Bowie in Lennon sta bila popolna šefa
❞
Veste, David se je takrat obnašal precej čudno. Pravzaprav smo se vsi obnašali zelo čudno. In to je esenca The Thin White Duka: skupina glasbenikov, ki je posnifala preveč kokaina.
Biti najeti rock glasbenik: je to prekletstvo ali blagoslov? Vse je odvisno od perspektive. Lahko je tisti, ki ne bo nikoli stopil iz sence velikanov, ki jim stoji ob boku. Ali pa tisti, ki ima ravno dovolj seksa, drog in rock'n'rolla, hkrati pa se lahko brezskrbno sprehodi po mestu, ne da bi ga vsak drugi mimoidoči prosil za avtogram in selfi. Vse je odvisno tudi od tega, kdo te najame. Če sta to John Lennon in David Bowie, se nimaš kaj pritoževati. In Earl Slick, nekdaj čudežni deček newyorške rock scene, zdaj prekaljeni kitarski virtuoz pri 68 letih, se prav zares ne pritožuje.
Sredi sedemdesetih je uspešno prestal avdicijo za Bowiejev bend, se podpisal pod več kultnih rifov, recimo v Golden Years in Stay, nato Lennonu pomagal pri snemanju njegovega zadnjega albuma Double Fantasy ter po njegovi smrti ostal v stiku z Yoko Ono in sodeloval pri več njenih projektih.
V osemdesetih je ustanovil bend Phantom Rocker and Slick; na istoimenskem albumu so gostili celo Keitha Richardsa. Nato je Slicky, kot ga kličejo prijatelji, v devetdesetih letih zapadel v ustvarjalno krizo, se iz nje izvlekel deloma z avtorskimi projekti, deloma z obuditvijo sodelovanja z Bowiejem. Heathen, Reality, The Next Day … Slicky je bil vselej poleg. »Nisem vedel, da je bil bolan. Zato sem bil najprej šokiran. Nato sem počasi ozavestil, koliko časa sva se poznala. In da ga kar naenkrat ni več. Občutil sem veliko praznino,« se je v pogovoru za Nedelo spominjal smrti glasbene ikone, ki jo je poznal več kot štirideset let. Julija letos bo pri založbi Schnitzel Record izšel njegov osmi samostojni studijski album Fist Full of Devils. Kot se rado zgodi, se na jesen kariere tudi on vrača h koreninam. K bluesu.
Menda je bil Buddy Guy navdih za vaš novi album. Kje sta se spoznala?
Tisti večer sem igral v njegovem lokalu Legends. Na odru sva bila z Edgarjem Winterjem; nihče ni omenil, da nas bo Buddy obiskal. Priznam, bil sem malce razočaran. Potem pa je vstopil ravno sredi najinega koncerta. Takoj sem zaznal njegovo prisotnost: to je tip, za katerega Eric Clapton pravi, da je največji še živeči blues kitarist. Po koncertu sva se spoznala, se pogovarjala … Prekleto dober blues igraš, mi je rekel. In tako sem pomislil, da je morda res že čas, da posnamem blues album. Veliko materiala sem imel že pripravljenega.
Na albumu je čutiti več različnih vplivov, ki ste jih pobrali vzdolž pol stoletja trajajoče glasbene poti …
Najprej nisem imel koncepta; vedel sem le, da hočem nekaj ustvariti. Šele potem sem ugotovil, da sem vključil veliko stvari, ki sem jih pobral, kot ste rekli, po poti. Zanimivo je, da drugi zdaj slišijo te vplive še bolj kot jaz.
Zakaj?
Ker so zunanji poslušalci. Jaz pa sem avtor. Naredil sem le, kar sem čutil, da je prav. Nisem si rekel: tukaj uporabi ta trik, zdaj uporabi oni vpliv …
Fist Full of Devils je instrumentalni album. V čem se je snemanje razlikovalo od albumov Lost and Found ali Zig Zag, na katerih ste imeli tudi vokal?
