Sanja Nešković Peršin: Ne maram se preveč ozirati nazaj
Ena naših najbolj uspešnih baletnih plesalk in koreografinj Sanja Nešković Peršin se je spomladi letos uradno upokojila. Prejemnica Župančičeve nagrade za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture v mestu Ljubljana leta 2019 je mislila, da si bo malce odpočila, a ima še več dela kot prej. V ljubljanskih Prulah sva se pogovarjali o lepotah in tegobah baletnega poklica, izkušnji vodenja, ki jo je dobila med letoma 2014 in 2019 kot umetniška vodja baleta SNG Opere in baleta Ljubljana, ter o pomembnih lekcijah, ki jih prinaša stik z umetnostjo in visoko estetiko. Tisto, ki te razgali vse do duše in ti hkrati prinese mir.
Na sebi imate imenitna oblačila v pretežno kožnih odtenkih. So vam te barve posebej blizu letos ali od nekdaj?
(z nasmeškom pokima) Od nekdaj, še zlasti kreacije Uroša Belantiča (modnega oblikovalca in kostumografa, op. p.).
Ste mu že dolgo zvesti?
Od Vodeba naprej, za katerega je delal, preden je ustvaril svojo prvo blagovno znamko Oktober, torej več kot dvajset let. Moja hči Mila je namreč stara 21 let in vem, da sem Vodeba nosila že pred njenim rojstvom. Zdaj imam na sebi Belantičevo blagovno znamko Just A Corpse.
Kako se počutite kot sveže upokojena baletna plesalka?
Upokojitev se mi je zgodila precej spontano. Morda prav zato, ker še vedno veliko delam. Želela sem si poklicne upokojitve, kar je prednost našega poklica – da se lahko mlad upokojiš in v drugem življenjskem obdobju počneš še kaj drugega, za kar prej mogoče nisi imel časa. Trenutno veliko koreograiram in delam svoje predstave.
Pogosto ste večino dneva na vajah, pravite. S čim se zdaj največ ukvarjate?
Matjaž Berger, ki v SNG Operi in baletu Ljubljana režira Tosco – premiera bo
22. junija –, me je povabil k sodelovanju kot koreograinjo. Vaje so zjutraj in zvečer. Vmes pripravljam svojo novo predstavo, katere premiera bo prihodnje leto. Gre za avtorski projekt. Navdih za ustvarjanje črpam iz svojega dosedanjega dela. V predstavi so dve baletni plesalki in igralec.
Res je. Ves čas, ko sem bila zaposlena kot baletna plesalka, se mi je zdelo, da imam premalo manevrskega prostora za ustvarjanje, pa četudi je bil vsak projekt po svoje zanimiv. Večino časa sem bila tudi del neodvisne scene, ali kot koreograinja ali kot nastopajoča.
petdeset vlog. Koliko je bilo vseh, če prištejeva še druge, tudi avtorske projekte?
Svojih vlog nikoli nisem štela. Ne maram se preveč ozirati nazaj, kaj sem naredila in kako je bilo včasih. Vedno me bolj zanima, kaj bom še delala. Rada imam procese, povezovanje ljudi, ko se združijo različne energije in znanje. Nekaj takšnega se mi je zgodilo prav ob upokojitvi, ko so me povabili v projektni prostor DUM. Tam sem imela marca avtorsko razstavo oziroma performans Točka brez povratka, s katero se bom kmalu udeležila tudi festivala Flota v Prekmurju. Z nekdanjim umetniškim vodjem Opere in režiserjem Roccom sodelujem pri gostovanju novega projekta na Češkem.
Del performansa so Belantičevi plašči – enega nosite tudi danes – v treh osnovnih barvah, rdeči, modri in rumeni.
Drži, gre za kostume iz moje druge predstave Kompozicija, ki sem jo koreograirala v ljubljanski Operi. Plašče sem razstavila kot objekt, v katerega sem bila vključena tudi sama. Niso bili personalizirani, temveč so uokvirjali spomine; plašči v odtenkih bledijo, tako kot bledijo naši spomini. (smeh) Te se po malem verjetno bojimo že vsi, ne glede na starost, ker imamo toliko informacij, da že ne veš več, kaj bi z njimi.
Res je. Vsakič sem tri ure hodila na špicah. Enkrat sem si zadala izziv, da sem to počela sedem dni zapored.
