Sem res preveč ambiciozna mati?
Spoštovani, Pišem vam zaradi hčerke, osmošolke na ljubljanski osnovni šoli. Zelo me moti, da je glede šole tako flegma, čeprav ocene tega niti ne kažejo. Med šolanjem na daljavo sem ugotovila, da domače naloge dela napol, recimo kaj izpusti, in enako počne tudi, odkar so se vrnili v šolo, učiteljica pa pri pregledovanju domače naloge niti ne opazi, da recimo predzadnjega računa sploh ni rešila. Sama sem bila v šoli vedno pridna in zagnana, danes sem na vodstvenem položaju in dobro zaslužim. Mož mi pravi, da se s šolanjem hčerke preveč obremenjujem, da sem do nje preveč zahtevna, in dostikrat se spreva na ta račun. Letos kaže, da bo imela zaključeni dve štirici, kar bi bila lahko težava pri vpisu na želeno gimnazijo, kjer je konkurenca zelo velika. Hkrati krivim sebe, ker mi vedno ne uspe pregledati vsega njenega šolskega dela, saj sem od službe preveč utrujena. Hčerka je sicer miren otrok, hodi v glasbeno šolo, rada in veliko bere, samo nekam zasanjana je in zdi se mi, da se ne zaveda, kako pomembno je za prihodnost, da se maksimalno potrudi. Stvari se loteva tik pred zdajci, za test se začne učiti dan prej. Doslej ji je lepo uspevalo, zdaj pa je količina snovi že takšna, da ji potem kakšna točka zmanjka do petice. Hkrati me jezi, da mož teh stvari ne jemlje dovolj resno. On je v šoli vedno »hvatal krivine«, ampak se je izmazal z dolgim jezikom in očaral učiteljice. Mislim, da tudi v službi, kjer dela s strankami, deluje na tak način. Zanima me, kako naj hčerki privzgojim delovne navade in ji dopovem, da gre za njeno prihodnost. Hkrati se včasih sprašujem, ali sem res preveč ambiciozna in bi morala malo popustiti. Hvala za vaš odgovor.
Spoštovani, razumljivo je, da vam ni vseeno za hčerko, saj ji hočete dati najboljšo mogočo popotnico za življenje. Starši želimo svojim otrokom le najboljše. Na nas ste se obrnili, ker vas skrbi, da vaša hči ne bi osvojila delovnih navad. Morda jih je nekaj že osvojila, čeprav tega ne pokaže navzven. Hčerkina površnost ali partnerjevo preteklo »hvatanje krivin« ne pomenita nujno, da ne cenita prihodnosti. Morda imata le malo drugačno, bolj razpršeno pozornost. Morda je njuna predstava o prihodnosti drugačna od vaše. Ravno zato bi bilo pomembno najprej pogledati v vaš vrednostni sistem. Od kod ste pridobili prepričanje, da je prihodnost lepa le, če smo zelo uspešni v šoli? Od kod prepričanje, da je do uspešnosti le ena pot? Zakaj menite, da uspešnost pomeni same petice v šoli?
Morda vaš partner in vaša hči ne delita enakega pogleda in si bolj želita več sproščenosti, legmatičnosti, manj nadzora nad prihodnostjo? Značilno za partnerstvo je, da v partnerju iščemo vse to, česar sami nimamo, kar nam čustveno manjka. Tako prek partnerstva celimo svoje rane, saj ob drugem spreminjamo sebe in v življenje vnašamo pestrost. Domnevam, da ste se na začetku zaljubili ravno v partnerjevo lahkotnost, ki vam gre zdaj na živce. Podobno velja otroke – v nas vzbujajo vse tisto, s čimer v sebi še nismo čisto pomirjeni, in vse tisto, kar naj bi še predelali. Pravzaprav tako deluje vsa družba okoli nas: kar nas zmoti pri drugih, ima globoke korenine v nas samih.
Zato bi vas še enkrat usmerila vase: od kod imate to idejo pridnosti? Pišete namreč, da ste bili v šoli vedno pridni in zagnani, zdaj pa dobro zaslužite na vodstvenem položaju. Ste zmogli biti na tej poti tudi sočutni do sebe? Si povedati, da ste v redu tudi takrat, ko se ne ženete? In kako bi vam pomagalo slišati od staršev stavek, da ste v redu tudi takrat, ko niste stoodstotni? Odgovore veste le vi. Sklepam, da ste si na podlagi lastne izkušnje zgradili idejo in zato težje sprejemate drugačno realnost. In v starševstvu to res ni lahko: sprejeti otroka tudi takrat, ko dela stvari drugače. Hčerka vam morda kaže drugo pot,
❞
Pravzaprav tako deluje vsa družba okoli nas: kar nas zmoti pri drugih, ima globoke korenine v nas samih.
po kateri bo prišla do svojega cilja. Morda njena prihodnost ni v ambicijah ali pa so te drugačne od vaših. Ste se z njo že kaj pogovorili o tem, kakšne so njene želje glede prihodnosti? Morda začnete s pogovorom, in če ugotovite, da ima enake želje kot vi, bosta lažje zastavili njeno sedanjost. Potem ji boste lažje ubesedili, zakaj je pomembno, da je dosledna pri pisanju nalog. Ona bo lažje razumela vas: ker bo v vas videla, zakaj se trudi.
Vsekakor pa prihodnosti (svojih otrok) ne moremo povsem nadzorovati. Dobre ocene ne zagotavljajo nujno dobre službe, tako kot ne uspešnosti. Največ, kar lahko naredite v starševstvu, je to, da poskrbite zase in ste dober zgled življenja za svojo hčer. Ob tem ustvarjajte tudi lep odnos z otrokom. To pomeni, da s svojim dobrim počutjem ustvarjate dobro popotnico za svojo hčer, ki vam bo iz notranje motivacije sledila. Morda se vprašate tudi, kaj točno bi si vi želeli slišati takrat, ko vam ni samo uspevalo. Poznate tisto prepričanje, da so ljudje bolj uspešni takrat, ko so uzrti, opaženi in pohvaljeni, kot pa takrat, ko so kritizirani?
Naj vas za konec pomirim, da tudi moje osnovnošolsko spričevalo ni vsebovalo samo petic. Moja zasebna katoliška gimnazija je vsebovala celo graje in »popravce«, a ne glede na to sem bila na fakulteti zelo uspešna. Danes imam vodstveni položaj in sem srečna v tem, kar počnem. Moja in siceršnja uspešnost namreč ni (samo) v videzu, nazivu in številkah; uspešnost je to, kar delamo, uspešnost je to, kako se v sebi počutimo. Morda boste ravno vi tisti ključni dejavnik, ko boste s svojim počutjem in zgledom pokazali hčerki pot do dobrega počutja in srečnega življenja.