Pisarna, kavč ali morda tropski otok?
❞ Najel sem soseda, ki se spozna na avtomatizacijo, da mi je naredil tako paličko, ki se na 14 minut spusti na tipko in potem program misli, da sem prisoten. Jaz pa se lepo sončim na balkonu.
Uporabnik foruma Med.over.net
»Zanima me, a je še kdo tak, za katerega je delo od doma kot mana z neba? Mogoče dve uri na dan efektivnega dela, ostalo malo poležavam, delam kaj pri hiši ... Pogruntali me pa še v celem letu niso. Upam, da tole traja in traja …« To je le eden od zapisov pregovorno pridnih Slovencev na enem od priljubljenih forumov pod Alpami. Naslov teme? Ne da se mi delat' od doma. Mnogi so v preteklem letu in pol zaradi epidemije covida-19 pisarno zamenjali za domačo kuhinjo in dnevno sobo. Kako uspešen in učinkovit je bil ta eksperiment, bodo pokazale prihodnje analize, gotovo pa bo pandemija pospešila tudi spremembe na trgu dela.
Pred dnevi je eden od vodilnih britanskih možganskih trustov Centre for Cities objavil napoved, da bi se petdnevni delovnik v pisarnah lahko vrnil v roku dveh let. Razmah dela na daljavo, ki ga je povzročila pandemija covida-19, zelo verjetno ne bo trajen, ker ljudje potrebujejo in si želijo neposredni stik, poroča Guardian. Paul Swinney, direktor raziskav pri Centre for Cities, je komentiral: »Tudi podjetja spoznavajo prednosti dela iz oči v oči, prednosti interakcije med zaposlenimi, izmenjave idej in učenja od kolegov. V prihodnjih dveh letih bo verjetno urnik dela takšen, da bodo ljudje tri do štiri dni na teden preživeli v pisarni, enega do dva pa bodo delali na daljavo, potem se bomo vrnili k predpandemičnim delovnim navadam. Če vas ni v pisarni, vaš kolega in šef pa sta, niste del pogovora. Se spomnite stavka iz muzikala Hamilton – 'Hočem biti v sobi, kjer se dogaja'? Ravno zato mislimo, da se bodo ljudje vračali.«
Ponekod so svoje pisarniške delavce že začeli klicati nazaj na klasična delovna mesta, strokovnjaki za trg dela pa za prihodnje mesece napovedujejo nekakšno mešanico, hibrid med delom v službi in delom na daljavo.
Enkratna priložnost za našo generacijo
Številna podjetja so v preteklem letu poskušala zmanjšati izgube z oddajanjem ali prodajo poslovnih prostorov. Z bližanjem zeleni fazi pandemije so se znašla v zadregi – delavci, ki so denimo že cepljeni proti covidu-19, bi se lahko vrnili v pisarne, a se nimajo kam. Britanske oblasti državljane, ki lahko brez težav delajo od doma, še naprej pozivajo, naj ne hodijo v službo, čeprav bodo 21. junija sprostili večino ukrepov.
Vsi si vrnitve ne želijo. Nedavno se je na Tima Cooka, izvršnega direktorja tehnološkega giganta Apple, vsul val pritožb in nezadovoljstva, ko je zaposlenim z okrožnico zapovedal, da morajo biti v pisarnah najmanj tri dni na teden, nekateri zaposleni pa se morajo vrniti za štiri ali pet dni.
Stewart Buterield, predsednik uprave in soustanovitelj platforme za poslovno komuniciranje Slack, je oktobra lani za BBC povedal: »Vsi vemo, da delo ne bo nikoli več enako, čeprav še ne poznamo vseh načinov, na katere bo drugačno. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da nam je ta nenadna sprememba trga dela ponudila edinstveno priložnost, da na novo razmislimo o tem, kako opravljamo svoje delo in kako vodimo svoja podjetja. Če se lahko premaknemo naprej s točke ortodoksnih pisarniških delovnikov od devetih do petih, lahko ohranimo najboljše dele pisarniške kulture, osvobodimo pa se slabih navad in neučinkovitih delovnih procesov, od nepotrebnih sestankov do nepotrebne birokracije. Vsak vodja verjame, da lahko dela bolje in stvari premika hitreje: to je njihova priložnost.«
Raziskava Future Foruma, ki je zajela 4700 delavcev v intelektualnih poklicih, je pokazala, da si velika večina starega načina življenja ne želi nazaj. Zgolj 12 odstotkov anketiranih bi se rado vrnilo v pisarne za polni delovni čas, 72 odstotkov pa si jih želi, da bi se hibridni model, torej kombinacija dela na daljavo in dela v službi, obdržal.
