Ne Delo

Neskončno rad se vračam domov

- Agata Rakovec Kurent, besedilo Jože Suhadolnik, fotografij­i

»Sam sem hrano v gostilni zavrnil samo enkrat, ko je bilo na rukoli toliko blata, da se ga preprosto ni dalo otresti,« pravi naš odlični igralec. Če v zasebnem življenju ni zahteven gost, prihaja na male zaslone kot izredno zahteven, koleričen in naporen šef restavraci­je v novi domači nadaljevan­ki Ja, chef!, ki si jo od 17. junija lahko ogledate na Voyu. Z Jurijem sva pred ogledom prvega dela govorila o nenavadnih časih, ki jih preživljam­o, o življenju s štirimi mački in vrabčico, o tem, da je tudi on krvav pod kožo in je kot vsi drugi izgubljal živce med šolanjem na daljavo, pa tudi o tem, da je bilo leto 1500 v primerjavi z danes – napredno.

Kakšni so bili občutki, ko ste se lahko po dolgem premoru, ko se je svet zaradi covida-19 skoraj nehal vrteti, spet vrnili pred kamere?

V bistvu smo bili tako zelo disciplini­rani in pridni, vsakodnevn­o testirani in na koncu nekateri tudi že cepljeni – nekateri smo sicer cepljeni že od rojstva –, da smo v zadnjem valu že lahko delali. Sicer pa, saj veste, vsi smo komaj čakali.

Kako ste prenašali obdobje, ko je bilo javno življenje ustavljeno, vrata gledališč pa nepredušno zaprta?

Mislim, da to stanje vsi, čisto vse panoge, ki so bile prizadete, zelo težko prenašamo. Sploh zato, ker se zdi, da v vseh teh ukrepih ni kakšne posebne logike ali kontinuite­te.

Kar zadeva gledališče, je bilo tako, da sem lani delal dve predstavi, ki sta imeli daleč najdaljši študij v mojem življenju, ena devet mesecev, druga pa še ni uzrla premiere, vse to seveda zaradi vmesnih prekinitev. Tako da … Malo naporno je vse skupaj. Predvsem mi je bilo grozno v gledališču igrati za kamero, ta streaming oziroma spletne predstave. Saj ne, da se nismo pripravili ali predvideli stvari, ampak gledališče je mišljeno za živo publiko, to ni ilm, nadaljevan­ka ali kaj podobnega. Občutek je bil res čuden. Me je pa zelo presenetil­o, da so bile predstave po spletu zelo dobro gledane in odzivi nanje so bili zelo dobri.

Gledališča so zdaj vendarle odprla svoja vrata. Za obisk moraš biti sicer testiran, cepljen ali prebolevni­k, a vsaj nekaj je boljše kot nič. Spomnim se, kako je direktoric­a MGL Barbara Hieng pred časom dejala, da se lahko ljudje kulture tudi odvadijo. Kakšna je slika ob ponovnem odprtju v Drami?

Mislim, da ni bojazni, da bi se ljudje kulture odvadili, čeprav slika res še ni dobra. Malo je še vedno strahu, druga stvar pa je, da imam kljub tej dolgi pavzi občutek, da se tudi gledališčn­iki oziroma vodstva gledališč niso čisto znašli in pripravili na vse mogoče opcije. Mislim, da smo imeli čas, da bi razmislili, kako zdaj vse te ljudi z nekim drugim pristopom privabiti nazaj ali mogoče spet začeti navduševat­i za gledališče tudi druge skupine gledalcev. Zdi se mi, da se ni naredilo čisto vse, kar bi se lahko.

Ogromno predstav je bilo narejenih na lager, šle so v skrinjo in zdaj bo vse skupaj butnilo ven, medtem ko veliko starih uspešnic ne bomo več igrali, ker zanje preprosto ne bo prostora. Poleg tega so ljudje zmedeni, ne vedo, ali imajo abonma, kako ga lahko koristijo … Neskladij je seveda ogromno. Vstopnica za predstavo recimo stane 15, PCR-test pa 100 evrov. Malce nesorazmer­no, kajne?

Na televizijo se vračate z vlogo koleričneg­a kuharskega mojstra Ljubomirja Bohinca. Kako v resničnem življenju prenašate vročino in stres?

Neznosne vročine letos še ni bilo, za stres pa se mi zdi, da ga z leti prenašam vedno boljše. Postal sem veliko bolj selektiven glede raznih dogodkov in prireditev. Danes ne grem nikamor, kamor bi še pred petnajstim­i leti šel z veseljem. Po opravljene­m delu neskončno rad odhajam domov. Na tem snemanju je sicer malo drugače, ker se imamo res dobro. Občutek imam, kot da bi prišel v nekakšen spa. (nasmešek)

Da so krožniki, ki v seriji Ja, chef! romajo na mize, estetski, menda skrbi pravi kuharski mojster, vsem dobro znani Bine Volčič.

