Andrej Rozman - Roza: Nekateri so kantavtorji, jaz pa sem recitavtor
❞
Ker nisem imel diplome, so bile vse službe, v katere bi lahko šel, tako slabo plačane, da na srečo nisem hotel v nobeno.
❞
Impro liga je bila tako popularna, da je nanjo hodil celo takratni predsednik Milan Kučan.
»Njegov opus je neizmerno bogat – zakladnica njegovih knjig za otroke in odrasle je velika, uprizorjenih je bilo na desetine njegovih del, večina slovenskih otrok in odraslih je Rozo že videla nastopati. Ni naključje, da se z njegovimi deli lahko srečamo v mnogih antologijah, berilih, učbenikih, priročnikih in revijah. Nekatera njegova dela so ponarodela, na pamet jih znajo otroci in odrasli,« so o Andreju Rozmanu Rozi zapisali v utemeljitvi Levstikove nagrade za življenjsko delo za izvirno leposlovje, ki mu jo je ta teden podelila založba Mladinska knjiga.
ARoza (letnik 1955) je še precej več kot to. Tudi ko piše na humoren način, je družbeno kritičen, aktivist. Pred štirimi leti je hotel kandidirati za predsednika države, a ni zbral dovolj podpisov. O aktivni politiki, pravi, ne razmišlja, je pa aktiven udeleženec protivladnih protestov, ki z upadanjem epidemije in naraščanjem temperatur spet dobivajo pravi zagon.
Ste pesnik, pisatelj, igralec, prevajalec, dramatik, režiser. Sem kaj pozabil?
Sem literat, ki tudi nastopa. Čeprav sem režiral kakšno svojo predstavo, se nikakor nimam za režiserja.
Zakaj tako široko polje ustvarjanja?
Da nastopam s svojimi besedili, se mi zdi zelo naravno. To so počeli tudi Homer, Shakespeare in Molière.
Najljubše vam je gledališče?
Ljubo mi je podajanje besede v živo. Najbolje se počutim na, kakor jim pravim, literarno-gledaliških nastopih. To največkrat počnem na šolah. Ker znam večino svojih pesmi na pamet, lahko sproti prilagajam program. Dobim tudi kakšno vprašanje in se potem pogovarjamo. Živ stik z občinstvom mi je nekaj najlepšega. Če je tudi občinstvo zainteresirano, je to eno samo veselje.
Nagrade pobirate v gledališču, dobili ste Ježkovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada za književnost, dvakrat Levstikovo nagrado, za otroške pesmi leta 1999 in slikanico 100 + 1
uganka leta 2009, zdaj so vam jo poGorazd
delili še za življenjsko delo. Se počutite že dovolj starega za nagrado za življenjsko delo?
Gotovo bolj kot kdo, ki jo je dobil pri 46. Ne počutim se sicer z eno nogo v grobu, se pa počutim z eno nogo v penziji. Trudim se sprijazniti s tem, da sem večino že naredil. Prešeren, Linhart in Cankar so bili v mojih letih že davno mrtvi. A seveda upam, da bom naredil še kaj.
Začelo se je ...?
Tako, da sem kot otrok pisal partizanske pesmi. V predšolskih časih sem bil veliko pri teti in stricu v Podhosti blizu Dolenjskih Toplic. Tam smo ob večerih pekli krompir in peli partizanske pesmi, zato sem, ko sem moral v Ljubljano v šolo, zaradi nostalgije po tistih časih pisal takšne pesmi. Potem sem seveda začel pisati še druge stvari. Za otroke sem začel ustvarjati okrog leta 1990, ko je bil urednik revije Kurirček Boris A. Novak in je v reviji za otroke objavil moje bolj igrive pesmi za odrasle, ki so devet let prej izšle v reviji Problemi. Tako sem začel pisati pesmi za otroke. Ker je bil Boris tudi urednik za mladinsko literaturo pri Državni založbi Slovenije, sem ga vprašal, koliko pesmi je potrebnih za zbirko, in tako je nastala moja prva knjiga za otroke. Ker je DZS nehala izdajati knjige za otroke, Kurirček pa se je privatiziral v Kekca, sem nehal pisati za otroke, dokler me ni poklicala in povabila k sodelovanju urednica Cicibana. Tako se je začelo moje redno in dolgoletno sodelovanje z založbo Mladinska knjiga.
Kdaj ste ugotovili, da redna služba od šestih do dveh ali od osmih do štirih ni za vas?
Ko sem prvič pustil faks, sem se preselil na Dolenjsko in se zaposlil v Novolesu kot izični delavec. Po enem mesecu sem ugotovil, da je to prenaporno, in sem se vrnil k študiju. A sem se začel ukvarjati z uličnim gledališčem, tako da sem še v drugo pustil študij. To je bilo konec 70. let, imenovali smo se Pocestno gledališče Predrazpadom. Čeprav nam oblast tega ni dovolila, smo vseeno nastopali, in da bi pokazali, da je ulično gledališče nekaj normalnega, organizirali festival, na katerega je prišlo nekaj takrat najboljših evropskih uličnih gledališč.