Veste, kako je bilo s snemanjem Fist Full of Devils? S kolegi smo šli v studio in začeli igrati. To je bilo že pred leti. Posneli smo marsikaj, s pevcem in brez njega … Nato sem postal zaseden, imel sem veliko drugih projektov. Na posneti material sem pozabil. Se smejete? Verjamem, ampak to se mi pač dogaja. Posnamem komade in pozabim nanje. Potem pa me je kolega vprašal, ali imam kaj neizdanega material, zgodil se je večer z Buddyjem Guyem …
S tem zadnjim najbrž mislite pesem Black?
Ta je ena mojih ljubših. Najprej smo mislili, da bomo vso posneli na otožen, bluesovski, distorziran način. Nato pa je med vajo klaviaturist za hec začel igrati ta lahkotni ritem. Odlično je, samo nadaljuj, sem mu rekel, saj je bil v dvomih, ali mi bo všeč. Ampak mi je bilo zelo všeč! Pesem je izvlekel iz depresije, v kateri se začne in nato tudi konča.
Kaj iščete pri glasbenikih, ko razmišljate, koga povabiti k sodelovanju?
Poleg vrhunskosti, ki je bolj kot ne samoumevna, je najpomembnejše, da smo na isti valovni dolžini. Raje imam tiste, ki jim je bliže ohlapna kot toga struktura. Če prideš v studio in te ne skrbi, ker še nimamo plana – potem si pravi zame.
Ste se tega naučili iz lastnih izkušenj?
Mislim, da res. Vem, kaj pomeni biti studijski glasbenik. Dolga leta sem bil v tej vlogi. Zato se mi ni težko postaviti v njihovo kožo. Sodeloval sem tudi pri albumih, pri katerih je bilo vse do potankosti načrtovano vnaprej. Oddelal sem svoje. Sledil sem navodilom. Ampak ta način dela mi nikoli ni bil blizu. David Bowie in John Lennon sta imela popolnoma nasproten ustvarjalni proces. Pri njiju so se kitarski deli preprosto »zgodili«, navdih se je vedno rodil iz komunikacije med glasbeniki v isti sobi.
Iz tako imenovane kemije?
Da. Če glasbeniku ne pustiš prostora za improvizacijo, to pomeni, da mu ne zaupaš. Zato mu moraš dati zgolj idejo, potem pa naj vsak s komadom naredi to, kar misli, da je najbolj prav. Rezultati so lahko naravnost osupljivi.
Stonesi so bili res velik vpliv. Predvsem zato, ker sem zaradi njih začel kupovati več bluesa in rock'n'rolla iz petdesetih let. Chuck Berry, Bo Diddley, Muddy Waters, Jimmy Reed, Lightnin' Hopkins … Oboževal sem blues kitare. Zakaj? Zaradi občutka. Občutka ob igranju.
Večina rock zvezdnikov izvira iz nestabilnih okolij, zaznamovani so s travmami iz otroštva ter v glasbi in slavi iščejo neke vrste kompenzacijo, je zapisala britanska glasbena novinarka in vaša prijateljica Lesley-Ann Jones. Se strinjate z njeno ugotovitvijo?
Ko se ozrem na svoje otroštvo, vidim, da je bilo res malo zjebano. In poznam ogromno ljudi, ki so prehodili podobno pot. Skoraj nihče ni prišel iz bogatega okolja. Ne poznam veliko rock glasbenikov, ki so odrasli v bogati družini.
Zakaj mislite, da je tako?
Če že imaš vse, kar potrebuješ, kaj te bo navdihnilo? Če ti vse prinesejo pod nos, zakaj bi se hotel gnati za nekaj več?
Kakšna je bila newyorška glasbena scena, ko ste s šestnajstimi leti stopili nanjo?
Tistega sveta ni več. Vse, kar počnemo prek družbenih omrežij, smo takrat počeli v živo. Viseli smo po istih klubih, istih studiih … Vsak večer sem šel poslušat bend, v katerem je igral kdo od mojih znancev. Po koncertu smo se družili, igrali skupaj, improvizirali … Potem so oni prišli na moj koncert – in spet ista zgodba. To je bilo odlično okolje za učenje. In zelo vključujoče. Ne bi sicer rekel, da smo z glasbo spreminjali svet, ampak v teh krogih ni bilo niti kančka rasizma. O koncu šestdesetih govorim, veste, takrat je bilo kar napeto.
