja, pa v sredo in soboto je po en trening. Ne gre le za ring, tu so tek, šprinti, vaje za moč, trening z vre
čo, z namišljenim nasprotnikom. Običajno gre enkrat na dan na Ptuj, drugi trening je doma. Z možem? Odvisno, kako se obnaša, razmišljam, tepec. »Mož me pri boksu zelo spodbuja, stoji zraven.« Na varni razdalji, si spet ne morem pomagati.
Vida Rudolf, violinistka ali boksarka? »To me zelo spominja na vprašanje, ali imam rajši mamico ali očija. Gre za to, da se zadevi dopolnjujeta.« V glasbi je več izražanja občutij, pripoveduje športna umetnica, v boksu je več discipline, reda, malo manj domišljije, vse je bolj stvarno. V glasbi pa je malo manj stvarno in več domišljije. Podobnosti? »Oboje je dril, podobne so blokade, psihološke, tudi izične, nekaj zvadiš in misliš, da boš naslednji dan znal, pa ni niti približno tako.« Potrebne so večkratne ponovitve, da ti zadeve pridejo v kri, motoriko ... Skupna točka so tudi dlani, roke. »Če bi brezglavo udrihali, boksali, najbolj trpijo zapestja.« Pri violini z roko, ki drži vrat godala, precej rotiraš, z boksom deloma izgubiš fleksibilnost. Če bi začela z boksom in prešla na violino, bi bilo bolj zoprno, kot je ob obratnem zaporedju. »Na zapestje moram paziti, prsti pa so tako in tako poviti.« In vse skupaj orokavičeno. Na varnem.
❞
Paziti je treba, tako Vida, da »imaš trenerja, ki ima pošlihtano v glavi«, sicer pa boks obsega vse, »motorično spretnost, karakter, da zdržiš nemalo pritiska, delati moraš vaje za moč, kondicijske vaje«, za trening ne potrebuješ vreče.
Ali – ali
Katera veščina je bolj plemenita, boks ali violina, oči ali mami? »Obe.« Med boksom se ji po glavi ne podijo violinski koncerti, med igranjem violine ne razmišlja o Joeju Frazierju. »Ko boksam, povsem odklopim violino.« Tako kot trening boksa ne vpliva na učenje violine. Jo v šoli kdaj sprašujejo, zakaj jo mož tako tepe, zakaj je podpluta, se malo pohecam. »Ne, ne, le vsi se pred menoj umikajo. Malo so presenečeni.
Kako pomembno je, da otroci že od malega vidijo starše in druge družinske člane redno telovaditi, ne pa zgolj pridigati o tem?
Zagotovo ne moreš sedeti na kavču in hkrati otroku razlagati, naj tega ne počne. Sinova sta prav zdaj v letih, ko vse, kar vidita, posnemata. Kadar delam denimo sklece in trebušnjake, Nels poskuša podobno. Niti reči mu ni treba. Kadar telovadiva oba z Ajdo, priteče tudi Liam.
Kako pa s svojo življenjsko sopotnico, s katero sta bila par že v študentskih letih, skrbita za ohranjanje ljubezni, dragocene dvojine, da svojega odnosa ne omejita le z vlogo staršev?
Si kar vzameva čas, vsaj enkrat na teden, če ne prej, ko gresta otroka spat. V odnos moraš vlagati energijo ves čas, pa četudi se ti zdi, da je vse v redu in ni treba. Zadnjih pet let zelo rada igrava strateško družabno namizno igro Die Burgen von Burgund, torej gradovi iz Burgundije. Sama ji praviva Burgundci. Malo spominja na Catance, igro Naseljenci otoka Catan. Med takšno igro se je mogoče marsikaj pogovoriti, medtem ko je denimo med gledanjem nanizanke to precej težje. Na srečo imava tudi pomoč babic in dedkov; včasih sinova prespita pri njih in si lahko privoščiva večer le zase. Pogrešava pa kakšen vikend skok na Dunaj ali v kakšno drugo evropsko prestolnico ali vsaj do Portoroža.
Vaša partnerica je oblikovalka, vi ste imeli oziroma še imate vse mogoče vloge, od manekena do radijskega in televizijskega voditelja, seveda ste tudi oče, mož, pa sin in brat. Katera od vlog vam je najbolj pri srcu?
Najraje sem doma, torej oče, mož, brat in tako naprej. Zelo rad sem v družbi ljudi, ki jih imam rad in oni mene. To velja tudi za prijatelje. Ne morem pa reči, da imam zato kaj manj rad to, kar delam. Delo na televiziji, kamere, oder, vodenje dogodkov, vse to mi pomeni enak adrenalin, kot sem ga prej doživljal v svoji športni karieri. Vsak dan, ko grem na snemanje, mi prinese veselje, ne pa stres, kot si morda kdo predstavlja.
