Sinovi burje
Čeprav premoremo le eno pasmo psov, je videti, da nam ni prav veliko do nje. Samo tako, da ga bomo imeli za družabnika in spremljevalca, bomo kraševca ohranili.
Nad Barjem, na Sveti Ani nad vasjo Podpeč, že dobro leto živi kuža, ki mu je ime Kras. Uči se pasti koze, to bo počel vse življenje, ko bo dovolj odrasel za vsakdanje delo. Še preden se je skotil v hribih na Cerkljanskem, je že postal glavni junak novega slovenskega filma Sinovi burje. Ovce in koze ga spremljajo ves čas, med njimi se je skotil, se z njimi učil tekati in igrati, med njimi se počuti zares doma.
Filmska kamera je Krasa spremljala od kotitve na domačiji rejca ovac in vzreditelja kraševcev Emila Pižmohta v Otaležu na Cerkljanskem. Pastirski psi vse svoje življenje preživijo z ovcami ali kozami, niso kot večina današnjih štirinožcev, ki živijo v hiši, med svojimi ljudmi. Za dom in običajno življenje pse vzgajajo in šolajo čisto drugače kot za pastirsko delo.
Ko je bil dovolj velik, je Emil Pižmoht predal Krasa Pižmohtovega družini Kržič nad Podpečjo na obrobju Ljubljanskega barja. Kržičevi imajo tri pastirske pse, ki pred medvedi in volkovi branijo čredo koz. Za mladiča, ki se pastirske obrti še uči, najbolj skrbi domači sin Jožef, fantič, ki ga vzgaja in šola za pastirja. Kras pred kamero v ilmu zraste, neha se igrati z ovcami in jih začenja čuvati.
Kuža Kras je čisto pravi »sin burje« v ilmu Sinovi burje, ki pripoveduje dve zgodbi hkrati. Eno o psih kraševcih, ki so edina slovenska avtohtona pasja pasma in se bomo morali zelo potruditi, da jih ne bomo zapravili. Drugo o slovenskih volkovih, ki so tudi ogroženi, o njih pa bi se še ljudje najraje stepli. Za nekatere jih je preveč in bi jih morali pobiti, za druge jih velja ohraniti, del naše narave so od nekdaj, še veliko daljša je njihova zgodovina na naših tleh kot zgodba o kraševcih.
Ker sta zgodbi dve hkrati, tečeta pa vzporedno, bo ilm toliko bolj zanimiv in prav mogoče bo sprožil tudi kakšno polemiko. Naj bo v dobro psov kraševcev, ki branijo ovce in koze pred volkovi, pa tudi v dobro volkov, ki ne trgajo ovac, če jim tega ne dovolijo kraševci in električne ograde.
Če ne bi bilo politikov in politike, bi se o usodi volkov bržčas mirno lahko pogovorili poznavalci, lastniki ovčjih in kozjih čred, lovci in strokovnjaki za gozdove. Hitro bi znali prešteti, koliko je ravno prav volkov in kaj je treba postoriti, da črede ne bi bile ogrožene.
Dovolj je kraški ovčar ali dva, pravijo izkušeni rejci, pa električna ograda okrog ovac ali koz. Kraševce, vsaj tiste, ki so namenjeni svojemu osnovnemu pastirskemu poslanstvu, najbolj načrtno in zagnano vzrejajo prav ljudje, ki redijo ovce in koze. Emilu Pižmohtu niso volkovi nikoli raztrgali nobene ovce.
Kriv je Blaž Vehovar
Akademski slikar Blaž Vehovar je zadnja leta tisti najbolj zagnani in predani vzreditelj kraševcev in organizator zbiranja vzrediteljev, ki mu gredo zasluge, da si je pasma počasi opomogla. V okviru tako majhnega naroda, kakor je slovenski, in ob tako majhni populaciji teh psov je precej težko zagotavljati zdrav razvoj brez nenehnih nevarnosti, da se pasma izrodi. Celo gensko banko si je omislil, da se najboljši primerki naše edine pasme ne bi porazgubili, preden bi pustili dovolj globoke sledi v populaciji kraševcev in ji zagotovili prihodnost.
Čeprav premoremo eno samo pasmo psov, se ni lahko znebiti občutka, da Slovencem ni prav veliko do nje, tudi kinološka zveza bi po Vehovarjevem prepričanju lahko storila veliko več. Kraševec, ki po mednarodnih merilih sodi med redke pasme, se zdi na našem pasjem nebu bolj sopotnik kot zastavonoša slovenske kinologije. Slovenci mu nikakor ne namenimo dovolj pozornosti. Tepemo se za teran, za kranjske klobase in potico, ponosni smo na lipicance, kraškega ovčarja pa odrivamo na stran.
