Edini človek, ki se ga Putin boji
Jutri bo minilo dva tedna od vrnitve Alekseja Navalnega v domovino. Še vedno je v zaporu, ruske ulice pa so preplavili protestniki.
❞
Obtožili so ga tudi poskusa kraje državnega lesa, zadeva se je končala s pogojno obsodbo na pet let zapora.
Jutri bo minilo dva tedna od vrnitve Alekseja Navalnega, najglasnejšega kritika ruske oblasti, predvsem predsednika Vladimirja Putina, v domovino z zdravljenja v Nemčiji. Tam je bil, ker so ga avgusta lani v Rusiji zastrupili. Letalo so pred pristankom na letališču Vnukovo na jugu Moskve, kjer so ga čakali privrženci, preusmerili na letališče Šeremetjevo na severu ogromnega mesta. Navalnega so takoj po prihodu aretirali in je še vedno v zaporu.
VRusiji so po aretaciji najvidnejšega obraza opozicije proti Putinu izbruhnili množični protesti. Prejšnjo soboto so ulice ruskih mest, predvsem Moskve, kjer ima Navalni med mlajšimi največjo podporo, preplavili desetisoči demonstrantov. Policija se je odzvala s silo, menda so prijeli skoraj 4000 ljudi. Tudi vsi policisti niso odnesli cele kože, poškodovanih jih je bilo kakšnih 40, še slabše pa so jo odnesli poročevalci s protestov, saj jih je ena ali druga stran ranila približno 50.
Podporniki Navalnega so za jutri napovedali nove demonstracije, zato so policisti ves teden izvajali preiskave prostorov njegove Protikorupcijske fundacije. Preiskali so tudi trisobno stanovanje, v katerem živi z ženo in sinom – hči študira v Ameriki – ter aretirali več njegovih sodelavcev, prijateljev in podpornikov, med njimi brata Olega Navalnega.
Kozmetična kazen
Razlog za aretacijo ob vrnitvi v domovino je bila domnevna vpletenost Navalnega v posle brata Olega. Ta je bil v letih od 2008 do 2012 distributer francoskega kozmetičnega podjetja Yves Rocher. V tem času naj bi bil Francoze prevaral za približno pol milijona evrov. Denar je menda opral prek slamnatega podjetja, ki naj bi ga bil ustanovil Aleksej, uradno pa so ga vodili njuni starši.
Podjetje Yves Rocher je sporočilo, da niso ugotovili izgub, vendar so brata vseeno obsodili. Olegu so naložili tri leta in pol zapora, Alekseju tri leta in pol pogojne kazni, čeprav je Oleg trdil, da brat z njegovimi posli, ki tako ali tako niso bili nezakoniti, ni imel nič, pa tudi vse priče tožilstva so na sojenju povedale, da Alekseja v živo vidijo prvič v življenju. Tudi zato je Navalni ves čas trdil, da je šlo za politično motiviran proces.
Ker je pogojna kazen zanj zaradi številnih pritožbenih postopkov začela veljati pozneje, bi se moral na poziv zvezne uprave za izvrševanje kazenskih sankcij do konca preteklega leta dvakrat na mesec zglasiti na informativni pogovor. Menda tega že šestkrat ni storil – verjetno tudi ni mogel, saj je bil med zdravljenjem v Nemčiji nekaj časa v komi, potem pa tudi ni bil pri močeh, da bi lahko potoval –, zato so 29. decembra lani za njim izdali tiralico. Aretacija da je bila torej povsem zakonita in tudi legitimna. Da je s 30-dnevnim pridržanjem vse v redu, je v četrtek potrdilo tudi moskovsko regionalno sodišče.
Iz prava v politiko
Aktualno pridržanje Navalnega ni prvo in glede na naravo ruskega političnega sistema, ki se je v dveh desetletjih pod Putinom spremenil v povsem avtoritaren režim, tudi ne njegovo zadnje bivanje za rešetkami. Med drugim je bil leta 2013 nekaj časa v priporu med sojenjem zaradi ene najbolj bizarnih zgodb, v katere je bil vpleten ali so ga vpletli vanje, domnevnega poskusa kraje državnega lesa. Končala se je s pogojno obsodbo na pet let zapora. Zaradi organizacije in sodelovanja na protikorupcijskih protestih leta 2017 so ga z več kot tisoč drugimi priprli v Moskvi, potem pa zaradi upiranja aretaciji obsodili na 15 dni zapora.
Enako kazen, po 15 dni zapora, je dobil že po aretacijah na protestih zaradi domnevnih volilnih prevar na parlamentarnih volitvah leta 2011 in na protestih proti Putinu kmalu po tem, ko je leta 2012 po štirih letih na mestu premiera spet zasedel predsedniški tron. Seznam njegovih aretacij in obsodb na krajše zaporne kazni je sicer še precej daljši.
Mladost je leta 1976 rojeni Aleksej Anatolijevič Navalni preživel v mestu Obninsk kakšnih sto kilometrov jugozahodno od Moskve. Počitnice je pogosto preživljal pri babici v Ukrajini, zato tekoče govori ukrajinsko. Pravo je leta 1998 doštudiral v Moskvi, potem pa se je izobraževal še na ruski državni univerzi za inance, eni najboljših univerz v državi, kjer se šolajo ekonomisti, inančniki, bankirji in inančni pravniki. Precej pozneje, leta 2010, se je s štipendijo eno leto izpopolnjeval še na sloviti ameriški univerzi Yale.
