Med macolo in žebljičem

Kadar ima človek v domovanju, hiši, kaj opraviti ali, še huje, popraviti, potrebuje orodje. Vsaki nalogi sledi nakup. Brez pardona, saj orodje je za vse življenje, če ne še čez. Težava nastopi, ker je čas rabelj tudi spominu, in človek, zlasti tehnično nepriročen, zlahka nevede kopiči pripomočke iste družine.

Sem ter tja, na vsake kvatre, je dobro opraviti inventuro, pregled zalog. Če že ne namerno, pa po nesreči, kot se mi je zgodilo, ko sem pomotoma prekucnil eno od škatel, prepolnih vsebine iz poglavja Naredi si sam, s podnaslovom In sam boš zašuštral.

Na stotine na pogled zlatih ali srebrnih šraufov, vitkih in odebeljenih žebljev, pa matic, bistveno več kot v čebeljem panju, pa podložk. Pa šraufcigerjev z navadno, ploščato, pa križno konico, pač odvisno, kakšnega vijačnega glaviča se boš lotil. Neprevidnežu, ki seže v šaro, grozijo napol zaprti olfa noži, pa zidarski lepilni trakovi, med njimi sila dragoceni obojestransko lepljivi, tu so nosilci za police, imajo strokovno ime, a kdo bi ga vedel iz glave, na tleh se je znašla tehtnica za vodo, no, vodna tehtnica, po naše vaservaga, pa tanjše gurtne, s katerimi so nekoč oča, danes bi bili že praoča, na strešni avtoprtljažnik pritrjevali elanke, vlečna vrv s kavljem, kakršno so pred leti od nas zahtevali južni bratje Hrvatje, če smo hoteli uživati v še kar lepi njihovi. Ne manjka niz vložkov za v navrtane stene, lahko se pohvalim z zbirko, glede na urejenost bolj zbrko, ključev, orodnih, ne hišnih ali avtomobilskih. Tako ploščatih kot onih bolj zavitih, za lažji dostop do matic. Tu so imbusne paličice, tako šestkotne kot zvezdičaste, ne manjka niti komplet gedore, če sem malo vulgaren, gre za zbirko nasadnih ključev. Tudi če bi kdo nujno potreboval stikalo ali šteker, pocestno rečeno vtikač, od mene ne bi šel praznih rok.

V enem kotu me čakajo kozarci stenskih barv, ki verjetno ne bodo dočakali sobne svetlobe, saj jih bo verjetno prehitelo naslednje totalno farbanje notranjosti, na izcedek kakšnega tubastega lepila ali kita pa bi bilo zaradi njihove častitljivo dolge nerabnosti treba čakati kakšno urico ali raje štiri.

Če se oko odmakne od prevrnjenega orodja po drugih delih v zemljo vkopanih volumnov, si lahko odpočije na pet let mirujoči peči na kurilca, ob katero se drgne ona na pelete, s sila neprijetno lastnostjo, da jo je treba sem ter tja očistiti, predvsem pa napolniti. Z oljem so jo mojstri. Ena od sob je namenjena zbirki premajhnih pancarjev, druga prekratkih dilc in palic, ki jih še bolha (pika kom) ne povoha. Na zalogi imamo približno petnajst originalnih strešnikov in nekaj deset ploščic različnih barv in velikosti, pač enake oblike.

Kaj bi žeblji brez kladiva, no, kladivom brez nakovala v naših časih pač znese. Dve kladivi in eno macolo imam(o). Slednja je poskušala biti uporabljena enkrat. A je prišel višji in krepkejši sosed, z njo nabil, kar je bilo treba nabiti, in od tedaj v miru prihaja k sebi. Macola.

Za abrahama, seveda za hec, sem od prijatelja v dar prejel motorno žago. Moji so upali, da gre za igračko, a sem jo tistega še kar lepega dne nekako vžgal in z njo norel kot mamka Pr' Hostarju. Bilo je veličastno, zrak sem žagal deset minut. Od šoka aparatura nikoli več ni prišla k sebi. V veselje najbližjih, ki jim ni čisto vseeno, kaj je z mojimi zgornjimi okončinami. V nasprotju s skrbjo, kaj je z menoj kot celostno umetnino.

Zato pri bajti nimamo niti sekire, kaj šele cirkularke. Imamo pa raztezno lojtro, ki jo redno posojam sosedom, sam pa sem doslej pohodil zgolj najnižjo tretjino, čeravno seže dovolj visoko, da bi lahko preganjal mačke na vroči nepločevinasti strehi.

Res je, kar imam, je uporabljeno, kako naj se izrazim, tripromilno. Ampak saj gre le za mrtve predmete. Kaj bi šele bilo, če bi se človek spravil k inventuri preživetega. Koliko nepotrebne navlake bi šele tam našel ...