Seveda s tem početjem nisem kaj dosti zaslužil, zato sem, ko sem dobil otroka, začel iskati službo. Ker pa nisem imel diplome, so bile vse službe, v katere bi lahko šel, tako slabo plačane, da na srečo nisem hotel v nobeno. Na srečo zato, ker sva takrat z Markom Dergancem dobila ponudbo, da kot burleskni par tipa Stan in Olio posnameva televizijsko reklamo. In sva potem 12 let osnovna sredstva za življenje dobivala od tega, da sva trikrat na leto posnela tri do štiri reklame za Loterijo Slovenije. To je trajalo od leta 1989 do 2001, ko je denar za igro na srečo, ki sva jo reklamirala, poniknil v prvi neoliberalni slovenski aferi Zbiljski gaj. A takrat sem bil že tako uveljavljen kot pisec za otro
ke in gledališče, da mi ni bilo več treba iskati službe.
Kako se je rodilo Gledališče Ane Monró?
Ko je skupina Predrazpadom leta 1981 res razpadla, sem konec tega leta s tremi svojimi pesmimi nastopil na prireditvi Škuca. Prijatelj, kipar Marko Kovačič, je poskrbel za vizualni del nastopa, in ker sva bila zanimiva, so naju povabili, da v paketu z glasbenima skupinama d'Pravda in Orkester Titanik nastopava po mladinskih klubih. Z Markom sva hitro ugotovila, da potrebujeva več programa, in naredila predstavo, za katero sva potrebovala še enega igralca in potem tehnika, in iz tega je sčasoma zraslo Gledališče Ane Monró.
Ja, ob pomoči kolegov sem pisal tekste, skrbel za inance. Za prostor smo najprej zaskvotali dvorano na Kersnikovi 4, ki smo ji dali ime Kapelica. Potem smo šli v Kud France Prešeren in se leta 1995 razšli. Smo še prijatelji, vendar že dolgo ne delamo skupaj.
Torej pri festivalu uličnega gledališča Ana Destnica, ki je najbolj znan projekt Ane Monró, niste sodelovali?
Ne. Do razhoda smo bili, kljub nekaterim uličnim predstavam, predvsem odrsko gledališče. Naš zadnji skupni podvig je bil, da smo uvozili in popularizirali improvizacijsko gledališče. Po mojem odhodu so se specializirali za ulično gledališče in začeli so pripravljati tudi Ano Desetnico.
So vam bližja odrska, institucionalna gledališča, s katerimi pogosto sodelujete, ali ulično gledališče?
Začel sem z uličnim in ga imam rad, vendar v njem ni veliko prostora za besedilo, saj potrebuje drugačen tip atrakcij. Zato mi je bližje klasično odrsko gledališče. Z Rozinteatrom imam zdaj osem živih predstav, po štiri za otroke in odrasle, od katerih je res ulična samo ena otroška. Odkar so se pri nas razpasli poletni festivali, sem zunaj igral tudi vse druge, a to seveda ni enako.
❞
Dvanajst let sva osnovna sredstva za življenje dobivala od tega, da sva trikrat na leto posnela tri do štiri reklame za Loterijo Slovenije.
Veljate za očeta improvizacijskega gledališča v Sloveniji. Kaj vas je pritegnilo?
Ko sem organiziral festival uličnega gledališča, smo z igralskim zakonskim parom iz Roterdama postali družinski prijatelji. Imeli smo podobno stare otroke in tako smo kdaj mi šli na Nizozemsko, kdaj pa oni v Slovenijo. In tako sem nekoč svojemu nizozemskemu prijatelju ob Bohinjskem jezeru, medtem ko so otroci čofotali po vodi, pojamral, da imamo v Gledališču Ane Monró neke vrste zakonsko krizo, ker smo že zelo naveličani drug drugega. To je bilo v času, ko je razpadala Juga. Loek je menil, da bi bila improvizacija dobra popestritev našega razmerja, in tako smo ga za dva tedna najeli za inštruktorja. Ker smo bili tisto jesen tudi v Londonu, sem si šel pogledat čisto vse predstave impro teatrov, ki so jih takrat izvajali. To je bila osnova našega Impro šova, iz katerega se je razvila Impro liga. Bila je tako popularna, da je, dokler nismo bili nekoč res zelo slabi, nanjo hodil celo takratni predsednik Milan Kučan, ha, ha.
Kaj počne umetnik v času epidemije?
