Pavle ikona, Nik bolj za sedanjo generacijo
❞
Pogosto se sprehajam po Ljubljanskem barju. Všeč mi je, ker ni hribov. Kar se tiče plezanja na hribe in gore, sem zelo neslovenski.
Male sive celice so stalnica televizijskega programa za otroke in mladino na Radioteleviziji Slovenija, na sporedu so od leta 1994. Ker so imele več kot dve desetletji istega voditelja, Pavleta Ravnohriba, je bilo veliko presenečenje, za mnoge celo šok, ko ga je pred petimi leti zamenjal igralec mlajše generacije Nik Škrlec. Letos jeseni bo nova zamenjava, saj bosta voditeljsko mesto oktobra prvič zasedla dva, improvizatorja Juš Milčinski in Rok Škrlep.
Milčinski je improvizator z dolgo kilometrino, ki mu pripisujejo revitalizacijo Impro lige kot kotišča tovrstnega gledališkega ustvarjanja pred dobrimi 15 leti. Ima tudi bogate televizijske izkušnje. In nima samo znanega priimka, ampak dejansko je iz tiste družine Milčinski.
P, C ali T?
C. S prvim odmerkom, imam pa datum tudi za drugega. Konec junija.
Kaj ste med zaprtji najbolj pogrešali? Šolo, nastope, duhovno hrano, gostilne, potovanja, proteste? Najbolj gotovo nastope. Precej smo jih delali prek zooma in facebooka, vendar je bil prejšnjo soboto, ko smo ga imeli spet v živo, občutek neprimerljiv. Pogrešal sem tudi gledališko šolo na gimnaziji. Sicer smo tudi tam delali prek zooma, kar je dobra izkušnja, vendar ko prideš nazaj v živo, vidiš, kako drugače je vse skupaj. In pogrešal sem kakšno restavracijo, bolj kot gostilne na splošno.
Kaj protestirate?
Ne. Svet me še ni tako razjezil, da bi hodil na proteste. Mogoče kdaj v prihodnosti. Jih pa spremljam.
Kaj počnete v času, ko se za zdaj ali pa za vse večne čase izvijamo iz koronske more?
Zdaj so se stvari tako zagnale, da zasebnega življenja pravzaprav nimam. Bolj iščem kakšno luknjo, kamor bi lahko še kaj stisnil. S četrtim letnikom waldorfske gimnazije končujemo igro Opera za tri groše.
Jaz jo režiram, sodeluje pa 15 dijakov, starih 18 in 19 let, ki so se zelo resno vrgli v to. Sicer ne poznam najbolje waldorfskih učnih metod, gotovo pa gre za zelo kreativne mlade ljudi. Ne vem, ali bi bili v mojem času na moji gimnaziji tako zagreti. S kolegi končujemo scenarij za drugo sezono Vse punce mojga brata, nadaljevanko bratov Valič, v kateri sodelujeva tudi midva z Urško Mlakar. Začeli so se nastopi, z Iglujem bomo imeli kmalu dva v živo. Ker jih organiziramo sami, pride zraven še nekaj organizacijskega dela. Med epidemijo smo se z dvema kolegicama in kolegom lotili radijske oddaje za otroke. V resnici gre za podkast, v katerem imamo novice iz sveta za otroke, pravljice, uganke in podobno. Odzivi so dobri, za poleti pa načrtujemo premor.
Navadno vas opišejo kot improvizatorja. Kako se opisujete sami?
Če me kdo vpraša, kaj sem, tudi sam najprej rečem, da improvizator. Potem ponavadi dodam, da sem igralec, scenarist, gledališki pedagog. Veliko se ukvarjam tudi s produciranjem gledališča. Prva pa je vsekakor improvizacija. Je hobi, ki je postal poklic. Nobeden od nas treh v Igluju si najbrž ni mislil, da bo to naš poklic, smo pa seveda zelo veseli, da je del tega, s čimer se preživljamo.
Improvizacija se v splošni predstavi precej pokriva s stand-upom. Kakšne so podobnosti in razlike? Pokrivata se predvsem v tem, da povzročata podobne učinke, sproščeno zabavo, nimata velike kostumograije, scenograije in podobnega. Sta pa popolnoma različni zadevi po načinu nastajanja. Pri improvizaciji nisi skoraj nikoli sam na odru, vsebina nastaja sproti v sodelovanju med soigralci. Stand-up je sicer lahko kolektiven, vendar je ustvarjalec na odru praviloma sam, šale so pripravljene vnaprej. Standuparji so navadno oni sami, improvizatorji igramo vloge.
Včasih izkušnje z enega področja pridejo prav tudi na drugem. Improvizatorji bi se lahko naučili, kako nastaja humor, standuparji pa improvizacije.
Kako urite male sile celice?
Rad rešujem križanke – zadnje čase predvsem križanko New York Timesa – in spletne kvize, predvsem pred spanjem. Rad berem, sem velik ljubitelj enciklopedij. Vedno so me zanimali zgodovina, geograija, športni rekordi. Je pa za urjenje možganov odlična tudi improvizacija, predvsem zaradi asociativnega mišljenja.
Kako pa se urite za Male sive celice? Za zdaj se še ne. Gotovo pa se bom moral temu posvetiti čez poletje. Govorjenju, branju na glas. Opažam, da včasih ne govorim dovolj razločno. Z Rokom nama bodo na Radioteleviziji Slovenija v okviru svojega izobraževalnega centra namenili kar nekaj ur izobraževanja v branju, obnašanju pred kamero, česar se zelo veselim.
Kdaj ste sploh začeli delati na televiziji?