V politiko je vstopil leta 2000 kot član socialnoliberalne stranke Jabolko, ki je imela do leta 2007 poslance v parlamentu. V stranki je do izstopa leta 2007 priplezal kar visoko, saj je bil takrat vodja moskovskega odbora in član sveta stranke. Znan je postal v letih od 2011 do 2013, ko so po državi potekali protesti ob parlamentarnih in potem še predsedniških volitvah, po katerih je Vladimir Putin v Rusiji dejansko prevzel popolno oblast, ki jo ima v rokah še danes.
Prvi obraz opozicije
Z organizacijo in sodelovanjem na demonstracijah v letih koncentracije Putinove oblasti, zaradi česar so ga večkrat aretirali, ter zaradi bloga, v katerem je bičal vedno bolj skorumpirano vladavino Putinove klike, je postal Navalni najvidnejši opozicijski obraz v Rusiji. Čeprav je v gibanje za ustanovitev nove stranke, ki bi po morebitnem prevzemu oblasti začela resno reformirati državo in jo usmerila bolj k sodelovanju z Zahodom, vključen ali ga vodi že od leta 2012, jim nove stranke še zdaj ni uspelo registrirati. Projekt političnega združenja – trenutno z imenom Rusija prihodnosti – oblast že leta tako ovira, da nikakor ne morejo izpolniti pogojev za uradno ustanovitev.
Poleti 2013 je Navalni napovedal, da bo poskušal prevzeti enega najmočnejših položajev v Rusiji, županskega v več kot 12-milijonski prestolnici Moskvi.
Ker se njegova stranka ni mogla registrirati, je potreboval ali 70.000 podpisov volivcev ali podporo kakšne registrirane stranke. Podprla ga je ena od prvih strank, ki so jih ustanovili po zlomu komunizma, liberalna, antikomunistična, proevropska RPR–Parnas, na evropski ravni članica združenja liberalnih strank Alde.
Na volitvah proti enemu od Putinovih najtesnejših sodelavcev in takratnemu (in sedanjemu) županu Sergeju Sobjaninu je septembra 2013 Navalni dobil 27 odstotkov glasov, Sobjanin pa 51 odstotkov. Torej za sumljiv las več, kot je bilo nujno za zmago v prvem krogu. Na Navalnega je Putinov krog začel gledati kot na resno nevarnost predvsem iz dveh razlogov: volilna udeležba je bila izjemno nizka, glasove je oddala manj kot tretjina upravičencev, Navalnemu pa je podpora med kampanjo zrasla za skoraj trikrat z začetne desetinske.
Ruske predsedniške volitve so bile na sporedu šele leta 2018, vendar je Navalni že konec leta 2016 napovedal, da bo kandidiral. Ker je bil takrat obsojen na pogojno zaporno kazen zaradi lesa, so mu sodišča po vrsti prepovedovala kandidaturo, sam pa je pripravljal proteste proti Putinu. Ker zanje ni dobil dovoljenj, so ga večkrat aretirali in zaprli, januarja 2018 pa je rusko vrhovno sodišče dokončno zavrnilo njegovo kandidaturo. Na volitvah je marca 2018 ob dvotretjinski udeležbi z več kot tričetrtinsko podporo nov mandat dobil Vladimir Putin.
Vozovnica na oni svet
Putin rad poudari, da Navalni – predsednik vedno pazi, da ne omeni njegovega imena – ni ne vem kako pomemben lik v Rusiji. A gotovo glede 44-letnika, ki ga tudi v ledeni ruski zimi – v Jakutsku v Sibiriji se je v soboto pri –50 stopinjah Celzija zbralo več sto ljudi – na ulicah podpirajo desetisoči, ni ravnodušen.
Najbolj jasen dokaz, da morda drži, kar trdijo nekateri, da je Navalni človek, ki se ga Putin najbolj ali celo edinega boji, je bil dogodek lanskega avgusta. Navalnemu je na poletu iz Tomska v Sibiriji v Moskvo nenadoma postalo slabo. Letalo je zasilno pristalo v Omsku, kjer so bolnika odpeljali v bolnišnico. Tam so ga dali v umetno komo. Dva dni zatem so ga s posebnim letalom odpeljali na zdravljenje v nemško glavno mesto Berlin.
Ruski zdravniki v Omsku so sporočili, da Navalni ni bil zastrupljen. Iz Berlina pa so prišle čisto drugačne informacije. Ugotovili so, da so ga zastrupili z živčnim bojnim strupom novičok, s kakršnim so leta 2018 v Veliki Britaniji ruski agenti s sveta neuspešno poskušali spraviti nekdanjega ruskega vohuna Sergeja Skripala. V Moskvi vse trditve seveda zavračajo, a le težko je verjeti, da bi do tega izjemno nevarnega strupa iz sovjetskih časov, za katerega zagotavljajo, da so vse zaloge že davno uničili, lahko prišel kdo brez dovoljenja vsemogočnega predsednika.
Zastrupitve Navalnega z novičokom do zdaj še niso pojasnili. In povsem neutemeljeno je pričakovanje, da jo bodo – podobno kot sumljive smrti številnih Putinovih nasprotnikov v Rusiji in po svetu –, vsaj dokler bo Vladimir Vladimirovič na oblasti.
Putinova palača
Samo dan zatem, ko so Navalnega po pristanku v Rusiji odpeljali v zapor, so njegovi sodelavci na youtubu objavili skoraj dve uri dolg posnetek, na katerem disident razkriva, kakor ji pravi, največjo podkupnino na svetu. Gre za luksuzni počitniški kompleks v bližini letoviškega mesta Gelendžik na severovzhodni, ruski obali Črnega morja. Čeprav lahko pozimi tam temperature kdaj padejo tudi pod –20 stopinj Celzija, je podnebje v nasprotju z veliko večino Rusije bolj blago, skoraj sredozemsko, z vročimi poletji in ne ledenimi zimami.