Pred tremi desetletji, tik pred rojstvom samostojne Slovenije, smo imeli še več pasjih pasem, pa se je po osamosvojitvi pokazalo, da nismo tako zelo prodorni in učinkoviti. Istrska goniča sta dobila hrvaški potni list, pa čeprav je bilo vsem jasno, da je bil resasti istrijan rojen na Morostu prav blizu Svete Ane, Hrvati so jih nekaj kupili po prvi vojni, nekaj po drugi. Naš slavni kinolog doktor Ivan Lovrenčič, ki je imel na Vrhniki usnjarno, je istrske goniče ustvaril na Barju, ne v Istri. Hrvaška pasma je za kinološki svet postal tudi posavski gonič, našega planinskega goniča pa so za svojega vzeli Srbi, ki so se že prej potrudili, da je dobil ime jugoslovanski.
Pastirji pol tisočletja, pasma dobrega pol stoletja
Glavni junak Čelarjevega ilma, ki ga bodo kmalu videli tudi na italijanski televiziji RAI in predstavili na festivalu gorniškega ilma, je vsekakor Kras Pižmohtov, kraški ovčar, predstavnik edine slovenske avtohtone pasme.
Pasje pasme so si Angleži izmislili šele sredi devetnajstega stoletja, psi, iz katerih so jih razvili, pa so se stoletja dolgo oblikovali vsak v svojem okolju. Med kmečkimi ljudmi, taki smo bili Slovenci, ni bilo mogočnih molosov, kakor jih je imela gospoda, tudi velikih lovskih psov ne, ki so lovili v tropih, saj so po Evropi od nekdaj smeli loviti samo aristokrati, lastniki zemlje, v slovenskem primeru je bilo največ gozdov v cerkvenih rokah. Na skopi zemlji je bil koristen in nujen pastirski pes, ki je pazil, da volkovi in medvedi niso raztrgali ovac in koz, marsikdaj edinega premoženja.
O psu, ki čuva ovce in koze na Krasu, velja, da je tam od nekdaj. Prvi pisni viri o pastirskih psih segajo v leto 1558, ko je upravitelj kobilarne Lipica Franc Jurko zapisal, da so za varnost plemenskih kobil poskrbeli z nakupom močnih in ostrih psov s Krasa.
Dobro stoletje pozneje je leta 1689 Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske po nemško pisal o psih, ki so jih gojili ob reki Pivki in so bili močni in neustrašni. Valvasorjev zapis je najbolj trden dokaz, da so kraševci živeli na naših tleh že pred stoletji, da so prastarega izvora in niso zgolj novodobna kinološka stvaritev.
Imena psa Valvasor ni zapisal, ker ga najbrž ni bilo. V Istri so jim pozneje rekli čič, ime kraški ovčar je znano šele zadnjega pol stoletja, čeravno ga je že prej omenjal starosta slovenske kinologije Ivan Lovrenčič, idejni oče in ustvarjalec istrskih resastih goničev.
Ko so se po prvi svetovni vojni za pastirske pse začeli zanimati prvi slovenski kinologi, sta Kras in Istra pripadala Italiji. Če bi našemu ovčarju takrat rekli istrski ali kraški, bi pomenilo, da je italijanski, so razmišljali očetje naše kinologije in se odločili za ime ilirski ovčar.
Ko so pasmo krstili za ilirsko, mednarodno priznana je bila leta 1939, še niso pričakovali, da se bo v Jugoslaviji kinologija kdaj preselila iz Slovenije, kjer se je začela pred natanko sto leti, v Beograd. Slovenci je nekega dne nismo več obvladovali, kakor smo jo prva desetletja kraljevine in republike.
Pod kapo ilirskega ovčarja sta sodili dve pasmi, kraški ovčar in šarplaninec. Po drugi svetovni vojni je prej na videz zapostavljeni šarplaninec na zahtevo makedonskih kinologov postal jugoslovanski ovčar – šarplaninec. Kraševca je bilo treba spet reševati, veljalo je razbiti jugoslovansko prepričanje, da gre zgolj za stransko vejo šarplaninca.
Posebna pasma je postal šele leta 1968, ko so slovensko kinološko sceno obvladovali Teodor Drenig, Janez Hojan in tedaj še mladi, zdaj 80-letni Miroslav Zidar. Prav slednjemu gre zasluga, da imamo o nastanku in razvoju pasme toliko podatkov in da smo pred poldrugim desetletjem naposled dobili knjigo z naslovom O kraševcu.
