Hrvaški hlapec Jernej
Zaradi ene besede je učitelj tehničnega pouka ostal brez službe, zadoščenja, ki mu ga je dalo evropsko sodišče, pa po 22 letih ni dočakal, saj je umrl lani, v 77. letu starosti.
Darda je naselje na Hrvaškem, ki je središče občine Darda, ta pa spada pod Osiješko-baranjsko županijo. V začetku sedemdesetih let se je tja z ženo priselil Mile Novaković. Oba sta se zaposlila v tamkajšnjem srednješolskem centru, on kot učitelj tehničnega pouka. Po popisu iz leta 1991 je imela Darda nekaj manj kot sedem tisoč prebivalcev, od tega dobrih 37 odstotkov Hrvatov, le nekaj manj, dobrih 34 odstotkov, pa Srbov. No, bilo je tudi nekaj Madžarov in Jugoslovanov, vendar v takem številu, da ni bilo vredno omembe.
Kakorkoli, Mile Novaković, ki je dotlej živel v popolni anonimnosti, je nekega dne v zadnjih dneh devetdesetih let prejšnjega stoletja, že kakega pol desetletja po krvavi domovinski vojni, od katere številne rane še zdaj niso povsem zaceljene, prejel pošto, pritožbo staršev, ki so najprej »opozorili« vodstvo srednje šole, zdaj pa je vodstvo obvestilo učitelja Mileta. V pritožbi je pisalo, da »učitelj Novaković ne govori hrvaško«. Ravnateljica je k njemu poslala inšpekcijo, nadzorniki pa so ugotovili, da »Novaković pri pouku res ne govori hrvaško, ampak srbsko«. V obrazložitvi je pisalo, da namesto hrvaške besede »strop« uporablja srbsko besedo »tavanica«.
Sklep: Mile Novaković nima kompetenc, da bi učil hrvaške otroke! Kaj hitro so ugotovili še, da v šoli sploh ne potrebujejo učitelja tehničnega pouka, ki za povrhu predava po srbsko. Mile je dobil odpoved. Pisalo se je leto 1998, star je bil 55 let. Bil je premlad za upokojitev in prestar, da bi ga v službo vzeli kje drugje.
Od Poncija do Pilata
Odločil se je, da poišče pravico na sodišču. Njegova pritožba o domnevno nezakoniti odpovedi je začela popotovanje od Poncija do Pilata po hrvaških sodiščih. Zadnje sodišče, ki je potrdilo upravičenost odpovedi, je bilo ustavno leta 2011. Za Hrvaško je bil »primer strop« končan. Novaković pa se ni vdal. In tudi ne njegov odvetnik iz Osijeka. Skupaj sta tožila Republiko Hrvaško na Evropskem sodišču za človekove pravice. Po osmih letih je sodišče odločilo, da ima Mile Novaković prav.
Mile Novaković pravne zmage ni dočakal, umrl je lani v 77. letu starosti, odločba iz Strasbourga je prišla prepozno. In beseda »strop« je določila usodo nekega Mileta na Hrvaškem, ki se je 23 let boril za svojo pravico.
»Pri nas, na Hrvaškem, lahko vsakdo pride na vrsto zaradi nepravilno izgovorjene besede,« pravi kolega iz Jutarnjega lista Jurica Pavičić. Številni vedo, da je to še kako res.
Hrvaška sodišča, ki so dobro desetletje preučevala pritožbo
Mileta iz Darde, so tako ali tako posebna zgodba. »Imamo primere, ko država Hrvaška krši pravni red že s tem, ker o primerih ne odloča niti po desetih letih,« je kolegom s hrvaške nacionalne televizije HRT dejala odvetnica Višnja Drenški Lasan. Niti najmanj pa ni več presenetljiv podatek, da je na hrvaških sodiščih približno 1,6 milijona primerov, med katerimi jih je najmanj 25 tisoč, ki na odločitev čakajo že vsaj sedem let.
Vrnimo se k jeziku na Hrvaškem. Kot dopisnik se še kako dobro spomnim zapisa v dnevniku Večernji list leta 2017.
Provokacija!
V članku z naslovom Provokacija! je zagrebški Večernji list takrat pisal o deklaraciji o skupnem jeziku, ki naj bi sledila nizu konferenc s skupnim naslovom Jeziki in nacionalizem, v Podgorici, Splitu, Beogradu in Sarajevu. Še preden je bila deklaracija sploh objavljena, so se v komentiranje vključili skoraj vsi vodilni hrvaški oblastniki, od premierja Andreja Plenkovića do kulturne ministrice Obuljenove. »Kdo bi to podprl? Kdo lahko to podpira na Hrvaškem?« se je zamišljeno spraševal premier Plenković o dokumentu, ki ga sploh ni poznal.
Spomnim se, da smo se kolegi dopisniki, z nekaj agencijskimi kolegi iz zahodne Evrope, zamišljeno smejali. Pravzaprav je bil nasmeh bolj grenak. Navsezadnje deklaracija, ki so jo objavili v nekaj naslednjih dneh, ni prinašala ničesar novega, razen da je nacionaliste podučila, da je jezik ena od skupnih točk tukajšnjih narodov.
Za hip še v preteklost, niti ne tako davno. Nobena skrivnost ni in že ničkolikokrat so to potrdili številni, da so z nastopom neodvisnosti nacionalistični prvaki na Hrvaškem s Franjem Tuđmanom na čelu z jezikom pravzaprav poskušali dokazati, da Hrvati nimajo ničesar skupnega s Srbi.
»Na začetku smo se smejali tem norostim: rubljoper (periloprač), vrtomlat, dalekovidnica (daljnoglednica), okolotrbušni pantalodržač (okolitrebušni hlačedrž). Veliki Arsen Dedić je pel o propadlem jeziku, televizijski komentatorji so komajda sledili jezikovnim vprašanjem in manijam, državotvorni jezičniki pa so se plazili ob boku vodilnih nacionalistov in za vsako ceno vztrajali pri 'uznanstvovanju' blaznosti novoreka. Na koncu, tik preden so pomislili, da bo jezik večni talec nacionalizma, se je oglasilo več kot dvesto eminentnih javnih osebnosti, predvsem ljudi, ki živijo od jezika, in javno sporočilo to, kar je očitno: govorimo skupni jezik,« je ob takratnem dogajanju za Večer zapisal komentator reškega Novega lista Ladislav Tomičić.
Se pa dozdeva, da je – žal – jezik, vsaj na Hrvaškem, še kar talec nacionalizma.