V tem poslu niste od včeraj. Začelo se je že leta 2008, ko ste najprej vodili televizijsko loterijsko oddajo sčasoma ste prevzeli vodenje in povezovanje kopice drugih oddaj in dogodkov. Takrat ste bili že mednarodno uveljavljen maneken iz odmevnih oglaševalskih kampanj. Ali vam je bilo zaradi manekenstva lažje osvojiti tudi svet televizije?
Žrebanje deteljice,
Vsekakor. Z manekenstvom sem se začel resno ukvarjati že pri svojih petnajstih letih. Takrat sem bil del prve večje kampanje. Zelo prav so mi prišle izkušnje iz športa, kar zadeva že samo potrpežljivost. Trener je po vsakem treningu naredil analizo. Večina ljudi, ki jih poznam, se nerada gleda ali posluša, a to je del posla, ki ga je treba vzeti v zakup, namreč, da razmisliš, kaj bi lahko v prihodnje naredil bolje, kaj bi spremenil, katere stvari – v manekenstvu so to denimo poze – bi še lahko izboljšal. Do trenutka, ko me je moja agentka klicala, da imajo na RTV Slovenija avdicijo za voditelja, o tem poklicu niti nisem razmišljal. Zame je bil takrat na prvem mestu šport, poleg tega pa kot pika na i še manekenstvo. Rekel sem si: Avdicija za voditelja? Zakaj pa ne, bom imel še eno izkušnjo več! Po vodenju oddaje so prišle na vrsto in še nekaj drugih oddaj. Češnja na torti so zagotovo bili dogodki, ki sem jih vodil v živo. V tem je poseben čar, ko čutiš neposreden odziv gledalcev in tako dobiš še več energije.
Že kot najstnik ste dodobra spoznali zakulisje vrhunskega športnega kot tudi bleščavega modnega oziroma manekenskega sveta. Kaj vas je takrat najbolj presenetilo?
Sam sem bil navajen na fair play. Trener mi je govoril: »Glej, če je nekdo boljši kot ti, to pomeni, da bolj trenira ali pa je bolj nadarjen. To, da se obremenjuješ z njim, je popolnoma napačna smer razmišljanja in oziroma vlaganje energije. Obremenjuj se s seboj, kako lahko izboljšaš sebe, saj imaš ti en kamen, ki ga klešeš, nekdo drug pa ima svoj kamen.« Prav zato se nikoli nisem kaj dosti ukvarjal z drugimi, a ljudje tako v medijskem poslu kot v športu to pogosto počnejo. Najbolj me je presenetilo, ko sem začel dobivati polena pod noge. To res ni poštena igra; menim, da je za vse, ki se trudijo delati kakovostno, dovolj prostora!
Kar ste rekli, torej, da se ljudje trudijo delati kakovostno, je bistvenega pomena. Ne pa, da iščejo izgovore, češ, zanj je vse lažje, ker je privlačnega videza!
To, da si videti privlačen, je zagotovo dobra popotnica, glede tega si ne gre zatiskati oči. Iz prve roke pa vam lahko podam primer, kje se pokaže razlika. V Milanu, kjer sem bil na avdiciji za Armanijev katalog, nas je bilo vsaj dvesto modelov, ki smo bili visoki več kot 180 cm, atletske postave, s temnimi lasmi in očmi. Večina je bila primerna za objavo na naslovnici moškega Vogua. Če bi izhajali iz tega, da vsak, ki je videti dobro, samodejno dobi vstopnico za to, da je televizijski voditelj ali supermodel, to ne drži, saj v resnici uspe le, čez prst, dvema odstotkoma. Spominjam se nekega snemanja, ko sem bil star okoli dvajset let. Fotograiral me je zelo znan slovenski fotograf in enkrat vmes je prhnil: »Seveda je videti tako dobro, če je pa star dvajset let! Ko bo starejši, pa pridejo otroci in kilogrami, ne bo več tako it!« Ta opazka me je v resnici še bolj motivirala in sem si rekel: Ne, tega veselja mu ne bom privoščil, trudil se bom, da bom ostal v odlični kondiciji, in za zdaj lahko to samo potrdim.
Zdi se, da se na splošno še vedno premalo zavedamo, da nikomur, tudi če je videti božansko, ima čudovito družino in izjemno kariero, niso prihranjeni težki trenutki. Kot pravi neka modrost: vsak, ki ga srečaš, v sebi bije neko bitko. Kako vi morebitno zavist spreobrnete v pozitivne misli?
Težko bi rekel, da sem zavisten človek. Prej sem vesel, ko nekomu nekaj uspe, še posebno če gre za ljudi, ki jih poznam. Tudi mi ni težko čestitati za uspeh. Nisem nevoščljiv. Raje najdem novo motivacijo zase, da se sunem v tazadnjo, dobim idejo, kaj bi lahko naredil bolje, in grem v akcijo. Škoda je časa in energije, da bi se usmerjal v negativo.