Dve leti pred začetkom epidemije sem zelo veliko pisal in se na začetku lanskega leta odločil, da bom nekaj časa v glavnem samo nastopal. A je takoj zatem udaril covid in nastopanje je seveda padlo v vodo. Tako sem se moral sprijazniti, da je tudi brezdelje družbeno koristno ali vsaj zdravo. Precej sem zabušaval, bral, gledal nadaljevanke. Ker sem dosegel starostno mejo, sem se tudi upokojil.
Leta 2017 ste nameravali kandidirati za predsednika države. Ste mislili resno ali je bila to predstava?
Imel sem resen namen. Pri mojem versko-gledališkem projektu Zaničniško odmaševanje gre za civilnodružbeni program, v katerem govorim o politiki, kulturi, ekologiji in socialnih zadevah v Sloveniji. Ko me je nekdo vprašal, zakaj ne bi kandidiral za predsednika, sem pomislil, da bi imel v tem primeru namesto nekaj sto somišljenikov, ki pridejo na predstave, velikanski avditorij. In bil naivno prepričan, da imam večje možnosti. Nakar sem namesto 5000 nabral le dobrih 1500 podpisov.
Šarec, Andrej Šiško in Angelca Likovič. Zakaj ni uspelo vam?
Ker so imeli organizirane skupine ljudi za zbiranje podpisov, jaz sem bil pa bolj ali manj sam. A ko sem potem videl, kako so potekala soočenja, mi je bilo jasno, da tudi če bi zbral dovolj podpisov, ne bi imel kaj dosti možnosti za predstavitev svojih stališč. Imam pa v nasprotju s tistimi, ki zdaj bentijo čez Pahorja, vsaj čisto vest, da sem ljudem dal možnost, da me podprejo, pa me niso. Videl sem tudi, kako je naš sistem prilagojen strankokraciji. Nekdo, ki ni vezan na stranke, nima možnosti.
Drugo leto bodo spet predsedniške volitve. Boste spet poskusili?
Mi ne pade na kraj pameti.
Zanimata me država in družba, politika sama po sebi ne.
Ste aktivni udeleženec protestov proti vladi. Zakaj?
Ker sem zgrožen nad odnosom teh ljudi, ki so trenutno na oblasti, do državljank in državljanov.
Na velikih protestih konec maja ste rekli, da se še nikoli »nismo počutili pred celim svetom tako ponižane, ker smo dovolili, da nam vlada tako poškodovana in sociopatska oseba«. Gre za močno izjavo. Na čem ste jo utemeljili?
Težko si predstavljam, da takšno sistematično sejanje sovraštva in razdvajanje ljudstva ni pogojeno s patološkim odporom do družbe kot take. Tudi premierovi tviti kažejo na človeka, ki ima osebnostne težave. Zato mislim, da bi potrebovali kakšno uradno in neodvisno spričevalo o zdravstvenem stanju ljudi, ki imajo v rokah naš ugled in našo prihodnost. Ne samo v primeru dotičnega gospoda. Da nekdo pri letih našega bivšega zunanjega ministra rine na položaj, ki bi ga moral prevzeti mlajši in na založniškem področju razgledan človek, je zame znak bolnega ega.
Na koliko protestih ste bili v zadnjih, recimo, 15 mesecih?
Od druge razglasitve epidemije nisem hodil, dokler se ni spet umirila. Ukrepe podpiram, cepil sem se, nosim masko. Zato to, da udeležencem protestov in tudi meni osebno aparatčiki SDS očitajo, da propagiramo nenošenje maske, razumem kot dokaz njihove sistemske neetičnosti.
So vas kdaj odnesli s protestov ali vsaj oglobili?
S protestov sem šel zmeraj sam, sem pa v štirih postopkih. Trikrat zaradi zdravstvenih razlogov, enkrat zaradi branja ustave. V vseh primerih sem se pritožil, tako da nisem še nič plačal. Niti za znamko, ker sem pritožbe oddal osebno.
Za proteste ste napisali pesem Nas še za vas je sram, v kateri pravite, da je »čas, da greste stran«. Bo to dovolj?
Zapisal sem, da je čas, da greste z Gregorčičeve stran. Za začetek bo to dovolj. Nočem enačiti, vendar bom uporabil neko primerjavo. Ko imaš fašizem, se ni treba spraševati, kdo bo prišel, ko bo šel Mussolini. Princip pravne države je, da se prepreči zloraba oblasti, saj se že s tem da možnost tistim, ki se držijo pravnih norm. Zato je za začetek dovolj, da grejo ljudje, ki zlorabljajo oblast za svoje protiustavne interese, stran. Potem pa naj sestavijo vlado tisti, ki bodo imeli večino glasov volivk in volivcev.
In kaj načrtujete v prihodnje?
❞
Da nekdo pri letih našega bivšega zunanjega ministra rine na položaj, ki bi ga moral prevzeti mlajši in na založniškem področju razgledan človek, je zame znak bolnega ega.
Rad bi še kaj napisal. In rad bi šel na morje, v hribe. Nič posebnega, torej.