Elisabeth Reynolds, izvršna direktorica posebne skupine na Massachusets Institute of Technology (MIT), ki se ukvarja s prihodnostjo dela, opozarja, da vsi ne morejo delati od doma, pravzaprav lahko od doma dela le 40 odstotkov Američanov, povečini tistih z višjo stopnjo izobrazbe. »Predvidevamo, da bo postpandemično delo kombinirano, del tedna bo namenjen delu od doma – od enega do treh dni. Verjetno se bo vzpostavil hibridni model, ki bo poskušal loviti ravnovesje med učinkovitostjo, ki smo jo pridobili med delom na daljavo, in koristmi socialnih stikov, kreativnostjo in inovativnostjo, ki se porajata pri skupinskem delu.« Toda kot opozarja Reynoldsova, povečan obseg dela na daljavo za 40 odstotkov Američanov pomeni katastrofo za preostalih 60 odstotkov. »Upad števila dnevnih migrantov in poslovnih potovanj ima uničujoč učinek na tiste, ki s svojim delom podpirajo pisarniške poklice. Kar eden od štirih delavcev je zaposlen v transportu, gostinstvu, vzdrževanju ali čistilnem servisu, v prodaji ali lepotnih salonih. Te službe, ki so pogosto skoncentrirane v središčih mest in slabše plačane, izginjajo ali jim grozi, da bodo izginile v bližnji prihodnosti,« je Reynoldsova lani jeseni povedala za BBC. In čeprav govori predvsem o ameriških velemestih, je, sploh če se spomnimo dveh ustavitev javnega življenja, ki smo ju izkusili pri nas, ali na negotovo jesen, ki nas čaka, tudi številnih zaposlenim v Sloveniji tesno pri srcu.
Služba je služba, družba je družba
»Naučili smo se nekaj lekcij: večino obveznosti lahko opravimo na daljavo, ne da se produktivnost in kakovost bistveno poslabšata. Večina zaposlenih ceni leksibilnost, posebno tisti, ki dolgo potujejo na delo. Sčasoma pa se je pokazalo, da je osebni stik tisti, ki spodbuja sodelovanje, gradi odnose, rešuje zahtevne izzive in poraja nove ideje. Nepretrgano delo na daljavo podaljša delovnik, zabriše meje med službenim in prostim časom in slabša duševno počutje,« je pluse in minuse dela na daljavo strnil Indranil Roy iz Deloitte Consultinga.
Indijska razvojna ekonomistka in izredna profesorica na Indijskem tehnološkem inštitutu v Delhiju Reetika Khera se sprašuje, ali nam bodo nove oblike dela še vedno vzbujale enak občutek zadovoljstva ob dobro opravljeni nalogi. »Zame je najpomembnejše spoznanje s pandemijo povezanih omejitev to, da so se ljudje začeli zavedati vrednosti dela. Za mnoge so bile včasih besede 'grem v službo' nekaj, česar jih je bilo groza, zdaj pa hrepenijo ravno po tem. V mislih nimam tistih, ki so izgubili delo in prihodek. Mislim na tiste, ki udobno delajo od doma, ki so ob tem odkrili stare ljubezni, kot je kuhanje ali risanje. Govorim o delu v širšem smislu, tudi o študentih, ki komaj čakajo, da se jim spet začnejo predavanja. Te znake vidimo v vseh družbenih razredih,« je razmišljala.
Robin Dunbar, britanski antropolog in evolucijski psiholog, vodja raziskovalne skupine za socialno in evolucijsko nevroznanost na Univerzi v Oxfordu, zatrjuje, da je delo na daljavo le trenutna modna muha, in navaja tri razloge, ki govorijo proti njemu. Prvič, pravi Dunbar, je delovno okolje tudi socialno okolje. Brez živih stikov, klepeta ob kavnem avtomatu, posebnega delovnega vzdušja, zaradi katerega več dela opravimo hitreje, doma hitro izgubimo fokus, predvsem pa občutek pripadnosti podjetju. Drugič, nadaljuje, smo že skoraj dve desetletji priča epidemiji osamljenosti med mladimi, ki v iskanju službe pogosto odpotujejo na drug konec države, s tem pa izgubijo svoj družinski in prijateljski krog. Služba postane tisti kraj, kjer sklenejo nova prijateljstva in si spet uredijo družabno življenje. Tretjič, pravi Dunbar, digitalni svet zooma in skypa ne more zamenjati sestankov v živo. Preveč zlahka se namreč potuhneš in vmes prebiraš elektronsko pošto ali brskaš po spletu.
Vsi enaki, vsi enakopravni?
Delo na daljavo ima seveda še en velikanski plus: manj voženj na delo pomeni manj emisij. Človeštvu grozi ekološka katastrofa, v primerjavi z njo pa je novi koronavirus kot blažji prehlad v primerjavi s smrtno boleznijo. Po drugi strani je v zadnjem letu strmo poraslo število tako imenovanih digitalnih nomadov, ki na daljavo delajo v dobesednem pomenu besede, pogosto z drugega konca sveta, kjer so na nekakšnih delovnih počitnicah.
