Veliko ime zlate dobe Hollywooda
V petek, 5. februarja, bo minilo natanko leto dni, odkar se je pri 103 letih izteklo izjemno življenje Kirka Douglasa, enega največjih zvezdnikov zlate dobe Hollywooda. Mnogim se ob omembi njegovega imena najprej prikaže podoba upornega Spartaka, ki ga je odigral na začetku kariere, a v zgodovino filmske umetnosti se je vpisal s številnimi in raznolikimi vlogami. Neusahljiva ustvarjalna energija ga je držala pokonci vse do zadnjih dni.
a svet je bil legenda, igralec iz zlatega obdobja ilma, ki je tudi sam živel vse do poznih zlatih let, človekoljub, ki je bil zavezan pravičnosti in vsemu, v kar je verjel, s tem pa je vsem nam postavil visoke standarde, h katerim moramo stremeti, je bistvo očetovega življenja ob slovesu povzel njegov sin Michael Douglas, ki mu je na igralski poti uspešno sledil, njun odnos pa je bil menda dolgo precej napet. »Zame in za moja brata Joela in Petra pa je bil preprosto oče, Catherine čudovit tast, svojim vnukom in pravnukom ljubeči dedek in svoji ženi Anne krasen mož.« To niso bile le prazne besede ob slovesu, temveč dejstvo, saj se je Kirk Douglas že v mladih letih odločil, da bo svojim otrokom boljši oče, kot ga je imel sam, in da se jim ne bo sramoval izkazovati ljubezen. Kljub temu je imel zanj ilm vedno prednost pred vsem.
ZMladost v revščini
Njegova otroška leta in mladost je zaznamovalo hudo pomanjkanje, številčna družina, v kateri je bilo poleg njega še šest sester, je ves čas živela iz rok v usta. Kirk Douglas se je rodil 9. decembra 1916 s pravim imenom Issur Danielovitch v kraju Amsterdam v zvezni državi New York. Starša, Bryna (Bertha) in Harry (Herschel), sta bila nepismena judovska priseljenca ruskega rodu in oče je lahko opravljal le najnižja dela, na ulicah je zbiral stare predmete, pohištvo in to prodajal naprej. Uteho je pogosto iskal v pijači, tako da je bila družina večkrat prepuščena sama sebi. S sinom ni navezal tesnejšega stika, čeprav je deček hrepenel po tem, in kot je Douglas zapisal v svoji biograiji The Ragman's Son, je bil njegov oče hladen človek, ki se ni nikoli zanimal za svojega edinega sina. Več ljubezni je otrokom izkazovala mama.
Še preden je šel v šolo, je družina priimek spremenila v Demsky, Issur je postal Isadore, kmalu pa so ga klicali Izzy. Že kot deček je moral prispevati k preživetju družine in v rosnih letih je, kot je nekoč izračunal, opravljal okoli 40 različnih del, od raznašanja časopisov do pomivanja posode. Že zgodaj se je naučil, da je življenje trdo in da si je treba svoj prostor pod soncem izboriti.
V srednji šoli je že nastopal v šolski gledališki skupini, opravil tečaj igre in tako je odločitev, da se bo vpisal na študij igralstva, prišla sama od sebe. Bil je tudi član šolske ekipe v rokoborbi in te izkušnje, zlasti pa odlična telesna pripravljenost, so mu prišle prav tudi pozneje v igralski karieri. V drugem poskusu je dobil štipendijo za igralsko šolo Manhatan’s American Academy of Dramatic Arts, ki jo je potem obiskoval dve leti. Prav tam je spoznal tudi dekleti, ki sta pomembno vplivali na njegovo življenje. Prva je bila kolegica Lauren Bacall, ki mu je uredila avdicijo za prvo pomembnejšo vlogo v ilmu Čudna ljubezen Marthe Ivers (The Strange Love of Martha Ivers, 1946), v katerem je zaigral ob Barbari Stanwyck.
Diana Dill, prav tako njegova študijska kolegica, je leta 1943 postala njegova žena. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, leta 1944 Michael in tri leta pozneje Joel. A njun zakon je po osmih letih razpadel.
Oba sinova sta od staršev vsrkala ljubezen do ilmskega ustvarjanja. Joel je ilmski producent, Michaelu pa si je uspelo izboriti svojo pot in ustvariti uspešno kariero. Leta 1987 je v zahvalnem
❞
Igralec se nikoli ne izgubi v vlogi, ki jo igra, v njej se izgubi občinstvo.
govoru ob prejemu oskarja za najboljšega igralca za ilm Wall Street priznal, da je bilo težko odraščati v senci slavnega očeta. V nekem intervjuju je slikovito spregovoril o očetovem vplivu, češ da kamorkoli je pogledal, ga je zagledal, kako »kot Spartak visi s križa« ali hodi med vrstami vesel v ilmu Viking.