Ni torej nenavadno, da gre za priljubljeno turistično območje, in Navalni trdi, da si je Putin prav tam omislil kraj za oddih. A ne kakršnegakoli; ker je ruski predsednik po besedah nasprotnika obseden z bogastvom in razkošjem, si je menda privoščil približno 1,3 milijarde evrov vredno posestvo, veliko 69 hektarov, na katerem so zgradili ekstravagantno palačo, več pristajališč za helikopterje, podzemno hokejsko dvorano in še marsikaj.
Posestvo naj bi po besedah Navalnega obdajala zemljišča v lasti ruske tajne službe FSB, tako da do domnevnega Putinovega počitniškega dvora ne more nihče. Še več, nadzirajo tudi obalo, zato dostop ni mogoč niti po morju, v zračnem prostoru nad njim pa velja prepoved letenja. Navalni je posnetke naredil z majhnim dronom, ki ga odgovorni za varnost očitno niso opazili.
Ker zaposleni v kompleksu v službo menda ne smejo prinesti niti mobilnega telefona, kaj šele kakšne bolj soisticirane naprave, posnetkov od znotraj ni. A so Navalni in njegova ekipa na podlagi načrtov, ki so pricurljali v javnost, pripravili celo tridimenzionalno predstavitev, kako naj bi bila več kot 17.000 kvadratnih metrov velika palača videti od znotraj.
Ta je v nekakšnem italijanskem neorenesančnem slogu, polna marmorja, pozlate in po naročilu narejenih prestižnih kosov pohištva, vrednih po več tisoč evrov vsak. Navalni je med opremo posebej omenil po naročilu v Italiji narejene ščetke za toaletne školjke, od katerih naj bi vsaka stala 700 evrov. V osrednjem objektu posestva so še plavalni bazen, savne, telovadnica, gledališka dvorana in druge samoumevnosti za kakovostno preživljanje prostega časa.
Seveda se postavlja vprašanje, kako bi si lahko Putin vse to privoščil. Ruski predsednik ima namreč letno plačo 8.885.886 rubljev, kar znese približno 97.000 evrov. Vendar seveda le malokdo verjame, da je to njegov edini dohodek ter da sta 77 kvadratnih metrov veliko stanovanje in počitniška dača, oboje v njegovem rodnem Sankt Peterburgu oziroma okolici, njegovi edini nepremičnini. Nekateri na Zahodu in v Rusiji ocenjujejo, da si je v več kot dvajsetih letih, odkar vlada Rusiji, prigrabil od 33 do 132 milijard evrov premoženja, kar ga uvršča med najbogatejše ljudi na svetu.
A to pri palači morda niti ni tako pomembno. Mož, ki obvladuje največjo državo na svetu, obdarjeno z neizmernimi naravnimi bogastvi, osebnega premoženja niti ne potrebuje. Tako tudi Navalni pravi, da si Putin posestva ni plačal sam, ampak z njim povezana in od njegove oblasti odvisna mreža ruskih oligarhov. Ti in različna državna podjetja naj bi koncesije za svoje projekte, kot so na primer plinovodi ali naftovodi, nakazovali v državni sklad, namenjen za gradnjo bolnišnic in druge investicije v zdravstvo. Namesto bolnišnic pa je iz tega sklada zrasla palača za carja nove dobe ob Črnem morju.
Navedbe o domnevnem Putinovem kompleksu za preživljanje prostega časa sicer niso nove. Že leta 2010 je ruski poslovnež Sergej Kolesnikov takratnemu marionetnemu predsedniku Dmitriju Medvedjevu napisal pismo, v katerem ga opozarja na luksuzno gradnjo za Putina ob Črnem morju. Ker je bil Medvedjev samo Putinov nameščenec, se seveda ni zgodilo nič, razen da je moral Kolesnikov pobegniti iz Rusije.
Iz Kremlja vse takšne navedbe zanikajo. V zvezi z videom Navalnega se je oglasil celo Putin osebno. Med pogovorom s študenti po videopovezavi je povedal, da »tam nič ni v moji lasti ali v lasti mojih bližnjih«. Njegov predstavnik za tisk Dmitrij Peskov je dodal, da v Kremlju vedo, kdo so lastniki črnomorskega kompleksa, vendar nimajo pravice objaviti njihovih imen.
Video ima na youtubu več kot sto milijonov ogledov, vendar njegov učinek ni samo virtualen. Mnogi so se namreč protestov prejšnji teden udeležili prav zaradi ogorčenja nad brezsramnim razkošjem, ki si ga na državni račun domnevno privošči Putin. In prav to bo za marsikoga razlog, da se bo na ulice proti novemu carju odpravil tudi jutri.
❞
Podjetje Yves Rocher je sporočilo, da niso ugotovili izgub, vendar so brata Navalni vseeno obsodili.
Na prelomu leta je življenjsko pot Dušana Jovanovića presekala sila, ki ji nihče ne ubeži. Prišla je brez napovedi in s svojo dokončnostjo osupnila vse, ki so občudovali njegovo delo in ga imeli radi. Njegovo slovo je poseglo tudi v objavo intervjuja, ki sva ga imeli z Mileno Zupančič proti koncu decembra na njeni Bohinjski Beli. Znova sva se srečali ta teden, skoraj mesec dni po tem, ko je, kot pravi, svet padel s tečajev. Zato naj najprej spregovori o Dušanu.