V tistem obdobju ste nekaj časa delali kot roadie v bendu vašega prijatelja Michaela Kamena, ki vas je nato predstavil Davidu Bowieju.
Preden sem postal roadie, sem igral v cover bendih. Sčasoma me je začelo jeziti, ker smo ves čas igrali ene in iste priredbe v enih in istih klubih. Sploh nisem imel občutka, da sem v pravem bendu. Zato sem Michaelu rekel: Vseeno mi je, kaj delam, samo spravi me od tod. Raje sem roadie in spoznavam nove ljudi, kot da še naprej preigravam priredbe. Očitno je bil moj instinkt dober, saj se mi je kmalu ponudila življenjska priložnost.
Michael me je vzel na turnejo – pravo rock'n'roll turnejo s pravim bendom in pravo glasbo. Postal je moj mentor. Bowieja je poznal že od prej, in ko sta spet govorila, mu je Bowie omenil, da je ostal brez Micka Ronsona in zato išče novega kitarista. Mislim, da imam pravega zate, mu je rekel Michael. Dal mu je moj kontakt in čez nekaj dni so me poklicali iz Bowiejeve pisarne.
Ste takoj vedeli, da gre za življenjsko priložnost?
Oja. Vedel sem, kdo je Bowie, čeprav takrat nisem bil njegov največji fen. Name ni vplival tako močno, kot so recimo Stonesi.
Avdicija pa je bila precej čudna. Poslali so me naravnost v studio. Davida sploh nisem videl, vendar sem čutil, da mora biti nekje blizu. Okej, zdaj sem v studiu, ampak kaj naj počnem? Dali so mi slušalke in producent Tony Visconti mi je prek mikrofona rekel: Zavrtel bom nekaj komadov, ti pa samo igraj. Zastavil sem mu še nekaj vprašanj, ampak mi je spet odgovoril: Samo igraj. Čez nekaj minut je v studio prišel še David, malo sva poklepetala in improvizirala na kitarah, nato sem odšel. Rekli so mi, da me bodo poklicali čez dva tedna.
In iz vas ustvarili živčno razvalino?
Živčen sploh nisem bil. Prej nestrpen, neučakan. Odločil sem se, da ne bom nikomur povedal za avdicijo. Da ne bi izpadel kot luzer, če me ne bi vzeli. Ampak takšno skrivnost držati v sebi štirinajst dni ni preprosto. K sreči so me poklicali že naslednji dan.
Ste čutili pritisk zaradi imidža predhodnika? Mick Ronson je bil velika zvezda, poleg tega sta se precej razlikovala kot kitarista …
Vedel sem, da znam, da zmorem igrati. Strah me je bilo edinole, ali bo David hotel, da igram tako kot Mick. Potem bi oplel. To je najslabše, kar se lahko zgodi glasbeniku: da prevzameš predhodnikov slog. Oboževalci te bodo zasovražili, ker pač nisi on. Zato moraš najti nekaj svežega. Moraš zveneti kot ti.
Zaradi tega strahu sem bil pod velikim pritiskom. No, David mi je rekel: Nočem, da si Mick. Bodi Earl. In pritiska ni bilo več.
Young Americans ali Station to
Station?
Drugi, vsekakor. Na Young Americans sem bil zraven, ampak je Carlos Alomar, drugi kitarist, igral več. Pa tudi sicer to ni ravno kitarski album. Station to Station je čisto druga zgodba. Druga žival.
Ko vas sprašujejo, kateri je vaš najboljši rif, vedno znova omenite komad Stay s Station to
Station.
Hecno, ampak o tem komadu sprva sploh nismo razmišljali. Malo smo se poigravali z John, I'm Only Dancing, malo starejšim Davidovim komadom. Hotel ga je malce predelati. Rekel mi je, naj poskusim zamenjati uvodni rif. Ko mi je uspelo, sem takoj vedel, da sem naredil nekaj udarnega. David je nato opustil idejo glede John, I'm Only Dancing in okoli novega rifa spisal novo pesem.