Pandemija je razgalila tudi neprijetno resnico, da moški in ženske še vedno nismo enakopravni, niti v zahodnem razvitem svetu ne. Ko se je glavnina življenja in dogajanja preselila pod domačo streho, je to s seboj prineslo več gospodinjskega dela, ki ga v večini še vedno opravljajo ženske. Na to je opozorila tudi ena najbogatejših žensk na svetu, Melinda Gates. »Ko je bilo svetovno gospodarstvo potisnjeno na rob, so bile ženske tiste, ki so padle čez. Ženske že tako opravljajo slabše plačana dela, in ko je udarila pandemija, je bila večja verjetnost, da službo izgubi ženska kot moški, neka študija je pokazala, da kar 1,8-krat bolj verjetno. To je samo plačano delo. Ženske so že prej opravile okoli tri četrtine neplačanega gospodinjskega dela, zdaj pa se je razkorak med ženskami in moškimi na tem področju samo še povečal. Plačano in neplačano delo sta seveda povezana. Prvo je bolj vidno, a sloni na drugem. Neplačano delo, ki ga opravijo ženske, je ena največjih ovir, ob katere trčijo, ko želijo izpolniti svoje potenciale na delovnem mestu. Upam, da nas bo covid-19 prisilil, da se soočimo s tem, kako netrajnostna je trenutna ureditev – in koliko izgubljamo, če ženske njihove domače obveznosti omejujejo, da bi prispevale k družbi. Rešitev je v vladah, delodajalcih in družinah, ki so se zavezale k večji enakopravnosti,« je zapisala Melinda Gates.
Zgodbe iz nove Švice
Prihodnost je kot vedno negotova, vse bolj pa se zavedamo, da povsem tako, kot je bilo, tudi v službi ne bo nikoli več.
Za konec pustimo le še nekaj biserov, ki so jih pridni Slovenci nanizali na forumu Med.over.net. Ob njih si lahko delodajalci le pulijo lase.
»Šef nima pojma in nas sprašuje, koliko potrebujemo za določeno nalogo. Rečemo 16 ur. Nam reče, prosim, a bi se dalo v enem dnevu – rečemo seveda. V resnici je dela za štiri ure, štiri ure pa potem doma izkoristim za kakšna popravila ... Sem tudi že na fuš vmes delal. Včasih pa je dela enostavno preveč in šef prosi, če lahko kakšno uro potegnemo, da je namesto '8' ur '10' ur. Rečem ja, seveda, dobim plačane 'nadure', delam pa potem šest ur za šiht, dve uri pa mi ostane zase, dobim pa še dve naduri. Tako je, če so šei bebčki, in skoraj v vseh večjih irmah je tako. Zato čim dlje stran od raznih družinskih irm, tam se dela bistveno preveč,« svetuje prvi nominiranec za delavca leta. Druga uporabnica foruma pravi takole: »Pri nas se šteje samo delovni čas. Butaste sodelavke niso tega pogruntale, jaz pa. Ob treh so izklapljale računalnike. Jaz pa imam vklopljen računalnik od sedmih zjutraj do sedmih zvečer, delam skoraj nič, šef pa me pohvali, kako sem pridna, da sem tako dolgo online. Nadur sem na ta način nabrala že ohoho.« Tretji nominiranec za delavca leta se bori proti kapitalizmu: »Delo od doma, ki nam ga je dal kronar, je močan protiudarec kapitalističnemu izkoriščanju delavcev. Lahko jih izkoriščamo nazaj. Pri nas imajo neki program, ki po 15 minutah neaktivnosti javi šefu. Ko sem delal druge stvari vmes, sem moral na 15 minut hodit miško premikat. Potem sem najel soseda, ki se spozna na avtomatizacijo, da mi je naredil tako paličko, ki se na 14 minut spusti na tipko in potem program misli, da sem prisoten. Jaz pa se lepo sončim na balkonu. Program za sestanke pa sem prevezal na telefon, da vidim, če me kdo kliče in nisem pri računalniku. Največji podvig je bil, da sem šel med 'delom' v hribe.« Dolgujemo vam še absolutnega zmagovalca, ki si je na forumu nadel vzdevek Leni delavec. Takole pravi: »Moj delovnik je tak: – vstanem ob sedmih
– prižgem računalnik,
da začne šteti delovni čas
– pojem, zobe umijem, spijem kavo – preberem novice
– se malo uležem
– grem na sestanek
– skuham kosilo
– pojem kosilo
– grem malo delat na vrt
– 15 do treh se izklopim.«