Na slovesnosti na odru ljubljanske Drame, ki so jo v spomin Dušanu Jovanoviću pripravili njegovi kolegi, je bilo izrečenih veliko ganljivih besed. Ste čutili, da je pustil tako globoko sled ne le v gledališču, ampak tudi v mnogih, ki so delali z njim?
Ne bom rekla, da sem čutila. Mislim pa, da bi na prste ene roke težko našteli ljudi, ki so toliko naredili v gledališču, dramatiki, umetnosti, kot je on.
Odzivov je bilo ogromno, tega res nisem pričakovala. Sožalje so mi izrekli mnogi iz Slovenije in seveda nekdanje Jugoslavije, a nanj so se spomnili tudi v New Yorku, Parizu, na vseh koncih sveta. Predvsem njegovi dolgoletni sodelavci, prijatelji, so tako lepo govorili o njem. Ampak jaz mislim, da nobena beseda ni bila izmišljena. Vedno se čuti, kdo govori iz srca.
Želela bi si, da bi lahko vsaj polovičko te naklonjenosti začutil takrat, ko je praznoval 80 let.
Se vam je, kljub mnogim letom skupnega življenja, iz njihovih spominov razkril še kakšen drugačen Dušan?
Dušan je bil še marsikaj drugega od tega, kar je bilo izrečeno. Če bi bila še dolgo na svetu, bi morala napisati debelo knjigo o njem. Najino življenje je bilo zelo intenzivno. Skupaj sva bila več kot 45 let in zagotovo ni bilo vse posejano samo z rožicami. Znala sva se tudi zelo skregati, recimo, zdajle sem se spomnila na smučarske skoke, ki so te dni spet na sporedu. Tudi če sem bila jaz na Beli, on pa v Ljubljani, sva bila ves čas na telefonu. Jaz sem se recimo jezila čez žirante, on pa mi je dokazoval, da nimam prav. Ni bilo pa niti za sekundo dolgčas. Strinjala sva se, da ne veva, ali bi zdržala toliko časa skupaj, če si ne bi dajala popolne svobode. Jaz ga recimo nisem nikoli vprašala, a bo prišel čez en teden ali čez 14 dni. Saj sem vedno vedela, da bo prišel. V najinem življenju je bilo pomembno, da si ne prisvojiš človeka, da mu ne odvzameš tistega, kar je. Saj prav zato si z njim, ker ti je bil všeč njegov karakter. Zakaj bi ga spreminjal po svoji meri?
Vaša družina ni živela povsem običajno, saj so se vajine poti zaradi predstav in snemanj večkrat križale. Kadar pa sta bila skupaj doma, sta veliko debatirala o vajinem delu?
Če sva skupaj delala predstavo, sva o tem doma govorila le mimogrede, teatrsko delo sva pustila za teater. Sva se pa seveda pogovarjala o drugih stvareh, povezanih z gledališčem.
Hvala bogu, da sva skupaj trčila, ko sva imela že vsak svojo kariero, da ne bi kdo rekel, aha, ta je pa začela igrati zaradi Jovanovića ali obratno. Nikoli nisva imela težav s tem, da bi moral kdo koga za sabo vleči. Nikoli nisem imela izlivov ljubosumja, če me ni zasedel, ampak je izbral kakšno drugo igralko. Natanko sem vedela, da me bo zasedel takrat, ko bo mislil, da bom jaz za to vlogo najprimernejša.
Vedno sem njegove predstave videla prvič na premieri in on moje. Nikoli se ni vpletal v moje delo, kadar sem delala z drugim režiserjem.
Pa vam je kdaj rekel, da v kakšni vlogi niste ravno najboljši?
O, seveda, v glavnem je bilo tako. Mogoče mi je prvič rekel »zelo si bila dobra« šele pred nekaj leti. Sem pomislila, kaj pa je z njim. Prej je imel zmeraj pripombe, rekel je »saj si bila dobra«, a vedno dodal še kakšen »ampak«. Mogoče me je pred drugimi pohvalil, mene naravnost pa le redko.
tisti, ki so ga imeli priložnost poznati. Kaj je vas pritegnilo pri njem?
Vse to in še veliko več. Preden sva postala par, sva se že dolgo poznala, bili smo kolegi, skupaj smo delali, režiral in pisal je tudi scenarije za naju z Racem, s katerim sva bila takrat še poročena. Ni bila ljubezen na prvi pogled, nič ni bilo od te pravljice. Obstajajo najbrž neke kemije.
Ne vem, ali je to recept za druge. Jaz samo za naju vem, da sva imela do mnogih ali skoraj vseh stvari enak odnos. Nisva bila na nasprotnih bregovih, kar pa seveda ne pomeni, da sva imela vedno popolnoma identične poglede.
Imela sva toliko skupnih tem za pogovore, od politike, športa do umetnosti in povsem običajnih vsakodnevnih dogodkov. Oboževala sva vandranja po svetu, delila sva skupne užitke in skrbi. Veliko sva se hecala, pa tudi kdaj strastno prepirala. Najpomembnejše je bilo dopuščanje svobode drug drugemu.
Eden njegovih kolegov je rekel, da se je Dušan najbolje počutil med dobrimi igralci.
Ja, to je res. Včasih je bil znan stavek: »Kod Jovanovića i kamen proglumi.« Igralce je imel izjemno rad in do njih
je bil zelo pozoren. Znal se je pohecati, znal je požurirati, znal pa je tudi znoreti, to je res.
