Mi smo tisti, ki se odločamo
Sami se odločamo, kam bomo usmerili svojo življenjsko kočijo. Tako se lahko na primer odločimo, da bomo hoteli imeti VEČ ali da bomo hoteli živeti BOLJE (prosto po Annie Leonardt, ustanoviteljici projekta The Story of Stuff).
Radi bi, da bi imeli ob tem, kar počnemo, dober občutek. Da bi sprejemali dobre odločitve, ki vodijo v dobre navade in pozitivno določajo našo usodo. Da bi obogatili svoje življenje in da bi bili na modrem planetu vtkani v mrežo, kar bi bilo dobro za nas in je končno dobro za vse. Vsak dan sprejemamo odločitve, ki povzročajo spremembe. Čisto vseeno je, ali to hočemo ali ne.
Ker je naše družinsko življenje praviloma stresno in ker smo poleg tega na točki, da bomo uničili planet, moramo v prihodnjih letih verjetno nekaj spremeniti. Le tako bo ta kraj še naprej bivalen za naše vnuke in pravnuke – s čisto vodo, s podnebjem, v katerem bo mogoče živeti, in z zdravo prehrano. Začnemo lahko kar pri nas samih, kajti kar je dobro in primerno za nas, je dobro tudi za naš planet. Pogosto je alternativno obnašanje z malo viri, malo tehnike in z bolj mirnim življenjem v korist tako nam kot planetu.
Če prebiramo feljtone v časopisih, vidimo, da se matere v okviru scene atachment parenting (sl. starševstvo v luči teorije navezanosti) največkrat pogovarjajo o otroškem drekcu; tiste, ki so za vedno ostale doma, preživljajo dneve tako, da se na spletu prepirajo glede perfektno zavezane rute za nošenje otroka in pravega časa za dojenje. O, groza. Kakšne bedarije.
Tudi medve poznava mommy wars (sl. vojne mamic). Toda v resnici je čisto drugače. Že vrsto let se pri najinem delu srečujeva z materami in očeti, ki angažirano in z veseljem ustvarjajo najboljši mogoč svet, ki si ga predstavljajo za svoje otroke. Če tega ne bodo storili oni, kdo drug?
»Otroci so majhni raziskovalci,« rade poudarjajo revije za starše. In ko packajo s peskom in vodo, so to zanje prvi izikalni eksperimenti. Obe imava težave s tem, kar počnejo ljudje, ko hočejo biti pametni. Vendar v tem primeru bova za kratek čas storili ravno to.
Potepati se z otroki po gozdu je zabavno. Enako kot s sosedi sedeti ob ognju in peči kruh na palici. Zato to počnemo – in še vse druge odlične stvari, ki sva jih zbrali za vas v poglavjih z »recepti«.
Poleg zadovoljstva, ki ga vse to prinaša, pa je tu še dodatna raven: raven teorije. Kajti, kar opisujeva v knjigi, ni konec koncev nič drugega kot vesela oblika izobraževanja za trajnostni razvoj. Ali drugače povedano: naši otroci se učijo početi stvari, s katerimi se svet razvija dobro.
Ute Stoltenberg, profesorica za trajnostno raziskovanje na univerzi Leuphana v Lüneburgu, pravi takole: »Izobraževanje za trajnostni razvoj je poseben koncept. Izvira iz razumevanja, da moramo odnose med ljudmi in naravo oblikovati na novo, zato da bodo ljudje danes in v prihodnosti lahko dobro živeli.«
Štiri dimenzije trajnostnosti
Jane Goodall poroča o svojih izkušnjah v Gombeju, in sicer o tem, kako ljudje v okolici krčijo tropski gozd preprosto zato, da bi pridobili hrano. Lačni so, in kdor je lačen, dobesedno ne vidi dlje od svojega krožnika.
Ta zgodba nam zelo jasno pove, zakaj ne zadošča niti zaščita okolja niti zaščita narave niti zaščita modre sinice. Prava trajnostnost zaobsega veliko več.
Znanstveniki govorijo o štirih dimenzijah trajnostnosti, ki so neločljivo povezane. Te so: ekološki problemi, npr. podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, pomanjkanje pitne vode; socialni problemi, npr. urbanizacija, svetovna prehrana, zdravje; ekonomski problemi, npr. globalizacija, stroški zaradi socialnih in ekoloških problemov; kulturni problemi, npr. prevlada »zahodne« kulture, izguba kulturne raznovrstnosti.
Objavljamo odlomke iz knjige Umirjena družina; sedem sestavin za preprosto življenje z otroki, ki sta jo napisali Julia Dibbern in Nicola Schmidt. V prevodu Neže Ane Rojko je izšla pri založbi Didakta.