Zanimiva je tudi zgodba o Golden Years. David je imel precej jasno izdelano idejo o komadu, vendar najprej nismo imeli pojma, kako naj zvenijo kitare. Začelo se je s poskusi v stilu folka, nato pa sem zadevo poživil z mešanico Outside Woman Blues od Cream in Funky Broadway od Wilsona Picketa. Ampak to sem opazil šele, ko je bila plošča že zunaj. Če verjamete ali ne. Toliko o razmerju med plagiatorstvom in vplivi.
Kako ste Bowieja dojemali kot osebnost? Ravno takrat je bil njegov atler ego najbolj temačen – The Thin White Duke …
The Return of The Thin White Duke je predvsem uvodni verz naslovne pesmi Station to Station. Kaj več od tega pa … Veste, David se je takrat obnašal precej čudno. Pravzaprav smo se vsi obnašali zelo čudno. In to je esenca The Thin White Duka: skupina glasbenikov, ki je posnifala preveč kokaina. Ljudje hočejo slišati ne vem kakšno zgodbo, ampak povem vam, za tem alter egom ni nobenega velikega plana, ničesar misterioznega …
Prek Bowieja ste spoznali Johna Lennona, ko sta snemala Fame. Nato vas je čez nekaj let povabil k sodelovanju; on se vas je takoj spomnil, vi pa ste v tistem trenutku zablokirali in pozabili, da sta se že srečala.
Uf, to je bilo čudno, res čudno. Težko si predstavljam kaj bolj sramotnega. Beatli so prva britanska skupina, ki smo jo videli v živo v ZDA. John je bil vedno moj najljubši Beatle. In zdaj si zamislite: človek, ki je precej odgovoren, da sem sploh začel igrati kitaro, se me spomni, jaz njega ne. Danes to zveni precej smešno, takrat pa ni bilo.
Kljub starostni razliki – bil je dvanajst let starejši od vas – sta se hitro ujela. Je to dokaz, da rock'n'roll ne pozna starosti?
Mislim, da je res ne pozna. Buddy Guy je živ dokaz. To poletje jih bo dopolnil 85. Ko sva na odru, med nama ni čutiti nobene razlike. In v glasbi je tako: če nekaj čutiš, potem je to resnično.
Kaj je največja razlika med Earlom Slickom v sedemdesetih in Earlom Slickom danes?
Earlom Slickom glasbenikom?
Da.
Včasih sem bil bolj dovzeten za različne vplive. Ni nujno, da so bili vsi dobri. Preveč sem se trudil biti moderen. Danes se na to ne oziram več. Sem bolj samozavesten. Sledim občutkom. Igram, kar mi je všeč. Kot glasbenik se bolje počutim.
Evolucija?
Da. Ves čas se učiš. Na turnejah, v studiih … Na poti spoznaš, kdo si v resnici.
In v čem je razlika med Earlom Slickom nekoč in danes zasebno?
Pa – isti šmorn. (smeh) Evolucija. Ena stvar se ni spremenila: še vedno obožujem glasbo. Rad igram v živo, rad snemam plošče – z istim zanosom, kot sem to počel pred štiridesetimi leti. Ne delam pa več toliko bedarij. Dolgo sem shajal z marsičim. Ne moreš verjeti, kaj vse lahko človek naredi v enem življenju, pa je še vedno tukaj. Ampak enkrat te nese. Če pri šestdesetih zganjaš iste bedarije, kot si jih pri tridesetih, imaš problem.
Če se vrneva k Lennonu: zakaj zanj pravite, da je bil popoln šef?
Ker ni bilo pritiska. Pustil mi je dihati, bil je zelo sproščen, vedno smo se zabavali. V studiu ni bilo nobene hierarhije, čeprav je bilo jasno, da je to njegova plošča. Razvidno je bilo, da hoče biti le pevec v tej skupini. On je pač napisal te pesmi in bil je prepričan, da je izbral prave glasbenike. Nikomur ni težil.
Obravnaval nas je tako, kot bi hotel, da mi obravnavamo njega.