V čem je bila njegova skrivnost?
Ja, rad jih je imel, ampak če kakšnega ni maral, ga pa ni maral. Ni imel pa tega, kar imajo žal nekateri režiserji, ki vse zasluge za dobro predstavo pripišejo sebi. Dušan je vedel, kako se mora posameznemu igralcu približati: močnim igralcem s strastjo in neusmiljenostjo, nesamozavestnim pa s skrajno subtilnostjo. Ja, bil je impulziven človek. Če se je s kom skregal, je bil lahko skregan tudi deset let. Imel je skrajnosti. V resnici pa je bil zelo mehka duša. On nikoli ni kazal čustev, a je bil zelo občutljiv, nežen človek.
Kaj vam je bilo pri njem tudi po dolgih letih še vedno všeč?
Sploh ne morem odgovoriti, to je on, celota, ne morem ločevati. Imela sem neskončno srečo, da sva bila toliko časa skupaj in da sva se sploh našla.
Vem, da bom tudi čez leta rekla enako: z Dušanovim odhodom je padla zavesa čez neko življenje, ki je bilo bogato in intenzivno. Svet se mi je spremenil, ustavil se je. Midva res nisva bila po vzorcih narejen par, a morda se prav zato počutim, kot da je svet okoli mene padel s tečajev.
Bohinjska Bela, konec decembra 2020
Na Bohinjski Beli je vaš pravi dom in sem se ves čas vračate, menda ste se na relaciji Bela–Ljubljana včasih vozili tudi dvakrat na dan. Ste zadnja leta pogosteje tu kot nekoč?
Ne, enako. V Ljubljani sicer imamo stanovanje, in kadar je zelo gosto, sem tam. A stalno bivališče imam tukaj in v preteklosti sem se velikokrat po dopoldanski vaji peljala domov, potem pa od tod še enkrat nazaj na večerno predstavo. No, tudi mlajša sem bila. Včasih sem se trudila, da sem bila v Ljubljani čim manj. Jaz nisem mestni človek.
Ne vem, če bi zmogla vse – zdaj pa že delam kakšnih 50 let –, če bi morala biti ves čas v Ljubljani. Prvih 10, 15 let sem prihajala domov samo za vikend. To je bilo zame idealno. Ko sem zapustila Ljubljano, me je brigalo, kaj se grejo v teatru in kaj se grejo v politiki. Šla sem v drug svet, pogovarjala sem se z drugimi ljudmi druge stvari. In to, rekla bi dvojno življenje, mi je zelo ustrezalo.
Kakšna pa je Milena Zupančič na Bohinjski Beli?
Tukaj sem pa res kmetica. Moj vrt je postal zame prevelik, zato mi pridejo pri urejanju moji pomagat. Lani zaradi korone to ni bilo mogoče in mesec dni sem od jutra do noči delala samo na vrtu, ker je samo grmov, ki jih je treba jeseni porezati, okoli 25, pa tisoče rož. To so resna zemeljska dela, preveč sem si naložila. Zelenjavni vrt je minimalen, pa še tisto je preveč.
Kako ste se navadili, da ste tu večinoma sami?
Zdajle mi še ni uspelo, da bi mi bilo dolgčas, ker sem imela ves čas veliko opravkov. Zdaj je prišla hči, ker nisem najbolj bleščečega zdravja, imela sem resno operacijo, poleti med vajami sem imela še težave z ožiljem. Tudi sestri iz Radovljice in z Jesenic mi redno pomagata.
Da bi sedela in bila dolgo sama, tega nisem navajena, že od otroštva je k nam vedno prihajalo ogromno ljudi.
Včasih, ko si veliko med ljudmi, pa tudi zapaše biti malo sam. Zdaj se vsi pogovarjajo le o koroni, vsi so tako pametni in vse vejo. O virusu se sploh nočem pogovarjati. Grozen pa mi je ta občutek nesvobode. A tako je po vsem svetu.
Najhuje pa je to, da ne morem priti do Dušana v domu. To je nečloveško.
Jaz zaupam izključno zdravnikom, sploh svojim, ki so sijajni. Tistim zdravnikom, ki nam pametno razložijo in nas ne zmerjajo. Ukrepov se držim in vidim, da se jih tudi ljudje večinoma držijo. Tudi zdaj zunaj nosijo maske, pa čeprav so rekli, da ni treba.
Kakšno je bilo vaše leto 2020 z ustvarjalnega vidika?
Ne morem jamrati, da nisem nič delala. Od junija smo delali predstavo v Mini teatru skupaj s Festivalom Ljubljana. Štiri dni pred premiero pa je bilo pet okuženih, hvala bogu, da nisem bila med njimi, a v karanteno smo morali vsi. Tako da sem bila lani kar naprej v eni karanteni. Potem sem po dolgih letih, morda več kot 15, spet snemala, tokrat nadaljevanko za RTV z naslovom Primeri inšpektorja Vrenka. Gre za različne zgodbe, jaz nastopam samo v eni.
Mesec pozneje so se spet začele vaje v Mini teatru, takrat sem pa že snemala v Zagrebu. Vajo sem imela do desetih, pol enajstih zvečer, potem me je šofer odpeljal v Zagreb, zjutraj ob šestih je bilo snemanje, običajno za vikende, potem sem šla spet nazaj na vajo v Ljubljano.
Ste se razveselili povabila k snemanju po tolikem času, in to kriminalistične serije, ki so zdaj zelo priljubljene?
