Pisateljica ovce pasla
Petnajst let Ana Marwan živi v Avstriji, o Sloveniji ne ve nič. Murskosobočanka je. Delala je na sosedskem ministrstvu za promet, službeno analizirala nogometno ligo prvakov, po telefonu svetovala igralcem pokra, v katerem se tudi sama mojstri, ta čas pa sedi v staji in skrbi za postkovidsko resocializacijo terapevtskih koz in ovac. Piše, odkar ve zase, in ker se ji njeno življenje zdi dolgočasno, se v literaturi zateka v fikcijo. V nemščini je romaneskni prvenec izdala predlani, v slovenščini je pred kratkim izšlo njeno delo Zabubljena.
Murskosobočanka Ana Marwan v Avstriji živi od leta 2005. Mož je Avstrijec, »spoznala sva se sicer v New Yorku«, od koder se jima je zdelo, da sta soseda, pa je bilo 400 slovensko-avstrijskih kilometrov le preveč. Znala je nemško, »mislila sem, da znam nemško, on še ni znal slovensko«, in je šla Ana, tedaj Vlaj, živet na Dunaj. S končano primerjalno književnostjo na ljubljanskem ilofaksu. Pred leti se je v sosedski prestolnici vpisala še na romanistiko, »na kar nisem ponosna, izbrala sem še en nesmiseln študij, kot da se na primerjalni nisem nič naučila«. Naučila se je sicer veliko, a ne o uporabnih stvareh.
Preden zavijeva v njeno ikcijo, še o realnosti 40-letnice, ki je po njenem prozaična, pa, se zdi, zdaleč ni tako. Delala je na avstrijskem ministrstvu za promet, »uradno sem bila odgovorna za evropske zadeve, potrebovali so nekoga, ki zna slovensko, po devetih mesecih se je izkazalo, da sem delala na črno, brez pogodbe. Imela sem pisarno, pošiljali so me na sestanke v Bruselj, Ženevo.« Zanimivo, brez uradnih papirjev, a šlamastika ministrstva se je nekako izravnala s tem, se namuzne Marwanova, da prav veliko od nje niso imeli.
Šampionsko
Potem je šla na avstrijski internetni portal, kjer so za spremljanje nogometne Champions League spet potrebovali nekoga, ki zna naš prelepi jezik. »Bila sem edina Slovenka, ki se je prijavila,« tudi sicer se je v cesarskem velemestu počutila kot »the only Slovenian in town«. Pred tekmami je morala pisati napovednike, analizo med polčasom in na koncu. Na fuzbal »se sploh nisem spoznala«, a našla je poti, da je bilo delo opravljeno. O podrobnostih kdaj tretjič.
Njeno naslednje delovno sidrišče je bilo na avstrijskih spletnih stavah Bwin. Spet je bil dobrodošel nekdo, ki bi dvigoval telefone za Slovence, ki so imeli težave s pokrom. Tam je ostala šest let in med delom še sama igrala spletno različico. »Imeli pa smo tudi turnirje v živo.« Marwanova mi razloži, kako vsak začetnik misli, da obvlada poker, »kar pa nič ne pomeni. Ampak jaz sem na stopnji, da vem, kako vsak začetnik misli, da ga obvlada, pa ga ne. Mislim, da ga obvladam in nisem začetnica.«
Gremo naprej, na zadnje čase. »Trenutno delam pri neki živalski terapevtki.« Ki za terapijo uporablja predvsem – ovce in koze. Sogovornica razloži, da gre za terapevtsko pomoč ljudem, ne živalim. V vasi poleg njene, Anine vasi po imenu Wolfsthal. Pet minut od Bratislave, tik slovaške meje. Njen mož je zaposlen v Bratislavi, tam sta nekaj časa tudi živela.
Nazaj na terapijo. V času epidemije terapevtka s svojim tropom ni smela opravljati dela, tako da so ovčke in kozice, živa terapevtska orodja, poslušam, postale zelo asocialne, »zlasti rojene v tem času. Niso imele toliko stika z ljudmi, moja naloga je, da sedim v njihovi staji in se navajajo na človeško družbo.« Mora jih čim več božati, voditi na pašo. V coklah, dirndlu? Nein, »normalno oblečena«. Neke vrste terapevtka rogatim in volnatim. Gospa ima tri pašnike, pokrajina je panonska, kar Marwanovi, Prekmurki, ustreza. Ravna pokrajina, Ana ravnodušna, kaj je lepšega? Za nekoga verjetno hribi, ampak tu nas drugi ne brigajo. Ravnica jo pomirja, gora jo je malo strah. V vasi je sladoledarna, sicer pa »nič, nič«. Pravi, da sta ji dve leti ustvarjalne vaške samote najprej popolnoma ustrezali, a prelili sta se v pandemično izolativnost, z njo je prišel občutek, »da nimam alternative. Bilo je preveč.«
Terapija na povodcu
Marwanova se je poučila predvsem o terapevtski naravi živali, ne toliko o ljudeh, ki terapijo potrebujejo. Ljudem, glede na njihov značaj, lastnica določi kozo, »če je nekdo avtoritativen, pričakuje, da se mu bodo vsi podredili, dobi trmasto žival«. Ki mu nekoliko zniža samozavest. Na povodcu.
Na farmi so še konji, grivati predvsem pomirjujoče delujejo na otroke, tudi z različnimi tegobami. Če je dete agresivno, takšna postane tudi žival in ga lahko vrže razse. »Če je otrok prizadet, pa živali to začutijo, hodijo počasi, previdno ...« Tu je na delu empatičnost, pravi, no ja, pastirica, »živali vedo, kaj ljudje potrebujejo«. In iz tega, kako se žival vobče odziva na človeka, je mogoče sklepati, kakšen je. Njena delodajalka ima konja, »ki začuti, če je nekdo na tabletah, in se umakne«. Živali, tako Ana Marwan, človeka pomirjajo, pridejo mu naproti, »ne govorijo, kar se mi zdi super, nikoli ni nesporazumov. Njihovi telesni signali so enoznačni, ne pretvarjajo se.« In če se na žival razjeziš, ji lahko zabrusiš, da je koza, pa ne bo užaljena. »Na kozo se ne moreš razjeziti, ker te gleda z nasmeškom, ponavadi s slamico v gobcu.«
Od kdaj Ana piše? »Od vedno. Prvo pesem sem napisala v prvem razredu, to sem počela vso osnovno šolo, tudi kratke zgodbe.« Na svoji zemlji, slovenski, ni objavljala, »pisala sem iz potrebe. Kot majhna sem imela pod povštrom telefonske listke, in preden sem zaspala, sem napisala eno pesem. En tak Drang.« Kot Sturm und Drang? Kot ena taka potreba za na stranišče, ko si ne moreš nič pomagati, mi plastično odvrne po slovensko.
V Sloveniji kot literarno pišoča doslej ni bila zaznana. Pisala je v nemščini, v slovenščini ni ustvarjala. Nič izdala. Do romana Zabubljena z letošnjo letnico. V nemščini pa, če smo duhoviti, je izdajala (slovenščino, narod slovenski ...)? Leta 2008 je napisala kratko zgodbo, prejela nagrado za avtorje v eksilu, »to je bil intermezzo«, za naslednje pisateljsko nedejavno desetletje. Potem pa je izdala roman, v nemščini, »končala sem ga leta sedemnajst, iskanje založ
❞
Živali ne govorijo, kar se mi zdi super, nikoli ni nesporazumov. Njihovi telesni signali so enoznačni, ne pretvarjajo se. Ana Marwan