Vse najboljše, Franja!

❞

Tam, kjer se pojavita Primož Roglič ali Tadej Pogačar, ni težko najti podpore.

Maraton Franja, ki ga ta konec tedna prirejajo štiridesetič, ravnodušnega pusti redkokaterega slovenskega kolesarskega navdušenca. Nekateri je nikoli niso vzeli za svojo in je tudi ne bodo, ker jim je gnetenje v kolesarskih gručah tuje in preveč nevarno. Ni vse za vsakogar. A vsaj toliko, kot je v Sloveniji zapriseženih kolesarskih samotarjev, je tudi tistih, za katere je pritiskanje na pedale druženje, kolektivni šport. Na desetisoče se jih je od 22. julija 1982, ko je zaživela za tiste čase nora zamisel Toneta Fornezzija Tofa, Zvoneta Zanoškarja in Ivana Winklerja, že preizkusilo na vzponih na Kladje in Suhi Dol, rezalo zrak skozi Poljansko dolino, se borilo s krči na poti iz Škofje Loke proti Zbiljskemu jezeru ter na Dunajski cesti iz sebe iztiskalo zadnje vate moči.

Med njimi se je nemalokrat razvila debata, kaj je in kaj bi morala biti srž Franje. Je to maraton za kolesarske uživače ali dirka za dirkače, ki mislijo, da so profesionalci, čeprav niso? »Franja je za Slovence dirka vseh dirk,« je nedvoumno razmišljanje direktorja maratona Gorazda Penka, ki mu tako kot ustanovnim očetom lahko pripišemo levji delež zaslug, da je naša največja množična kolesarska prireditev dočakala 40-letnico.

Ni bilo malo trenutkov, ko bi Franja lahko skrenila z začrtane poti ali tudi ugasnila, zaradi za nekatere ideološko spornega partizanskega izvora njenega imena, ker so jo hotele prevzeti druge organizacijske strukture, ker je v Sloveniji in svetu vladala gospodarska kriza. In ne nazadnje, ker je v zadnjih dveh letih zemeljsko oblo ustavil koronavirus. Številne podobne prireditve so že dvakrat odpovedali, nekatere bodo ugasnile za vedno, saj bodo njihovi dovčerajšnji podporniki v zaostrenih razmerah najprej reševali sebe, in šele če bo kaj ostalo, še druge. Franjino kolo se ni nikoli ustavilo, niti lani, ko je rešitev našla v zanjo nenavadnih septembrskih dneh in z omejeno udeležbo. Tudi letošnja Franja, ki se vrača v svoj junijski konec tedna, ne bo najbolj razkošna in veličastna doslej, kot bi si zaslužila ob jubileju. Takšni so pač časi. Njeno poglavitno sporočilo je, podobno kot v časih, ko je Franja Bojc Bidovec skrbela za ranjence v Dolenjih Novakih – še je živa in pripravljena na boj.

Takšna je, ker je zadnjo krizo dočakala s trdnimi temelji podpore BTC, ki jo gosti že od leta 2003, in mesta Ljubljana, predvsem pa s popolno predanostjo delavcev iz KD Rog, ki zanjo skrbijo štiri desetletja. Franja je brez večjih prask preživela tudi, ker težki časi sovpadajo z vrhuncem slovenske kolesarske zgodbe. Tam, kjer se pojavita Primož Roglič ali Tadej Pogačar, ni težko najti podpore. In s tem je kolesarski krog sklenjen. Tudi Franja je nekaj prispevala k temu, da sta naša zvezdnika na svetovnem vrhu. Roglič se je ob poznem skoku s smuči na kolo vožnje v skupini učil na večini domačih rekreativnih maratonov, Pogačar pa je od mladih nog gojenec Rogove šole, ki jo inančno vzdržuje tudi izkupiček od maratona Franja.

Rogla in Pogi zdaj posredno vračata Franji, Pogačar letos tudi neposredno, saj bo jutri na štartu zadnje 5. etape dirke po Sloveniji, ki se bo priklonila 40-letnici z dirkanjem po trasi malega maratona Franja. Zmagovalec Toura (skoraj) z ramo ob rami z navadnimi slovenskimi kolesarskimi smrtniki je neprecenljivo darilo za Franjo in tudi otipljiv dokaz, kakšno težo ima v slovenskem in svetovnem kolesarstvu.

Če se vrnemo k temu, kakšna naj bi bila Franja – za vsakega udeleženca je takšna, kakršno si zamisli in naredi sam. Prvi stik z njo sem imel kot gorskemu kolesu zaprisežen najstnik, v časih, ko se je Zanoškarjeva karavana na pot podajala izpred policijske šole v Tacnu. Na tisti dan smo s somišljeniki na kolesih za v hosto počakali na tacenskem klancu in se kot neprijavljeni padalci priključili drugim, v cilju pa zadovoljni ugotavljali, da ti cestarji niso nič posebnega. V zrelejših letih sem presedlal v njihove vrste in se neuspešno gnal za tem, da bi bil v cilju v manj kot štirih urah. Nato nisem več gledal na uro in Franja je postala užitek. Tudi službena dolžnost je bila in včasih sem čutil, da mi je udeležba odveč. Letos me nič ne sili na start, ampak vem, da bom tam.