Ločitev in skupni prijatelji

o ljudje vstopijo v resno zvezo ali zakon, v ta odnos »vnesejo« tudi svoje prijatelje. Po določenem času, z morda nekaj izjemami, postanejo njeni in njegovi prijatelji skupni. Uradno potrjeni par spozna tudi nove ljudi, ki ju med druženjem doživljajo kot celoto. Če čez čas nanese tako, da se razideta ali ločita, to zatrese tudi prijateljsko mrežo. Ločitve in prekinitve so žalostne, zato se skupni prijatelji pogosto odzovejo z občutkom žalosti, ker se je končalo neko obdobje skupnega druženja in doživetij. Tipičen izid je, da vsak »odnese« svoje osebne prijatelje, ki jih je prispeval v skupno življenje. Tisti, ki sta jih spoznala skupaj, se morajo zdaj odločiti, ali se bodo družili s katerim od njiju posamično, z obema izmenično ali pa se bodo oddaljili.

KVsako prekinitev globokega čustvenega odnosa, bodisi zakona ali resne zveze, spremljajo številna čustva, od jeze, žalosti, strahu, pa vse do prezira in sovraštva. Čeprav ljudje velikokrat rečejo, da so se dogovorili za ločitev, se za tem »dogovorom« pogosto skriva resnica, da eden zapušča drugega, ki bi želel ohraniti odnos. Vsaka ločitev je rezultat najrazličnejših sil, vedno je kompleksen pojav, vendar ljudje pogosto želijo to kompleksnost poenostaviti, stvari postaviti v črno-beli okvir in jasno označiti, kdo je »kriv« in kdo ni. Bistvo je v prenašanju odgovornosti za neuspeh zakona ali zveze na tisto drugo stran, z zanikanjem kakršnekoli lastne odgovornosti.

Tako nastane poenostavljena slika, v kateri ena stran vidi sebe kot žrtev, drugo pa kot izdajalca, izkoriščevalca, manipulanta, nečastnega, nezvestega, nasilneža itd. Ko nekdo ustvari takšno sliko, od sorodnikov in prijateljev pričakuje, da jo sprejmejo.

❞

Neredko se zgodi, da tisti, ki je prepričan, da je žrtev druge strani, izvaja majhno propagandno kampanjo blatenja pri vseh skupnih prijateljih.

To je še posebno izraženo pri ljudeh, ki jih je sram neuspeha in mislijo, da bodo tudi drugi mislili, da jim ni uspelo, ker v nečem niso dovolj dobri. Podobno je pri tistih, ki so prepričani, da jo je druga stran bolje odnesla, da so sami poraženci in da je druga stran zmagovalec.

Zaradi teh, pa tudi drugih razlogov človek pričakuje od bližnjih, da se opredelijo, da se postavijo na njegovo stran – stran žrtve in obsodijo drugo stran. Včasih je to stališče izsiljevalsko: ali si z menoj ali si proti meni.

Neredko se zgodi, da tisti, ki je prepričan, da je žrtev druge strani, izvaja majhno propagandno kampanjo blatenja pri vseh skupnih prijateljih. Prav tako ni redko, da se prijatelji opredelijo in postavijo na stran žrtve, pri čemer močno obsojajo drugega partnerja. Vse skupaj se še okrepi, ko se očrnjeni partner upre s podobno protikampanjo pri skupnih prijateljih, s svojimi argumenti, po katerih je sam žrtev.

Najslabše je, ko eden od partnerjev od skupnih majhnih otrok zahteva, da sprejmejo stališče, da je on tisti, ki je žrtev, da je drugi partner slab človek ter da se morajo otroci do tega opredeliti in ga obsoditi – očeta ali mamo. To siljenje, da se opredelijo in obsodijo enega starša, pri otrocih izzove strah, da bodo zavrnjeni, če tega ne storijo, hkrati pa zmedenost zaradi čustvene navezanosti na drugega starša. To je pogosto uvod v zastrupljanje odnosa in sindrom odtujevanja (alienacije), s katerim »žrtev« maščevalno preprečuje drugemu staršu uresničevanje njegove pravice, da se srečuje z otroki, in pravico otrok, da imajo stik z njim. Tudi odrasli sinovi in hčere so nagnjeni k temu, da se postavijo na stran enega starša.

Četudi je razumljivo, da se prijatelji zavzamejo za stran, do katere čutijo naklonjenost, opredeljevanje do ene ali druge strani ni dobro – je primitivno in slabo. Če je ločitev zapletena in težka, postane oseba s tem, ko dobi potrditev dela skupnih prijateljev, da je v resnici žrtev, še bolj maščevalno napadalna. To že tako težak razhod naredi še težji.

Skupni prijatelji, tako kot ljudje, ki se ločujejo ali prekinjajo zvezo, se morajo zavedati težave »postavljanja na eno stran« med ločitvijo in po njej. Prijateljem se ni treba opredeljevati, ampak morajo čustveno podpreti osebo, ki se ločuje, na načine, ki ne vključujejo blatenja bivšega ali bivše. Ljudje, ki se ločujejo, ne bi smeli obiskovati prijateljev in ob tarnanju in kazanju »umazanega perila« pričakovati, da bodo drugi sprejeli njihovo črno-belo dokazovanje, da so žrtve.

Dodatni razlog, da je treba zavrniti blatenje druge strani, je v tem, da se lahko zgodi nepričakovan preobrat: da se par pobota in nadaljuje zakon ali zvezo. V tem primeru lahko postane skupno druženje tako neprijetno za vse vključene, da se konča.

Včasih, sicer ne tako pogosto, možje ne želijo, da se njihove žene družijo z ločenimi prijateljicami. Verjetno se bojijo, da bi se »okužile« z idejo ločitve.

Čeprav je vztrajanje, da se je treba opredeliti za eno od strani, še vedno dokaj razširjena praksa, pa je videti, da je vse več tistih, ki se ločujejo civilizirano in ohranijo prijateljske odnose, kolikor se le da, kar je še zlasti pomembno takrat, ko so vključeni otroci. Danes je dostopna tudi zakonska terapija, ki lahko pomaga pri lajšanju težke ločitve, premagovanju bolečine in opuščanju destruktivnega obnašanja.