Bilo je hecno. Poklical me je producent, če bi igrala v tej seriji. Bi, a moram najprej prebrati besedilo. Ko mi je rekel, da mi ponujajo vlogo Angele, sem mislila: ojoj, zdaj bom pa spet ena kmetica z ruto na glavi, ki pleje. Potem pa dobim tekst in vidim, da je to žena pokojnega slikarja, ki se po smrti začne ukvarjati s slikarstvom.
Zdaj tehnologija omogoča, da lahko sproti gledamo, kaj smo posneli, ampak jaz tega nočem videti. Ker potem takoj opaziš, kje si ga polomil, in ko nato poskušaš kaj spremeniti, je pa sploh ponesrečeno.
Predstava Vsi ptice, ki ste jo delali v Mini teatru, zelo sodi v ta čas, a le redki so jo imeli priložnost videti. Kako ste jo vi občutili, tudi vse oteževalne okoliščine, v katerih je nastajala?
Ne pomnim, da bi bilo s kakšno predstavo toliko težav. Vse mogoče se je spravilo na nas. Bili smo že čisto obupani, mislili smo, da iz tega ne bo nič.
Izkazalo se je, da je bil odziv na predstavo zelo dober, ampak imeli smo le premiero in tri ponovitve, potem pa je bilo spet vse zaprto. Velika škoda. Bomo videli, ali jo bomo lahko še kdaj obnovili in igrali.
Govori o tej strahotni nestrpnosti, o sovraštvu, o nerazumevanju med različnimi ideološkimi, verskimi pogledi. Glavna junaka sta mlad par, ona Arabka, on Žid, kot nekakšna Romeo in Julija sta, ki jima ne dovolijo, da bi se imela rada. Zgodba se dogaja v Tel Avivu, spremljajo jo spopadi, umiranje ... To ni samo stvar Izraela in Palestine, ampak celega sveta, ki je popolnoma nor. Jaz igram mamo fanta, ki sicer ni moj rodni sin, moža igra Ivo Ban, oba sva Žida. Zgodba je zapletena, dogaja se tragedija na tragedijo.
Igra hoče povedati, da so ljudje v sebi zelo drugačni, kot se morajo kazati na zunaj, prikazuje zavračanje drugačnosti in možnosti, da je človek lahko v redu, tudi če je drugačne vere, barve, videza ...
V mini tragediji je zajet ves svet. Zgodba seveda mora biti vedno nekam umeščena, vendar ta predstava govori o celem svetu. Tekst je izvrsten, od igralca in tudi od publike pa zahteva izjemno koncentracijo.
Za igralca je gotovo težko, ko predstavo ustavijo zunanje sile, še preden zares doseže publiko. Kako to racionalno sprejeti?
Težko je biti racionalen pri kateri koli umetnosti. To ne more biti enako, kot če se v proizvodnji nekaj zatakne. Nekateri tega na žalost ne razumejo, tisti, ki
bi to morali najbolj razumeti, pa sploh ne. Ni v redu.
Vedno bolj sem zadovoljna in srečna, da sem dala skozi čase, ko je umetnost nekaj pomenila, ko smo imeli možnost delati tisto, kar smo imeli radi. Mi smo se le fajn imeli, roko na srce. Ni res, da včasih nismo gostovali, še kako smo gostovali, po vsem svetu, od Mehike do Nemčije, hodili smo na ilmske festivale, ampak samo na prvokategorne.
Za mlade je pa zdaj hudo. Ne odobravam tega, da so teatri prisiljeni delati na daljavo. To ni teater, da vsak zase vadi doma prek zooma ... Teater je bil vedno zanimiv zato, ker je v živem stiku s publiko. Ne morem se sprijazniti, da bi bil naš edini partner računalnik, to ne bo dobro, za teater bo pa katastrofa. Ko bomo najmlajšim rekli, da smo igrali na odru in pred publiko, tega morda ne bodo razumeli.
V javnosti je bilo v zadnjem času izrečenih več žaljivih mnenj tudi o umetnikih. Kako doživljate to nenaklonjenost umetnosti?
Ni lepo. Pravzaprav se mi smilijo tisti, ki umetnosti ne marajo.
Včasih se ni zgodilo, da na premiero v Dramo ne bi prišel predsednik države, vsi, ki so kaj pomenili … to je bilo normalno. Danes ne. Zame je to nenormalno. Država je prepoznavna predvsem zaradi jezika in umetnosti. Če tega ne upoštevaš, počasi izgineš. Žeblje povsod delajo enake.
Imela sem srečo, da sem zaradi teatra in ilma ogromno potovala, tako rekoč po vsem svetu, po nekdanji državi pa sploh. Vedno smo nastopali v slovenščini in povsod smo bili vedno izjemno sprejeti. Na pomembnih gledaliških festivalih v tujini smo vedno dobivali nagrade. In če kdo ni vedel, kje je Slovenija, se je potem pozanimal.
Danska, Litva, Romunija, Finska … v teh državah delajo sijajne ilme, vsak ve zanje.
Javno ste podprli slovensko kinematografijo, ki je že več mesecev ustavljena. Zakaj ste se izpostavili? Ne nazadnje so vas slovenski filmski ustvarjalci po osamosvojitvi kar nekako spregledali.
Ja, drži, to ravnanje ni bilo prijazno. Oglasila sem se, ker se mi zdi, da je ilm sam po sebi zelo pomembna umetnost. Pripoveduje zgodbe, ki jih na drug način ne moreš povedati. S ilmom je lažje prodreti v svet in ljudem povedati, da imamo državo, ki se imenuje Slovenija.