Leta 1954 se je Kirk Douglas poročil v drugo, tokrat s producentko Anne Buydens. Še dvakrat je postal oče, rodila sta se sinova Peter in Eric, ki pa je leta 2004 umrl zaradi kombinacije prevelikega odmerka mamil in alkohola. Tragedije so družino še bolj povezale, drug drugemu so stali ob strani tudi, ko je moral Cameron, Michaelov sin iz prvega zakona, za pet let za zapahe zaradi preprodaje drog. Kirk in Anne sta bila poročena osupljivih 66 let, vse do njegove smrti.
Za začetek tri nominacije za oskarja
Ime, s katerim se je uveljavil na ilmskem platnu, si je izbral sam po koncu gimnazije, ko je že resno razmišljal o igralstvu. Menda se mu ni sanjalo, da je prevzel zelo škotski priimek. Leto po koncu študija, bilo je 1942., se je pridru
Vse ostane v družini. me na leto. Ustvaril je več kot 90 vlog, nastopil v 75 ilmih, od tega jih je sedem posnel s svojim dobrim prijateljem Burtom Lancastrom. Postal je superzvezdnik, še preden se je ta izraz sploh uveljavil, so zapisali v reviji People.
Da bi bil v karieri čim manj odvisen od ilmskih studiev, je že zgodaj ustanovil svojo produkcijsko hišo in jo poimenoval po mami, Bryna Productions. Bil je med prvimi na tej poti, ki so jo pozneje izbrali številni ilmski ustvarjalci. Ko se je odločil, da posname zgodbo o uporniškem sužnju Spartaku v starem Rimu, ilm Spartakus, je kot scenarista najel Daltona Trumbo, čeprav je bil na črnem seznamu zaradi domnevnega simpatiziranja s komunisti. »Vsi smo zaposlovali pisce s črnega seznama,« je v svojih spominih I Am Spartacus!: Making a Film, Breaking the Blacklist zapisal o nastajanju tega ilma. »To je bila javna skrivnost in hinavščina, prav tako je bil način, ko si lahko največje talente dobil za ceno, ki si jo zbarantal. Sovražil sem biti del takšnega sistema,« je pojasnil. Zato je v ilmski špici zapisano ime Dalton Tumbo in ne kakšen od njegovih sinonimov.
Film je režiral mladi Stanley Kubrick, s katerim je Douglas sodeloval še pri ilmu Steze slave (Path of Glory), z mednarodno zvezdniško zasedbo: Laurence Olivier, Charles Laughton, Jean Simmons in Peter Ustinov. Kritiki niso bili navdušeni, med publiko pa je bil ilm še dolgo zelo priljubljen. Leta 1991 so ga restavrirali in ga spet prikazali v kinodvoranah. Kirk Douglas je snemal raznolike zgodbe, od vesternov, vojnih ilmov do rimskih spektaklov, prepričljiv je bil tudi na nevarnih mestnih ulicah in v zakajenih klubih. Po mnenju kritikov bi mu morali izreči večje priznanje zlasti za dva ilma: Steze slave, v katerem je odigral polkovnika, ki zaman poskuša rešiti tri nedolžne vojake pred usmrtitvijo, in Osamljeni
so hrabri (Lonely Are the Brave), v katerem je upodobil ostarelega kavboja.
Večino tistih, ki so imeli priložnost delali z njim, je pritegnil z izjemno samozavestjo, nekatere pa je prav to odbilo. Menda je bil izjemno ponosen na svoje natrenirano telo in izično moč in prepričan, da zmore prav vse, kar bo od njega zahtevala vloga. Zavračal je, da bi najbolj zahtevne in nevarne prizore namesto njega odigral dvojnik.
Kreposti so nefotogenične
Za vlogo je bil vedno pripravljen narediti vse, kar je bilo treba, in še več. Za ilm Šampion je več mesecev treniral boks z upokojenim profesionalnim boksarjem, za Fanta s trobento (Young Man with the Horn) se je učil igrati trobento, čeprav so za ilmski soundtrack nato uporabili posnetke njegovega učitelja. Za Obračun pri O. K. Koralu (Gunfight at the O. K. Corral, 1957) je kot Doc Holliday z osupljivo hitrostjo iz toka potegnil svoj revolver.
Pred desetletji je v intervjuju za Times povedal: »Vedno so me privlačili liki brez vesti,« in dodal, da se mu »kreposti ne zdijo fotogenične«. Čeprav je Kirk Douglas pogosto igral na videz grobe, brezčutne junake, je pri občinstvu znal zbuditi naklonjenost zanje, saj je subtilno nakazal, da so tudi oni šibki ali jih muči nekaj, kar se skriva globoko v njih.
»Zame je igranje ustvarjanje iluzije, prikaz izjemne discipline, ne pa da se izgubiš v liku, ki ga portretiraš,« je napisal v avtobiograiji, ki je izšla leta 1988. »Igralec se nikoli ne izgubi v vlogi, ki jo igra, v njej se izgubi občinstvo.« Menda se je le z enim od svojih likov nevarno poistovetil in to je bil slikar van Gogh.