Nekateri mislijo, da se je treba za dober album veliko prepirati. S tem se ne strinjam. Hvala lepa, ampak ne potrebujem drame. Tudi brez nje gre čisto okej.
Ko se je končalo snemanje Lennonovega albuma Double Fantasy, ste se nameravali vrniti v Los Angeles, kjer ste imeli obveznosti za Columbia Records. Ampak on je imel drugačne načrte. Se je bilo težko odločiti, ali iti z njim na turnejo ali dati prednost založbi?
Niti najmanj. Iti na turnejo z najbolj slavnim človekom na svetu – je sploh lahko še bolje? Seveda sem bil takoj za. John je poskrbel za vse. Še danes se spomnim: najprej so mi prestavili let, češ da mu moram pomagati pri še eni solaži. Ampak poklical me je zaradi nečesa drugega. Povabil me je na turnejo. Takrat sem res malo okleval zaradi Columbie. John pa mi je rekel: Če te ne moti, jih bom poklical v tvojem imenu. In tako je storil. Res smo bili prava ekipa. Kakšna škoda, da so ga čez nekaj mesecev ustrelili …
kariero ostati živ. Ste kdaj imeli občutek, da ne boste zdržali?
Vzpone in padce sem dobro prenašal: zdaj imaš goro denarja, nato nimaš niti centa. Zdaj delaš kot nor, potem več mesecev nimaš nobenega projekta. To je rock'n'roll, ni kaj. Če tega ne znaš prenesti, pač nisi za ta biznis. In zase prekleto dobro vem, da sem.
Drugo je, kadar ti zmanjka navdiha in motivacije. Nihče ni imun na to. Meni se je zgodilo v devetdesetih. Za kitariste se je v primerjavi z osemdesetimi ogromno spremenilo. Nekateri so se prilagodili zlahka, drugi stežka, tretji se sploh niso mogli … Takrat sem nemara res pomislil, ali je zdaj konec.
Ampak potem je sledilo vnovično srečanje z Bowiejem, ki vas je spet potegnilo na največje odre. Kako se danes spominjate vajinega sodelovanja, ki se je s presledki raztezalo prek štirih desetletij?
❞
John je bil vedno moj najljubši Beatle. In zdaj si zamislite: človek, ki je precej odgovoren, da sem sploh začel igrati kitaro, se me spomni, jaz njega ne. Danes to zveni precej smešno, takrat pa ni bilo.
Kadarkoli sva sodelovala, sva delala dobro. Zelo dobro. Je pa težko biti objektiven …
V njegovi družbi sem se dobro počutil. Moj instinkt mi je pravil, da je vse okej. Hitro sem ugotovil, kaj hoče. In mu to tudi ponudil. On je to neizmerno cenil.
Čeprav je bilo včasih videti, kot da je najinega sodelovanja konec, sva se vsakič znova našla. Enkrat sem doživel hudo prometno nesrečo. Z mano je bilo vse v redu, avto pa je bil totalka. Zadeva je prišla na internet in očitno jo je videl tudi David. Poslal mi je e-mail in me povprašal, kako sem. Vsaj malo zastonj promocije sem dobil, sem mu odpisal. Po dvajsetih sporočilih sva že bila dogovorjena, da pridem v njegov studio.
Na koncu v rock'n'roll cirkusu ni bilo nikogar, ki bi ga poznali tako dolgo kot njega. Kako ste se počutili, ko je umrl?
Nisem vedel, da je bil bolan. Zato sem bil najprej šokiran. Nato sem počasi ozavestil, koliko časa sva se poznala. In da ga kar naenkrat ni več. Občutil sem veliko praznino. Čudno, zelo čudno je vse skupaj, ko umre slavna oseba, ki jo poznaš. Če umre tvoj družinski član, seveda ne pozabiš nanj. Ampak ga ne videvaš, razen kadar tako hočeš in odpreš spominski album, greš na grob … David pa je umrl, vendar je bil še vedno prisoten. Ko sem odprl novice, je bil tam. Ko sem gledal youtube, je bil tam. Televizija – še vedno tam. Saj pravim, čudno je to …