Na trenutke se mi je zazdelo, da pleše kakšna mladenka v dvajsetih letih. Tako silna je moč plesa. Kako naporno je bilo toliko časa stati na špicah?
Precej, so me kar bolele noge.
Kako bi ta performans primerjali z nastopi, ko ste bili denimo primabalerina?
Drugače je, vsekakor bi to nekoč lažje izvedla. Plesalci v baletnih predstavah smo tako zelo izurjeni, da copati s špicami postanejo del našega telesa.
Ja, vendar bom sama prihodnji teden dopolnila 53 let in bi težko še kdaj zaplesala na špicah v kakšni zahtevni klasični baletni predstavi. Manjše avtorske projekte pa še lahko izpeljem tako, kot je treba.
Koliko ste bili stari, ko ste zadnjič na polno plesali na špicah?
46 let.
Ja, zdaj so se časi spremenili, saj so upočasnili upokojevanje.
Ali je zato kaj več delovnih poškodb kot nekoč?
Bistvena težava je, da se večinoma ne upokojujemo pravočasno in je zato baletni ansambel vse starejši. To seveda pomeni, da mladih ne moremo zaposlovati in tako ni pretoka. Starejših pa po drugi strani ne moreš preveč obremenjevati, ker se prej zgodijo poškodbe. Starejši kot si, več časa potrebuješ za regeneracijo. Treningi so zelo intenzivni in mladim že nočni počitek zadostuje, da lahko zjutraj spet vadijo na vso moč.
Zakulisje vrhunskega baleta je v filmih pogosto prikazano bolj dramatično, kot je v resnici, pa vendar ste tudi vi že dejali, da mnogim plesalcem, ki blestijo na odru, v zaodrju, ko si odvežejo copate, dobesedno krvavijo noge. Mišice so preobremenjene, pojavljajo se hude bolečine.
Ja, to je težek poklic. Pogoste so obrabe, sploh ker toliko časa ponavljaš enake gibe. Grajeni smo različno; nekateri imajo težave s kolki, drugi s koleni, tretji s stopali.
Vam so pred nekaj meseci operirali koleno, kajne?
Res je, imam obrabo hrustanca. Nazadnje so mi koleno spet operirali decembra. Šlo je za rutinsko operacijo meniskusa, ki so mi ga malce počistili, kar zadeva obrabo hrustanca, pa jo lahko le upočasniš, ne moreš ga obnoviti. Posledica je manjša gibljivost.
Koliko še vadite? Pred časom ste dejali, da vaša samozavest temelji tudi na tem, koliko ste telesno pripravljeni.
Drži. Večino življenja sem bila odvisna od tega, da sem v odlični kondiciji. Zdaj pa mi včasih prav prija, če nimam na urniku nobenega treninga. (nasmeh) Sploh, ker mi ni treba. To ni vedno najbolje, ker se dogaja, da kar malo pozabim nase. Slej ko prej se to pozna, če ne prej, ko me začne boleti koleno, prav to, operirano. To je logično, saj če ne želiš, da se preveč teže prenese na kolenski sklep, moraš imeti močne mišice. Pomembno je, da dobro poznaš svoje telo in veš, kaj moraš narediti, da ostane v kar najboljšem stanju.
Ste sami zadosti disciplinirani in motivirani ali potrebujete nekoga, da vas priganja oziroma vodi?
Sem najela osebnega trenerja. (nasmeh) To je kineziolog, ki dela pri nas v Operi, z njim delam dvakrat na teden. Odlično sestavi vaje, vsakič gre za malce drugačen program in me hkrati nadzoruje. Zelo sem zadovoljna. Zdaj se vaj nisem udeležila že nekaj tednov in sem prav malo jezna nase, ker se nisem bolj disciplinirala.
Pri postavi sem vam to verjetno ne pozna kaj dosti, saj ste po naravi vitki. Kakšna je nevarnost, da baletne plesalke in plesalci v prizadevanju za kar najbolj elegantno vitko telo zapadejo
❞
Želela sem si poklicne upokojitve, kar je prednost našega poklica – da se lahko mlad upokojiš in v drugem življenjskem obdobju počneš še kaj drugega, za kar prej mogoče nisi imel časa.
v anoreksijo? Kako jo je mogoče preprečiti? Morda tudi s kakšno posebno psihološko podporo?