Ukiniti tako zvrst – ker če ne daš denarja, jo tako rekoč ukineš – to je velik greh. Ne gre samo za umetnike, pri ilmu sodeluje ogromno ljudi in mnogi so zdaj izgubili delo. Velika neumnost pa so očitki, da umetnost žre državni denar. To je največja bedarija. Prvič, umetnost daje zaposlitve, drugič, plačujejo se davki, in tretjič, z umetnostjo se promovira Slovenija.
Žal mi je, da o umetnosti odločajo tisti, ki je ne cenijo. Meni se smilijo vsi ljudje, ki nimajo občutka za lepo, ki ne vedo, da je strašno lepo videti tudi zeleno drevo, travnik z rožami, zdi se mi, da so za marsikaj prikrajšani.
Ali menite, da so na vas po osamosvojitvi zavestno pozabili?
Kaj naj si mislim drugega? Nisem bila najmlajša, a tudi ne najstarejša. Tudi 40-letnicam se dogajajo zanimive stvari.
Edini mlad režiser, ki so ga zanimale tudi zgodbe o zrelejših, je Matevž Luzar. Z njim sem posnela enega od dveh svojih ilmov po osamosvojitvi, prvi je bil Hočevarjev Na planincah, drugi pa Luzarjev Srečen za umret.
Sta v tem filmu z Dušanom edinkrat skupaj nastopila pred kamero?
Ja, edinkrat. No, pa pred leti, ko je bila najina hči Maša stara štiri ali pet let. To je bil ameriški ilm, Snežko ali nekaj podobnega je bil naslov. Jaz sem bila učiteljica, vsaj mislim, on pa vem, da je bil poveljnik gasilcev. Ko je bil na Bledu še kino, nam je kinooperater pripravil projekcijo za celo žlahto, bilo nas je ogromno. Ob koncu pa mi je Maša rekla: Ampak ati je bil pa veliko boljši kot ti.
Dušan je potem kar veliko snemal, sicer le epizodice, ampak je. Včasih so me klicali po telefonu, sem si mislila, zdaj pa bo ena vlogica, pa so hoteli Dušana.
Moram priznati, da čisto vsega tudi nisem sprejela. Nisem zavrnila niti manjših vlog, če so se mi zdele zanimive. Recimo nad vlogo, ki sem jo imela v Gremo mi po svoje 2, sem bila navdušena. Dedku, ki ga igra Sandi Pavlin, sem se prikazala v sanjah. V poročni obleki, s titovko na glavi in v gojzarjih sva tekala med visoko praprotjo.
Veliko sem delala po celi nekdanji Jugoslaviji, ampak povsod sem bila slovenska igralka. Res se mi je nabralo veliko najprestižnejših ilmskih in teatrskih nagrad, to me ni spravljalo iz tira, ampak sem jih razumela kot veliko odgovornost za bodoče delo.
Ja, mene je teater reševal. Imela sem srečo, da sem tudi po upokojitvi še veliko delala. Naprej v goriškem teatru, pa kranjskem in Miniju, pa tri predstave v Drami. Pa v HNK v Zagrebu, pa na Reki. Hvala bogu nisem obsedela. Mislim, da so redki igralci, ki si po upokojitvi ne želijo več igrati, a jih ne pokličejo več.
Meni je kot gledalcu zanimivo gledati na odru vse generacije. Da se moraš kot mlad maskirati v starega … Za vlogo videz ni pomemben, pomembne so izkušnje. Kot mlad igralec si jih še nisi mogel nabrati.
K snemanju so vas pred kratkim povabili Hrvati, kako je prišlo do sodelovanja, so vezi še močne?
Še vedno me poznajo kot igralko. Z režiserjem Daliborjem Matanićem, ki je posnel tudi serijo Časopis, se poznava že od prej, a sva tokrat prvič delala skupaj. Zelo smo morali usklajevati termine, ker sem imela takrat že vaje v Mini teatru.
Serija govori o času, ko je gospodarstvo propadalo in se je skupina ljudi odločila, da bodo znova postavili na noge neko tovarno turbin. Večinoma smo snemali v Karlovcu. Igram tajnico mladega direktorja, ki je dala skozi že pet direktorjev in tri države. Pravi, da je bila ta tovarna nekoč Jugoslavija v malem. In tudi v seriji smo igralci iz Hrvaške, Sarajeva, Beograda …
V Zagrebu je bilo takrat precej primerov okužbe, a so imeli normalne ukrepe. Igralci smo bili seveda brez mask, drugo osebje jih je pa nosilo. V mestu so bile trgovine odprte, teater je delal, bari tudi, mesto je bilo v lučeh, zelo normalno. Šofer me je vozil iz Ljubljane v Zagreb in nazaj, in ko sem se vračala v Ljubljano, sem imela občutek, kot da sem prišla v eno mračno, prazno vas.
Saj potem so tudi Hrvati bolj zaostrili ukrepe.
Radi prestopite slovenske meje, pa ne le zaradi korone, kajne?
Pogrešam svobodno gibanje. Jaz sem bila ena redkih, ki sem pogosto menjala teatre, delala sem povsod. Mislim, da bo to zapiranje povzročilo veliko škode. Na začetku kariere sem dobila dve ponudbi, za Dramo in za Mestno. Drama je bila takrat nekaj drugega, kot je danes, bila je res vrhunska, prestiž. Ko si prišel z akademije, ni bilo šanse, da bi tam igral glavne vloge, lahko si le statiral. Dobila sem ponudbo za Dramo in prvi direktor, ki me je sprejel, je bil Taras Kermauner. Podpisala sem pogodbo, po treh ali štirih dneh pa sem dala odpoved. Ker mi je šinilo v glavo, da bom zdaj tu deset let čez oder hodila in taso nosila. Še danes se čudim sebi in sem tako zadovoljna, da sem se pri tistih telečjih letih tako odločila.