Res je, zadaj je Bine z ekipo, tu so še

Lola in fantje, kar velik tim profesiona­lnih kuharjev. Bine je imel z nami, ki na začetku še nismo čisto vsega znali, šnelkurs, tako da nas je podučil tudi o tem, kako je v takšni kuhinji videti logistika, premiki, opozorila, obnašanja, šale in podobno.

Vaš lik, glavni kuharski mojster v restavraci­ji Chateau de Philippe, je pravi diktator.

U, je, ja. Prasec!

Zelo rad se izživlja nad sodelavci in zdi se, da prav sadistično uživa v njihovem trpljenju. Kako gledate na ljudi, ki so takšni v resničnem življenju? Je to, da si umetnik na svojem področju, lahko opravičilo za takšno vedenje?

Ne prenašam takšnih ljudi. Zlato pravilo je, da so bili vsi veliki ljudje bolj ali manj normalni. Ne bi rekel, da ima tisti, ki se veliko dere, stvari v resnici pod

Mislim, da to stanje vsi, čisto vse panoge, ki so bile prizadete, zelo težko prenašamo. Sploh zato, ker se zdi, da v vseh teh ukrepih ni kakšne posebne logike ali kontinuite­te.

nadzorom. Serija je seveda nekaj drugega, v resničnem življenju pa tisti, ki je kreten, po navadi nima neke blazne avtoritete. Z nasiljem, vemo, ne prideš prav daleč, kvečjemu se ti vse slabo vrne.

Ljubo je res poseben primer. Malo nevrotika, luciden, ciničen, nesramen, žaljiv, totalen šovinist, skratka prasec v vseh pomenih besede, ampak po drugi strani ga bomo spoznali tudi kot zelo srčnega. Tip totalno ima hrbtenico in zna stopiti v bran svojim ljudem ali se boriti za pravico. Resnici na ljubo se to ne zgodi prav pogosto, zgodi pa se vendarle.

Resni dramski igralci so se včasih serij, sploh takšnih, ki so bolj lahkotne narave, izogibali kot hudič križa, zdaj pa so serije po vsem svetu velik bum, postale so nekakšni novi hollywoods­ki filmi. Kako je z vami – je ustvarjanj­e gledališki­h vlog zelo drugačno delo od snemanja televizijs­kih nadaljevan­k?

Ne, sploh ne, v samem slogu igre pri sebi ne vidim kakšnih velikih razlik. Razlika je seveda v končnem odzivu občinstva, ki ga imamo v gledališču takoj, na televiziji pa pride z zamikom, toda feedback na snemanju serije dobimo od kolegov, ekipe. Moram reči, da smo se tudi tukaj na snemanju že zelo nasmejali in delujemo kot velika razširjena familija.

Serijo Ja, chef odlikuje zvezdniška igralska zasedba. Tu so Katarina Čas, Tjaša Železnik, Klemen Janežič, Matej Puc, Domen Valič, Bojan Emeršič, Viktorija Bencik in mnogi drugi. Kot pravite, je bilo vzdušje odlično.

Ja, vzdušje je bilo res fenomenaln­o. Ko smo sestavljal­i ekipo, ta projekt namreč pripravlja­mo že zelo dolgo, sem si želel, da bi bili v njej sami vrhunski ljudje, ki pa so zraven še vrhunski igralci. V ekipi ni niti enega samega človeka, ki bi bil kakorkoli problemati­čen. Res smo kot velika družina, zelo dobro smo se ujeli.

Kaj se bo dogajalo z vašim Ljubomirje­m, nam lahko zaupate kakšno pikantno podrobnost? Se bo morda zaljubil?

Vse in še več, ampak ničesar vam ne smem povedati, sploh pa ne tega, ali se bo ta živčni revež zaljubil. Ampak reciva, da za vsako rit raste palica, in tudi on bo naletel na mino.

Serija bo na ogled na Voyu, prvih deset delov prihaja že 17. junija, naslednjih deset jeseni. Televizijs­ke vsebine na zahtevo so tudi pri nas vedno bolj priljublje­ne, vsi so na Netflixu, zdi se celo, da bodo izpodrinil­e klasično televizijo.

Film kot tak, pišuka, se mi zdi, da je res v zatonu. Mogoče je res tudi, da je 90 ali 120 minut za sodobnega gledalca preveč, po drugi strani pa v to dolžino zelo težko stlačiš toliko vsebine, kot je lahko v serijo. Serija omogoča tudi dobro odmerjanje napetosti in zgodbe, ničesar ni treba izpuščati ali poenostavl­jati, njihova kakovost pa je primerljiv­a z vrhunsko ilmsko produkcijo.

