Ob 40. obletnici kolesarskega maratona Franja vas sprašujemo, kako se vi razumete s kolesom.

Kozma Ahačič, jezikoslovec

Že od mladih let grem rad na kolo. Nisem pa kolesarjenja skoraj nikoli pojmoval kot športno opravilo, vedno zgolj kot najbolj prijetno obliko prevoza. To pa ne pomeni, da mi ni všeč, kadar kolo doseže veliko hitrost. Tedaj se še danes po otroško vživim v kožo tekmovalcev, ki brzijo na kolesih do cilja. Prav svoboda, ki jo prinaša kolo, je verjetno razlog, da je ta šport tudi pri nas tako priljubljen.

Nataša Luša, direktorica Dela

Voziti s kolesom sem se naučila na velikem moškem kolesu, tako da sem (premajhna) z eno nogo segla do pedala pod »štango«. Kako mi je uspelo, še danes ne vem, sem pa bila zelo vztrajna. Mama je potem dobila oranžen pony, da se je z njim vozila v službo, jaz pa malo po dvorišču. Svoje prvo kolo sem podedovala od babice, šlo je za staro Rogovo kolo. Novo sem si kupila pozneje sama, ko sem že šla v službo. Rada se peljem s kolesom, zdi se mi, da gre ravno prav hitro, da lahko še malo gledaš okrog sebe. Zaradi klancev sem se začela spogledovati z mislijo na električno.

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma

Kolo je že vse življenje moje najbolj priljubljeno prevozno sredstvo, s katerim vihram v službo in domov, pa po nakupih in opravkih po Ljubljani. K temu trajnostno naravnanemu življenjskemu stilu je nekoliko pripomoglo dejstvo, da sem obiskovala in končala že marsikatero šolo, a avtošole ni med njimi. V zadnjem letu dni pa sva z mojim kolesom dosegla popolno in harmonično sožitje. Sodelovala nisva le v soncu in vetru, temveč tudi v dežju in snegu. Zataknilo se je samo enkrat, ko je bila snežna odeja še sveža, težka in mokra, tako da sta se vlogi zamenjali in sem kolo domov peljala jaz, ne ono mene. Moje kolo je zvest in zanesljiv življenjski sopotnik, lahko bi ga sicer malo nališpala, pa ga ne bom, da se po njem ne bi stegnili kakšni dolgi prsti.

Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Inštituta Jožef Stefan

Kolo me dolgo ni zanimalo, dokler si nisem v svojih srednjih tridesetih pri športu potrgal kolenskih vezi. Ker so bili po tistem moji dotedanji športi izgubljeni, sem se poskusno posvetil športnemu kolesarjenju in sčasoma me je vse bolj okupiralo. Vlagal sem v vse boljša dirkalna kolesa in tekmoval sam s seboj po cestah okrog Ljubljane. Pretiravanja sem se nekega dne naveličal, zlagoma je strast pričela popuščati. Po tistem sem odkril kolo kot prevozno sredstvo. Tako se zdaj, ko ne nosim več obleke s kravato, kdaj pa kdaj zapeljem z njim v službo ali na kavo v mesto. Prav pred eno uro sem se odločal, ali naj grem po opravkih v mesto z avtom ali s kolesom. Izbral sem kolo in nazaj grede me je namočilo, da bolj ni moglo.

Karel Gržan, duhovnik

Jaz in kolo? Živiva ločeno, tako da o razumevanju oziroma nerazumevanju niti ne morem govoriti. Za to, da me moja kolesarska neaktivnost ne vznemirja, imam seveda priročne izgovore in opravičevanja. Prvo (samo)opravičevanje so moja leta in drugo, da živim v hribih, kjer je premalo ravnine za tisto prijetno vožnjo, ki ne terja prevelikih naporov. Vem, to so izgovori … Lahko bi kolesaril, če bi želel. Če ne po naravi zaradi vzpetin, pa na sobnem kolesu doma. Nečak mi ga je pred leti podaril, ker, saj veste, vsi na kolo za zdravo telo! A od takrat služi le za obešalnik oblačil. Kaj pa, če bi se vendarle »zmigal«? Z vprašanjem ste me izzvali.

Zoran Predin, kantavtor

Priznam, da ne najbolje. Picikl, kot tej napravi pravimo v Mariboru, zadnje čase pride prav samo za petkove proteste. Obstaja pa dokaj realna možnost, da se bom odločil za električno s širokim in udobnim sedežem.

Kot kolesar rad bemtim čez agresivne šoferje, kot šofer pa čez predrzne in neprevidne kolesarje.

Res pa je tudi, da če bi imeli – ali ko bomo imeli – lepše urejene kolesarske steze, bi me bistveno bolj vleklo na kolo.

Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za komuniciranje in protokol

V redu sva, kolo in jaz, hvala. Nisva več zaljubljena, a zjutraj, ko grem mimo njega v veži, ga lepo pozdravim, in ko se vrnem domov, tudi. Obljubljam mu, da se bova kmalu kam zapeljala. In ker je obljube treba držati, saj šele izpolnjene dobijo resnično vrednost, se tu pa tam res kam zapeljeva.