Prvo uradno zabeleženo leglo kraševcev je bilo leta 1924 pri Sv. Petru na Krasu, takrat na italijanskem ozemlju, vzreditelj je bil Pavle Vodopivec. Štiri leta pozneje sta se pojavili še dve psarni, Podgora v Sodražici, vzreditelj je bil dr. Ivan Lovrenčič, in Golovec v Ljubljani, vzreditelj je bil Ivan Pestotnik.
Temelj vzreje so predstavljali štirje pravi kraški ovčarji, leta 1932 pa so bili primorani zaradi parjenja v preozkem sorodstvu prvič vkrižati šarplaninca Karamašija, ki ga je Franjo Bulc z Mirne na Dolenjskem pripeljal s Šarplanine. Prav verjetno bi tedaj lahko poiskali pri kmetih na Krasu kakšnega pravega kraševca brez rodovnika in se ne bi bilo treba zatekati k uvozu. Leta 1936 je Bulc s Šarplanine pripeljal še Karamašija II., ki je bil plemenjak v novi vzrejni liniji; leta 1949 so obe liniji združili. Tudi v tretji vzrejni liniji po drugi vojni sta bili zabeleženi dve vkrižanji šarplanincev, čeravno je vzrejna politika tedaj že težila k ločevanju kraševca in šarplaninca.
Janez Hojan in Ivan Kupčič, ki je skrbel za vzrejni center v Slovenski Bistrici, sta potem posegla po čisto novem prijemu. Na pomoč pri obnavljanju slovenske pasme sta pripeljala novofundlandca. Plemenjaku, katerega lastnik je bil slikar in kinološki sodnik Janez Plestenjak, sta zaupala nalogo odpraviti negativne posledice prejšnjih vkrižanj šarplanincev. Psi z imeni Hil, Hera, Halma in Hajka, ki so bili plod parjenja novofundlandca in kraševke, so bili temelj sodobne vzreje kraševcev. Negativnih učinkov skoraj ni bilo, glava kraševca je spet postala primerno zaobljena, kakor je bila nekoč. Leta 1975 so ponovili osvežitev krvi z novofundlancem. Kraševec je tako utrdil temno dlako in svoje temeljne lastnosti.
S kraševci se je v prejšnjem stoletju na Štajerskem zelo zagnano ukvarjal Ivan Božič, nadaljeval je Kupčičevo delo. Potem je bila precej let središče vzreje in strokovne skrbi za našo pasmo psarna izpod Debenca, kraške ovčarje so uporabljali tudi kot delovne pse v zaporu na Dobu. Tja jih je pripeljal Zoran Remic, prej vodnik policijskega psa na Podutiku, potem na Dobu vodja skupine vodnikov službenih psov.
Ravno Remic je uvedel marsikaj novega. Mladiče so z Doba izvažali tudi po svetu, v Švico, Italijo, Nemčijo, na Portugalsko in v Združene države Amerike. Remic je bil pozneje direktor zapora na Dobu, bil je strokovnjak, o kraševcu je pisal v svoji magistrski nalogi.
Pri Zoranu Remicu na Dobu je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja svojega prvega mladiča kupil akademski slikar Blaž Vehovar, ki je zadnja leta predsednik Kluba kraških ovčarjev, ta pa skrbi za vzrejo in veljavo kraševca.
Kar nekaj pomembnih vzrediteljev je pri nas, na Štajerskem, pa tudi na Primorskem in Notranjskem, najboljši so v nedeljo v Štanjelu dobili priznanja kinološke zveze.
Samo pri ovcah bo pasma težko preživela
Za preživetje pasme kraški ovčar verjetno ne bo dovolj, da jo bodo cenili in zanjo skrbeli rejci drobnice. Večina vzrediteljev se že zdaj trudi, da bi njihovi mladiči prišli v roke ljubiteljem psov. Samo tako, da ga bomo imeli doma, za družabnika in spremljevalca, ga bomo ohranili, so prepričani vzreditelji, na katerih temelji obstanek pasme. Če bomo iskali tistih ducat ali dva lastnikov ovčjih čred in jih prepričevali, naj si za čuvanje svojih živali izberejo kraševca namesto tujih večjih, morda bolj ostrih pasem, ga bomo izgubili.
Tudi irski volčjak že dolgo ne pobija več volkov, pa je preživel kot pasma. Buldog ne ubije več ne bika in ne medveda, rotvajlec že dolgo ne vodi več kravjih čred v klavnico, bernski planšar pa vozi mlekarske vozičke samo še na folklornih nastopih.