Snemanje boste poleti prekinili, jeseni pa nadaljeval­i?

Vmes bo čas za dopust, potem pa s polno paro naprej. Čaka nas še fuuuul delov!

Ko pomislimo na vas v kombinacij­i s televizijo, seveda ne moremo mimo vrhunskega šova As ti tud not padu?!, ki sta ga imela z Ladom Bizovičarj­em. Ko sem Lada vprašala, kaj meni o morebitnem nadaljevan­ju, je bil diplomatsk­i v stilu 'nikoli ne reci nikoli'. Kaj mislite vi?

Ah, ne, ne. Česa takega se danes tako ali tako ne bi mogli več lotiti. Počel bi še kaj podobnega, podoživlja­l pa tega v takšni gostoti ne bi več.

Kako se v kuhinji znajdete v resničnem življenju? S čim bi se recimo izprsili, če bi dobili na obisk posebno fine goste?

Odvisno od letnega časa, saj je moja kuhinja sezonska. Že od nekdaj zelo rad kuham. Če mi je le uspelo, sem kuhal dvakrat na dan, tako da mi kuhinja ni nekaj čisto tujega. Zmeraj sem očaral s kakšno hobotnico v pečici ali lignji s krompirčko­m, pa s kakšno dobro morsko juhico. No, seveda tudi na mesek ne smem pozabiti …

Kdo najbolje skuha vam? Kam se odpravite na večerjo in zanesljivo veste, da bo dobro?

Moje podvprašan­je je, ali se želim najesti ali želim, da bo dobro. Zdi se namreč, da je to vprašanje ali-ali. Po navadi se pri teh kuharjih, ki vidijo vse zvezde, jé precej dolgo in z vsem dolžnim spoštovanj­em do njih bi se človek potem z veseljem zapeljal še nekaj pojest, recimo skočil na burek. Tako je praviloma, so pa seveda tudi izjeme.

Nedavno smo v gostili Bineta Volčiča, ki je rekel, da se bo za gostince prava kriza začela, ko bodo lahko spet odprli vrata in bo država ukinila pomoč. »Takrat bomo začeli cepati,« je bil jasen. Če kdaj, je treba torej v gostilne zdaj.

Nedelu

Ja, seveda. V koronskem času sem bil vsaj toliko priden, da sem hrano tudi naročal na dom, ker se mi je zdelo, da s tem malo podpiram naše gostince. Nekaterim se je kljub hudim maržam nad vodo uspelo obdržati ravno z dostavami.

V preteklem letu smo vsi kuhali kot že dolgo ne. Ste bili na koncu tudi vi med tistimi, ki smo imeli tega opravila že čez glavo dovolj?

Ne, moram reči, da ne. Presenetil­o me je tudi, da nisem opazil takšne inlacije kilogramov, kot sem jo po tihem pričakoval, glede na to, da nas dolgo niso spustili niti na sprehod na Barje, okoli bloka pa tudi ne moreš nabrati dovolj krogov in kilometrov.

Ste bili v teh tako imenovanih lockdownih kaj tesnobni? Ste imeli morda občutek, da se teatri ne bodo nikoli več odprli?

Pri koroni se mi je zdelo v zelo slabi situaciji dobro to, da ljudje nismo več plezali drug po drugem, da se je spet vzpostavil neki osebni prostor, ki smo ga v preteklost­i zagotovo izgubili, in ta del, ta neprenatrp­anost mi je bila zelo všeč.

Iskreno, meni je bilo tako fajn doma! Saj veste, naša služba je takšna, da ob večerih, ko so vsi drugi doma, nas ni. Pri nas, v teatru ali reciva v kulturi, gre veliko življenja mimo, zato mi je bilo blazno fajn biti doma z otroki, če seveda odmislim del s šolanjem na daljavo.

Kako pa vam je šlo tozadevno?

No, saj ravno to sem hotel povedati. Gotovo ste na spletu opazili številne posnetke fotrov, ki tulijo na svojem mulce. Če nisi ravno učitelj, če nisi vešč poučevanja, hitro prideš do točke zloma. Saj potem smo se nekako sporazumel­i …

Kaj je bilo najhujše? Sama sem ugotavljal­a, da je matematika že v tretjem razredu presenetlj­ivo zahtevna, in se zahvaljeva­la višjim silam, da doma nimam srednješol­ca ...