In sem šla v Mestno. To je bila moja najboljša odločitev v življenju. Takrat je bil tam umetniški vodja Lojze Filipič. Tak kot je bil Lojze Filipič, tak se ni več rodil. Zelo blizu mu je bil Marko Slodnjak. Filipič je tisti, ki ima absolutne zasluge za Mileno Zupančič, igralko. Naložil mi je ogromno dela, dal zelo različne vloge, s katerimi sem se oblikovala kot igralka. Takrat je bilo sijajno obdobje Mestnega gledališča. Vsako leto smo bili na Sterijevem pozorju. Člani ansambla smo bili med drugimi Polde Bibič, Rac, Zlatko Šugman, Dare Ulaga, Maja Šugman … Najpomembnejši moji režiserji v tem času so bili Korun, Petan, tudi Dušan Jovanović. Poročena sem bila z Racem.
Jaz sem garala v teatru, snemala pa ponoči ali čez poletje, za praznike.
Dolgo sem imela kar veliko sreče.
Nagrade so vam kar padale v roke, kako to, da vas ni odneslo v višave?
To se mi ne zdi nič izjemnega. Se pa čudim, kako sem lahko v tako kratek čas strpala toliko vlog, toliko predstav, toliko ilmov, skoraj 13 let Unicefa, kjer sem veliko delala, pa razne komisije …
Ste Racu kaj pohvalili njegov biografski roman, ki ga je napisala Petra Pogorevc? Kot njegova nekdanja žena ste najbrž marsikaj že vedeli.
Ah, Rac je pesnik, fantast … Dobro je napisano. Ja, saj sva ves čas na zvezi, sva velika prijatelja. Ko sta jo pisala, me je večkrat klical in me spraševal razne stvari za nazaj. Ko je knjiga izšla, sem mu rekla: Mi jo boš pa ja podaril in nekaj noter napisal. Seveda ti jo bom dal, je rekel. Ko sva se dobila, mi je dal knjigo in se vanjo podpisal »tvoj starček«. A veš, zakaj sem se tako podpisal, je vprašal. Zato, ker ti vse življenje govorim »tastara«.
Brala sem jo ves dan in celo noč, da sem prišla do konca. Povedala sem mu, da se ino bere, nato pa sem mu začela naštevati, kje vse je imel bujno domišljijo. Recimo, da se je v Mehiki vame zaljubil predsednik. Za ponoret! In da me je peljal 3000 metrov visoko in mi kupil pejotl. Jaz še vedela nisem, kaj pejotl je. In da ga je Rac vzel iz mojega hladilnika in spil celo flaško. Tega pejotla sploh nikoli ni bilo.
Marsikaj je pa tudi pozabil napisati. Saj se ne jezim nate, sem mu rekla, ker nate se ne splača jeziti.
Je vaša biografija, ki jo je napisal Tadej Golob, bolj verodostojna?
Ja, zelo sva pazila, da sva podatke preverjala.
Knjigo sta predstavljala po Sloveniji, kako se je bilo srečati v živo s publiko?
Skoraj eno leto sva bila ves čas naokrog. Odzivi ljudi so bili neverjetni. Super se je bilo pogovarjati z njimi, zelo prijetno. Večkrat se je zgodilo, da sem povedala kaj, česar Tadej ni vedel, pa je rekel, da bi moralo biti v knjigi. Z nama je hodila Mojca, njegova žena, in vedno smo se imeli super. Zato sem večkrat rekla, da smo mi trije najboljši par.
Sploh pa sem vse knjige razdala, tako da svoje nimam.
Zdaj je že skoraj dve leti od izida, gotovo bi jo bilo smiselno dopolniti.
To v hecu govori tudi Tadej. Mnogih stvari se sploh nisva dotaknila, že tako je knjiga debela. O teatru zelo malo govorim, tudi o Unicefu sem govorila zelo na grobo, pa o različnih srečanjih, recimo z angleško kraljico in njenim možem, pa švedsko kraljico in kraljem, pa s Clintonom … Ni bistvo mojega življenja v tem, da sem se z njimi srečevala.
Ja, to zgodbo pa imajo ljudje zelo radi.
Rac v knjigi lepo zapiše nekako v tem duhu: dobro, da smo vsi tako nori na teater, da smo lahko še vedno prijatelji.
Ja, in to smo pa res, dobri prijatelji in dobri sodelavci. Še pred kratkim sta se Dušan in Rac pogovarjala, da bi Rac tudi prišel v dom v Trnovo.
Ste vedeli, da bo Dušan to vašo zgodbo uporabil za predstavo Boris, Milena, Radko?
Vsi so mislili, da bodo zdaj gledali »žuto štampo«, ampak vic je bil v tem, da predstava govori predvsem o tem, kar je pri nas še vedno tabu: seks in ljubezen na stara leta.
Mi trije – Boris, Rac in jaz – smo šli približno ob istem času v pokoj. In ob takšnih priložnostih dajo igralcu vedno možnost, da ima poslovilno predstavo, nihče od nas je ni dobil. Eduard Miler, takrat umetniški vodja v Drami, je Dušanu predlagal, da bi za nas tri napisal tekst za predstavo. Ko se je lotil dela, sem jaz malo sproti pogledala, več sta vedela Boris in Rac.