Anoreksija je prisotna, k sreči pa ne prav pogosto, saj gre seveda za zelo hudo bolezen. Kot umetniška vodja sem si prizadevala v delovni proces kar največ vključevati tudi nutricionista. Vsake toliko je imel predavanja o prehranjevanju in nas ozaveščal, da smo kot poklicni plesalci bolj izpostavljeni telesnim naporom, zato je nujna zdrava in pravilna redna prehrana, drugače lahko začne telo jesti samo sebe, ker s hrano ne prejema zadosti energije.
Kakšna je bila za vas izkušnja z vodenjem? Vam je prinesla kakšna nova spoznanja o sebi in drugih? Do zdaj sicer niste bili edina ženska na tem položaju.
Bilo bi dobro, da bi podobno izkusil vsak zaposleni. (nasmeh) Odpre se ti namreč popolnoma nov pogled. Umetniki smo individualni in posebni. Ta izkušnja je prišla v pravem obdobju, ko sem se počasi poslavljala od plesanja. Prav zato sem bila vesela, da sem dobila povabilo; nisem načrtovala, da bi postala umetniška vodja. Res pa je, da sem že v Plesnem teatru Ljubljana z leti pridobila veliko izkušenj z vodenjem, ko sem ustvarjala svoje predstave in veliko gostovala. Ansambel ima velik potencial in se mi je zdelo, da bi lahko naredili odličen program, s katerim bi z novimi pristopi pritegnili različne strukture ljudi – ne samo tiste, ki so bili že vajeni, da hodijo v opero. Pet let sem kar garala.
Bi si želeli še enega mandata?
Ne, je bilo zadosti. Izčrpala sem se. Veliko truda sem vložila v delo, ki bi si ga lahko precej olajšala, poenostavila, vendar sem si zadala precej visoke cilje. Želela sem si, da je »kompanija« speciična, prepoznavna, sploh kar zadeva repertoar, saj so si ansambli po Evropi programsko dokaj podobni.
Po čem je bil ljubljanski baletni ansambel v času vašega vodenja drugačen?
Težko bi rekla, da smo bili prav zelo drugačni.
Pozitivno zasanjani pod vodjo Sanjo?
(smeh) Ja, recimo. Moja poglavitna želja je bila, da pritegnemo zanimive koreografe, ki se radi povezujejo z umetniki iz različnih umetniških praks. Prav tako se mi je zdelo pomembno, da kar največ kreiramo sami – ne le reproduciramo balete, ki so že bili postavljeni, kar je sicer praksa v baletni umetnosti – torej ne kupujemo le že narejenih del, ki se nato prenesejo na naš ansambel. Kadar nekaj delamo prav zanj, so namreč procesi ustvarjanja izjemno zanimivi, ker se v določeni meri podaš v neznano, tvegaš, saj ne moreš vedeti, kakšen natančno bo rezultat.
Ne marate se ozirati nazaj, pa vendar, bi lahko rekli, katera plesna vloga do zdaj vam je ostala v lepem spominu ali se vas je najbolj dotaknila, vas pretresla?
Res težko izberem le eno, saj so bili procesi ustvarjanja zelo različni in je bila vsaka po svoje zanimiva. Ena, ki bi jo mogoče res omenila, je vloga, že skoraj dramski lik Ane Karenine. Poseben izziv je plesati tovrstne vloge, saj jih lahko na odru počasi razvijaš; včasih je namreč v baletu tako, da imaš le kakšno manjšo vlogo, v kateri moraš sicer eksplodirati v denimo petih minutah, a je to vse. Pri liku, kot je Ana Karenina, pa imaš možnost, da ga na odru razvijaš dve uri.
Zakaj doživljanje plesa v živo ostaja številka ena, sploh zdaj, ko imamo na spletu vse mogoče posnetke predstav?
Za plesalce je oder v živem stiku z gledalci najveličastnejša izkušnja. V dobi digitalizacije in s tem povezane prejšnje odtujenosti med ljudmi smo vsi bolj željni tega, morda še bolj kot nekoč. Po drugi strani sem v zadnjem času na spletu videla ogromno baletnih predstav, ki jih drugače verjetno ne bi; tako sem bila denimo en večer na Nizozemskem, drugi dan v Madridu, nato v Belgiji ... (smeh)
Pred kratkim je svetovni zvezdnik, vrhunski klasični baletni plesalec Sergej Polunin, na youtubu objavil nov video. Nekateri mu očitajo, da se preveč spogleduje s pop kulturo, kako biti všečen kar največji publiki. Kakšno je vaše mnenje?
Sama tega ne obsojam, to je njegova odločitev, izbira, gledalec pa se odloči, ali mu je to všeč. Meni ni najbolj blizu, po drugi strani je Polunin nesporno izvrsten plesalec in videti ga plesati v živo je zares nepozabno doživetje. Pa vendar me sama predstava ni pritegnila. Zdi se mi, da bi lahko imel boljše koreografe in režiserje.
Kdo je sicer v zgodovini baleta v vaših očeh največji plesalec ali plesalka?
V različnih obdobjih življenja so mi bili pri srcu različni umetniki in umetnice. V mlajših letih se mi je med moškimi plesalci seveda zdel najbolj fascinanten Mihail Barišnikov (slavni karizmatični plesalec ruskega rodu, op. p.). Kljub temu da je že dopolnil 73 let, še vedno dela veliko performansov. Zadnjega sta naredila skupaj z vizualnim umetnikom Janom Fabrom. Premiera videa bo v Benetkah in si jo nameravam ogledati. Barišnikova je zanimivo spremljati, kako se razvija, saj gre ne nazadnje za plesalca v letih, a ostaja radoveden in ga zanimajo vedno nove, drugačne stvari. Takšni umetniki so mi blizu. Med koreograi mi je bil prav tako vedno všeč William Forsythe, ki je dejaven tudi na drugih umetniških področjih. Zanj je od nekdaj značilno, da ima zelo zanimiv, navdihujoč način dela. Težko bi izpostavila le eno baletno plesalko, veliko jih je, ki so vsaka na svoj način edinstvene.
Kar zadeva balet oziroma ples kot vrhunski šport in hkrati umetnost, pravite, da se je lepo na takšen način ukvarjati s svojim telesom, saj je to tudi neke vrste meditacija.
Saj je res! Poglejte, plesalci vsak dan začnemo vaditi ob 10. uri in imamo kondicijski trening, ki običajno traja uro in pol, ob živi glasbi s korepetitorjem. Lepo je. V nekem trenutku se ti seveda zdi ta rutina zelo naporna, a potem vedno od nekod črpaš novo energijo, da spet najdeš močno motivacijo. To je ne nazadnje tudi sestavni del samodiscipline. Ali ni lepo, da se vsako jutro ukvarjaš sam s seboj? No, po drugi strani je res, da gre za zelo težke, zahtevne vaje, človek pa ni vedno pri volji za gibalne ekstreme. (smeh)
Kaj nam lahko zaupate o zasebnosti, ki je sicer v medijih ne izpostavljate prav zelo? Vsa vaša družina diha umetnost in kulturo: mož Blaž Peršin je direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, hči Mila je končala nižjo baletno šolo, vendar prav tako ni daleč od razstav in predstav, kajne?
Ja, letos bo diplomirala na Akademiji za vizualno umetnost. Hkrati dela v galeriji Dobra vaga, ki sodi pod Kino Šiška, in pomaga pri ilmskem festivalu Kino Otok. Sočasno s prejetjem diplome bo igrala v eni od nanizank, ki pride na televizijski spored jeseni. Namenili so ji vlogo hčerke v petčlanski družini, več pa ne smem povedati. (nasmeh)
Igralka, zanimivo. Tudi vi ste si to nekoč želeli postati, kajne?
Res je, to svojo željo sem uresničila v veliko projektih uprizoritvenih umetnosti, v katerih sem sodelovala tudi z gledališkimi režiserji in performerji, ki niso bili samo plesalci. Združevanje različnih uprizoritvenih procesov je zanimiva sinergija, ki lahko večplastno razpira pogled na scenske umetnosti. Izvedba s tem pridobi več živosti izpovedanega materiala, saj ne izhaja samo iz enega izraznega koda. Veseli me, da ima tudi hčerka Mila nagnjenja k tem zvrstem umetniških praks in jo umetnost zanima.
❞
Svojih vlog nikoli nisem štela. Ne maram se preveč ozirati nazaj, kaj sem naredila in kako je bilo včasih. Vedno me bolj zanima, kaj bom še delala.