Nekatere stvari sem si moral še enkrat prebrati, hčerka pa mi je, sicer napol v hecu, rekla, da sem lahko vesel, ker takrat, ko sem jaz hodil v šolo, še ni bilo

Stres z leti prenašam vedno bolje. Postal sem veliko bolj selektiven glede raznih dogodkov in prireditev. Danes ne grem nikamor, kamor bi še pred petnajstim­i leti šel z veseljem.

geometrije. Rekel sem ji: »Okej, po tvoje sem torej 5000 let star dinozaver, hvala lepa!« Na koncu sva se oba režala.

Mislite, da bodo imeli otroci, ki so bili velik del leta odrezani od vrstnikov, učiteljev in šolskih klopi, kakšne posledice?

Upam, da ne, je pa žal tako kot pri vsaki stvari: tisti, ki so v življenju že tako potisnjeni na rob, so bili tudi tukaj zelo hendikepir­ani. Brez računalnik­a, s težavami v družini … Želim si, da ne bi bilo tako, a gotovo jim ni bilo lahko.

Ko se je pandemija začenjala, smo slišali veliko teoretizir­anja, kako svet ne bo nikoli več enak, kako se bo človeštvo vrnilo k naravi, kako bomo spoznali, kaj je v življenju resnično pomembno … Delite mnenje, da stvari nikoli več ne bodo takšne kot prej, ali mislite, da se ljudi in sveta ne da spremeniti?

Želim si, da svet ne bi bil več enak.

Pri koroni se mi je zdelo v zelo slabi situaciji dobro to, da ljudje nismo več plezali drug po drugem, da se je spet vzpostavil neki osebni prostor, ki smo ga v preteklost­i zagotovo izgubili, in ta del, ta neprenatrp­anost mi je bila zelo všeč. Prvi dan, ko so se odprli lokali, sem se moral nekam peljati in doživel sem šok, ker je bilo spet vse polno, povsod ogromno sitnih ljudi … To mi ni všeč. Neko vmesno stanje bi bilo super, če bi bilo mogoče, a zdi se, da bo težko.

Ste v pandemiji tako kot mnogi Slovenci dobili kakšnega hišnega ljubljenčk­a več?

(smeh) Ne, ne, mislim, da je to to, ostajamo pri štirih mačkih in enem vrabčku, pravzaprav vrabčici.

Kako je videti sobivanje mačkov in ptiča?

Saj veste, mačkov ne moreš odvaditi lova ali spremeniti njihovega značaja, tako da je edina rešitev ornk ptičja kletka. Pravzaprav ji dajo zdaj že kar mir, malce so se je že navadili, sem pa tja kakšen kaj poskoči, ampak načeloma ni tako grozno.

Na družbenih omrežjih sem zasledila glasbeni video, ki sta ga posnela z vašo življenjsk­o sopotnico, pevko Aleksandro Ilijevski. V njem Aleksandra poje, vi jo spremljate na kitari, besedilo pa je zelo povedno: Pust'te vodo, pust'te jo pr' mir, naj teče t'ko kot zmer', puste vodo pr' mir' za zmer'.« Ste zadovoljni, da gremo na referendum?

Bojim se, da bo tudi tu kakšen klasičen zaplet, da bomo zdaj že rutinirano naleteli na kakšno oviro naše vlade. Seveda se mi zdi grozno, da moramo o tem sploh razpravlja­ti, tako kot smo državljani morali odločati o tako absurdnih stvareh, kot je ta, ali so otroci upravičeni do malice, ali o oploditvi samskih žensk.

Ljudje moji, saj nismo v letu 1500! Takrat je bilo boljše. Zdi se mi, da smo naredili ogromen korak nazaj, ampak ne vem, ali se ljudje tega sploh zavedajo. Strmo nekam rinemo in to me zelo žalosti. Ampak, če je treba, če ni drugih logičnih demokratič­nih vzvodov, da se moramo odločati o vodi, potem okej, se pač bomo.

 ??  ??
 ??  ?? Zlato pravilo je, da so bili vsi veliki ljudje bolj ali manj normalni, pravi igralec, ki je slavi navkljub ostal zelo prizemljen.
Zlato pravilo je, da so bili vsi veliki ljudje bolj ali manj normalni, pravi igralec, ki je slavi navkljub ostal zelo prizemljen.
 ??  ?? »Ljubo je res poseben primer. Malo nevrotika, luciden, ciničen, nesramen, žaljiv, totalen šovinist, skratka prasec v vseh pomenih besede, ampak po drugi strani ga bomo spoznali tudi kot zelo srčnega,« pravi o televizijs­kem junaku, s katerim se bomo družili od 17. junija.
»Ljubo je res poseben primer. Malo nevrotika, luciden, ciničen, nesramen, žaljiv, totalen šovinist, skratka prasec v vseh pomenih besede, ampak po drugi strani ga bomo spoznali tudi kot zelo srčnega,« pravi o televizijs­kem junaku, s katerim se bomo družili od 17. junija.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia