Ob omembi bolezni otrpnem

Kot edinka sem odraščala v družini, v kateri je bilo vse narobe predvsem zaradi maminih bolezni. Ni hodila v službo, imeli smo služkinjo, ki je, ko sem bila še majhna, pazila tudi name. Še danes je edina mama, ki jo imam. Oče je bil zaradi posla nenehno odsoten. V nedeljo, ko je bil doma, je spal. Spominjam se, da smo ves čas hodili po prstih, da ga ne bi zbudili. Najbolj mi je šlo na živce, ker sem se ljudem smilila. Šele ko sem prišla v srednjo šolo in v internat, sem se vsaj deloma rešila zamorjenosti. Če je kakšna sošolka zbolela, sem se – podobno kot doma – počutila krivo za njeno stanje. Ob strani mi je stal le brat enega od sošolcev, a sem njegovo pozornost sprva zavračala. Malo pred maturo mi je umrl oče. Menda je naredil samomor. Njegova smrt je pozitivno vplivala le na mamo. Bolezni so čez noč izginile, postala je še kako živa! Travme, ki sem jih doživljala, so povzročile, da sem maturirala z enoletnim zamikom. Življenje sem si uredila po tridesetem. Še zmeraj sem zelo nezaupljiva. Če je kdo bolan, mu ne verjamem. To me zelo moti, saj se bojim, da delam bližnjim krivico. Mož me razume in mi stoji ob strani.

Draga Jasmina, vaše pismo je bilo zelo težko skrajšati. Vsak stavek, vsaka misel, ki ste jo zapisali, se mi je zdela pomembna in bi jo rada obdržala. Odraščali ste v družini, ki vas je zelo zaznamovala. Kakšni sta bili vlogi, ki sta ju igrala oče in mama, ne veste. Se je oče naveličal takšnega življenja, ki ni vodilo nikamor? Bili ste premladi, da bi vam razlagal podrobnosti. Vaši medsebojni odnosi so bili zelo komplicirani, kdo je bil največja (edina) žrtev, je nemogoče reči. Vi, ki ste preživeli, si ustvarili družino, mama, ki je čudežno ozdravela, si našla novega partnerja, ali oče, ki je obupal nad življenjem?

Mama se je zatekala v bolezen, četudi ji, kot vas razumem, ni bilo nič. Njeni občutljivosti ste se morali prilagajati, drugače je bil ogenj v strehi. Se je vse skupaj začelo z vašim rojstvom (1983) ali pa je bilo v odnosu med očetom in mamo kaj narobe že prej? Nič niste pisali o njenih sorodnikih. Saj so obstajali, mar ne? Komu vse, razen njej, je ustrezalo, da je vse dneve čemela v postelji ali na kavču in ni mignila s prstom ne zase ne za lastnega otroka? Nenavadna zgodba!

Za očeta pravite, da je bil ves čas na terenu. So bile to službene obveznosti ali pa se je srečeval s kom, ki je v njegovo življenje prinesel vsaj kanček normalnosti, ki jo je potreboval? Ne spomnite se, da bi ga mama kdaj spraševala, kje je bil in kaj je počel. Zadoščalo ji je, da je imela dovolj denarja, da je lahko vodila gospodinjstvo in zadovoljevala lastne potrebe. Hiša je bila natlačena s knjigami, ki jih je nekaj let vneto kupovala, pozneje, ko so prišli na trg kasete in DVD-ji s ilmi, je branje deloma opustila in se posvetila novim načinom za preganjanje dolgčasa.

Si je privoščila kaj več vsaj ob dopoldnevih, ko ste bili v šoli? Takrat ji ni bilo treba hliniti tisoč in ene bolezni, ali pač? Kar nekaj svobode si je lahko odmerila tedaj, ko ste bili po več dni odsotni, saj ste pri služkinji (varuški) pogosto tudi prespali, zlasti pozimi. Stanovala je namreč le streljaj od šole.

Prav zabolelo me je, ko ste napisali, kako ste pogrešali ogrevano otroško sobo. Kurilo se je samo v dnevni sobi s kuhinjo, ki pa jo je zasedala mama. Mar res ni dovolila, da bi motili njen dragoceni mir? Pri služkinji ste lahko vse popoldne sedeli na toplem kaminu in uživali. Jedli ste suhe krhlje, se učili in poslušali ženske, ki so prihajali na obiske in klepetale. Ni vam bilo hudega, saj vas je znala varuška tudi pocrkljati in vam kaj lepega reči.

Na skrivaj, o tem se niste upali govoriti na glas, ste bili zelo navezani na očeta. Kadar je bil doma, vas je pogosto pobožal po laseh, zraven pa zmajeval z glavo, kot da ne bi mogel verjeti, da ste tu, da ste njegovi. Nikoli vam ni rekel žal besede, nikoli ni povzdignil glasu, četudi vas je morebiti okaral. Spodbujal vas je z besedami, da ste že »velika punčka, da veste, kaj morate storiti«. Vi pa bi bili, četudi že najstnica, tako radi majhni in nebogljeni, pa si tega niste upali reči.

Fant, ki vam je stal ob strani v srednji šoli, je pozneje postal vaš mož. Še zmeraj se zelo dobro razumeta, in četudi imate kdaj svoje temačne dneve, vam jih ne očita. Predobro ve, kaj vse ste doživeli, ve, da se srčne rane ne pozdravijo tako zlahka.

Žal pa so mamine »bolezni«, ki so bile resnične ali namišljene, pustile boleče sledi. Da tega, da so vas oropale ljubezni, ne ponavljam. Pa ne le mamine, posredno tudi očetove. Oče je bil malodane ves čas na begu, odsoten od doma. Verjetno ga je življenje, ki je bilo kruto tudi do njega, črvičilo in razjedalo, kar je privedlo do samomora. Za seboj ni pustil nobenega pisma, nobene razlage o razlogih za svoje dejanje.

Zelo vas razumem, da ob vsaki omembi bolezni otrpnete, vaše srce se napolni z dvomi, ki jih sicer ne marate, celo sovražite jih, a odgnati jih ne morete.

Morate se zavedati, da niso vsi ljudje, kot je vaša mama. Največ nas je takšnih, ki se bolezni bojimo, strah nas je, da bi pristali v bolnišnici, da bi se morali boriti celo za življenje. Močno dvomim, da jih je veliko, ki bi bolezni izkoriščali za izsiljevanje, za kamuflažo. Tiste, ki vas obdajajo, poznate, iz izkušenj tudi veste, koliko jim lahko zaupate. Ne dvomite o njihovi iskrenosti, raje se z njimi pogovorite, jim pomagajte, če bo treba.

V pismu ste večkrat omenjali krivice, ki ste jih doživljali. Prepričana sem, da globoko v srcu, tudi zaradi lastnih izkušenj, nočete biti krivični do kogarkoli. Drži? Negujte raje iskrenost, zaupanje, bodite si blizu s tistimi, ki vam veliko pomenijo. To je edino, kar vam lahko položim na srce.

❞

V otroštvu ste bili oropani ljubezni. Mama je bila, namišljeno ali zares, bolna, oče je bil večino časa odsoten. Po njegovi smrti je mama nenadoma ozdravela.