Po kapi spet na odru
Čeprav je vedno dajal vtis močnega, neuklonljivega človeka, mu usoda ni prizanašala. Pri 70 letih so mu morali vstaviti srčni spodbujevalnik, leta 1991 je preživel helikoptersko nesrečo, v kateri sta dva sopotnika umrla. Pet let pozneje ga je zadela možganska kap, ki mu je močno okrnila sposobnost govora, padel je v hudo depresijo in celo razmišljal o samomoru.
A se je pobral in leta 2008 osebno na odru prevzel oskarja za življenjske dosežke. Številna ugledna priznanja je prejel že v preteklosti: ameriški predsednik Jimmy Carter mu je leta 1981 podelil predsedniško medaljo svobode, 1994 mu je predsednik Bill Clinton predal častno nagrado Kennedyjevega centra. Na dolgem seznamu nagrad so med drugim tudi častni zlati medved na berlinskem festivalu, bafta, več emmyjev in zlatih globusov, med njimi tudi nagrada Cecil B. DeMille za življenjsko delo.
Po okrevanju se je vrnil tudi k igranju. Pri 83 letih je nastopil v komediji Diamonds, v kateri je zaigral nekdanjega boksarskega šampiona, ki se po kapi poda na lov za izgubljenimi dragulji.
V zadnjih ilmih je bila pomenljivo v ospredju tematika sprave med očeti in sinovi. Leta 2003 je posnel komedijo Vse ostane v družini (It Runs in the Family, 2003), v kateri je prvič nastopil skupaj s sinom Michaelom Douglasom, ki je tudi na platnu odigral vlogo sina, leto pozneje, pri 88 letih, pa je zadnjič stal pred kamerami v drami Illusion.
Za brezdomce in bolne
Kirk Douglas ni bil dejaven le kot igralec in producent, ampak je napisal tudi več knjig. Poleg svoje biograije The Ragman’s Son je objavil več romanov Dance With the Devil, The Gift in Last Tango in Brooklyn, posamezna prelomna dogajanja iz življenja je popisal še v knjigah o Spartaku, pa My Stroke of Luck, o tem, kako se je po kapi vrnil v življenje. Leta 2017 je med bralce prišla še knjiga Kirk and Anne: Letters of Love, Laughter, and a Lifetime in Hollywood, v katerem sta zakonca s svojo korespondenco orisala vzpone in padce njunega življenja v Hollywoodu.
Douglasova sta že leta 1964 ustanovila svoj sklad Douglas Foundation, ki je, kot piše na njihovi spletni strani, ena največjih in najstarejših zasebnih dobrodelnih organizacij v zabavni industriji. Vsa leta, še posebno pa proti koncu življenja, se je Douglas posvečal tudi ilantropiji. Z ženo sta spodbudila gradnjo 400 otroških igrišč, ustanovila Anne Douglas Center za brezdomke, srednjo šolo Kirk Douglas, v kateri pomagajo učencem, ki so predčasno opustili šolanje, in Gledališče Kirk Douglas (Kirk Douglas Theater), ki spodbuja nadarjene mlade gledališke umetnike. Že dolgo let pa deluje tudi njun Motion Picture & Television Fund za pomoč ljudem iz zabavne industrije, nekaj let pred igralčevo smrtjo sta zanje zgradila tudi center za bolnike z alzheimerjevo boleznijo.
Zadnja leta je Kirk Douglas preživel v krogu svojih najbližjih, med katerimi je bila tudi snaha Catherine Zeta-Jones, s katero sta se menda odlično razumela. Dočakal je svojo prvo pravnukinjo, ki jo je Michaelov sin in Kirkov vnuk Cameron dedku v čast poimenoval Lua Izzy.
V javnosti se ni več pojavljal, a kljub temu je leta 2016 ljudi posvaril pred izvolitvijo Donalda Trumpa. Zmotila so ga zlasti njegova stališča do priseljencev in brez zadržkov je potegnil primerjavo z dogajanjem v Nemčiji v 30. letih, ko je oblast prevzel človek, ki ga nihče ni jemal resno. Bil je še dovolj pri močeh, da je decembra 2019 praznoval svoj
103. rojstni dan. Čez dva meseca je umrl na svojem domu na Beverly Hillsu v Kaliforniji. Njegova zvezda, tudi na hollywoodski aleji slavnih, še vedno sveti. Njegovo obeležje je bilo doslej edino, ki so ga neznanci z znamenitega pločnika ukradli. A so ga kmalu obnovili. Kirk je pač neuničljiv.
❞
V enajstih letih je bil kar trikrat nominiran za oskarja za glavno vlogo, a zlasti kipec je dobil šele za življenjsko delo.