Prvič resno leta 2004 v Štafeti mladosti, ki sta jo takrat vodila Jure [Karas] in Igor [Bračič] oziroma Slon in Sadež. Pisal sem skeče in igral v njih. Zelo lepa izkušnja. Potem sem se vrgel v faks, študiral sem kulturologijo na fakulteti za družbene vede, čez nekaj let pa je bila avdicija za mladinsko oddajo Razred zase.
Ekipa je bila podobna, kot zdaj dela Osvežilno fronto (OF), le da smo imeli iksne like. To se je po nekaj sezonah preoblikovalo v OF, pri kateri sodelujem še zdaj. In bom tudi v prihodnje.
Na televiziji so vam nekega dne rekli: »Juš, bi vodil Male sive celice?«
Ne, ha, ha. Imeli so avdicijo, na katero se je prijavilo 140 ljudi. Najprej je bil prvi krog, za katerega si poslal video s predstavitvijo, napisal si motivacijsko pismo, pa tiste standardne podatke, izkušnje in življenjepis. Deset nas je prišlo v drugi krog, v katerem smo na sceni Malih sivih celic in z otroki prikazali, kako bi vodili nekatere dele oddaje. Štirje smo šli v naslednji krog, kjer smo naredili pogovor s sovoditeljico Jasno [Merklin], midva z Rokom pa sva padla v isti termin in sva si morala izmisliti kviz, v katerem sva ugotavljala, v kateri od treh držav, za katere si trdil, da si bil tam, dejansko nisi bil.
Sta se z Rokom poznala že od prej? Ja, prek improgledališča. Ko so naju izbrali kot sovoditelja, je bila to zame najboljša možnost.
Ko so se Male sive celice začele, ste bili stari devet let. Ste jih spremljali? Seveda, od začetka. Zelo sem si želel nastopiti, vendar zaradi spleta okoliščin nisem mogel. Tisto leto, ko sem bil prave starosti, se naša šola ni prijavila, naslednje leto pa sem bil prestar. V soboto zjutraj sem jih vedno gledal. Pogosto jih gledam še zdaj.
Oddajo je več kot 20 let vodil Pavle Ravnohrib, potem pet let Nik Škrlec. Kateri je bil boljši?
U, to je pa neposredno, ha, ha. Bom diplomatski. Pavle je bil ikona, ki sem jo takrat, ko sem bil mlajši, seveda gledal z drugačnimi očmi. Nik pa je bolj primeren za sedanjo generacijo. Imela sta različna sloga vodenja, Pavle je bil avtoriteta, bolj umirjen, Nik jo je poživil.
Kaj načrtujeta z Rokom, da bosta boljša od prejšnjih voditeljev? Zdaj šele pripravljamo naslednjo sezono. Vsekakor bova vnesla nekaj novega, mogoče več humorja, s čimer imava več izkušenj kot Nik in Pavle. Verjetno bo kakšna nova rubrika, drugačen način podajanja odgovorov.
Zakaj bosta po novem dva voditelja?
Zaradi nove terenske rubrike Hitri lončki. Eden od naju bo na terenu, drugi v studiu, se bova pa menjavala.
Prihajate iz družine z izjemnim številom umetnikov. Vaš praded je bil avtor Butalcev Fran Milčinski, stari oče legendarni satirik Frane Milčinski - Ježek, sestra je pevka Nana Milčinski, če naštejem samo nekatere. Po drugi strani so v žlahti številni naravoslovci, inženirji in zdravniki. Kako ste se prevesili na umetniško stran?
Mislim, da je bilo od začetka jasno, na kateri strani bom, saj je tudi oče režiser. Zanimivo je, da je bil Ježek kot umetnik kar anomalija, saj je od štirih Franovih otrok šel samo on v to smer. Od Ježkovih sinov je stric inženir, oče pa je šel v umetniško smer. In midva z Nano tudi.
Dobila sva se v Lepi žogi ob parku Tivoli v Ljubljani. Katera je vaša najljubša žoga?
Za ameriški nogomet. Nikoli ga nisem igral, tudi v živo sem ga gledal samo dvakrat. Ko sem vodil Impro ligo, pa smo imeli predstave v nedeljo zvečer. Ker potem ne moreš kar takoj zaspati, sem rad pogledal kakšen šport. Takrat je bil samo ameriški nogomet. Začel sem gledati in sčasoma me je pritegnil. Še vedno ga spremljam. Ljudje ob omembi ameriškega nogometa najprej pomislijo na njegovo brutalnost, vendar gre bolj za taktiko. Brutalnost me gotovo ne vleče.
Nekje sem zasledil, da se ukvarjate s sodobnim plesom. Imate kakšen izgovor?
Ne vem, kako je to sploh prišlo ven. Kot povezovalec sem sodeloval pri dveh predstavah sodobnega plesa EnKnapGroup za zadnjo triado osnovne in za srednje šole, Pozor, hud ples in Pozor, hud ples 3. Pri obeh predstavah sem moral tudi nekaj malega odplesati, vendar mislim, da je bila to predvsem režiserjeva ideja, kako pokazati plesno in neplesno telo, ha, ha. Nisem plesalec in nikoli ne bom.
Kaj poleg sodobnega plesa in ameriškega nogometa še počnete, da je zdrav duh v zdravem telesu? Enkrat na teden igram badminton in pri tem zelo uživam. Ker živim v Črni vasi, se pogosto sprehajam po Ljubljanskem barju. Všeč mi je, ker ni hribov. Kar se tiče plezanja na hribe in gore, sem zelo neslovenski. Raje hodim po ravnem.
Rad tudi berem in zelo rad gledam serije.