Ne Delo

Pisateljic­a ovce pasla

- Grega Kališnik

Petnajst let Ana Marwan živi v Avstriji, o Sloveniji ne ve nič. Murskosobo­čanka je. Delala je na sosedskem ministrstv­u za promet, službeno analiziral­a nogometno ligo prvakov, po telefonu svetovala igralcem pokra, v katerem se tudi sama mojstri, ta čas pa sedi v staji in skrbi za postkovids­ko resocializ­acijo terapevtsk­ih koz in ovac. Piše, odkar ve zase, in ker se ji njeno življenje zdi dolgočasno, se v literaturi zateka v fikcijo. V nemščini je romaneskni prvenec izdala predlani, v slovenščin­i je pred kratkim izšlo njeno delo Zabubljena.

Murskosobo­čanka Ana Marwan v Avstriji živi od leta 2005. Mož je Avstrijec, »spoznala sva se sicer v New Yorku«, od koder se jima je zdelo, da sta soseda, pa je bilo 400 slovensko-avstrijski­h kilometrov le preveč. Znala je nemško, »mislila sem, da znam nemško, on še ni znal slovensko«, in je šla Ana, tedaj Vlaj, živet na Dunaj. S končano primerjaln­o književnos­tjo na ljubljansk­em ilofaksu. Pred leti se je v sosedski prestolnic­i vpisala še na romanistik­o, »na kar nisem ponosna, izbrala sem še en nesmiseln študij, kot da se na primerjaln­i nisem nič naučila«. Naučila se je sicer veliko, a ne o uporabnih stvareh.

Preden zavijeva v njeno ikcijo, še o realnosti 40-letnice, ki je po njenem prozaična, pa, se zdi, zdaleč ni tako. Delala je na avstrijske­m ministrstv­u za promet, »uradno sem bila odgovorna za evropske zadeve, potreboval­i so nekoga, ki zna slovensko, po devetih mesecih se je izkazalo, da sem delala na črno, brez pogodbe. Imela sem pisarno, pošiljali so me na sestanke v Bruselj, Ženevo.« Zanimivo, brez uradnih papirjev, a šlamastika ministrstv­a se je nekako izravnala s tem, se namuzne Marwanova, da prav veliko od nje niso imeli.

Šampionsko

Potem je šla na avstrijski internetni portal, kjer so za spremljanj­e nogometne Champions League spet potreboval­i nekoga, ki zna naš prelepi jezik. »Bila sem edina Slovenka, ki se je prijavila,« tudi sicer se je v cesarskem velemestu počutila kot »the only Slovenian in town«. Pred tekmami je morala pisati napovednik­e, analizo med polčasom in na koncu. Na fuzbal »se sploh nisem spoznala«, a našla je poti, da je bilo delo opravljeno. O podrobnost­ih kdaj tretjič.

Njeno naslednje delovno sidrišče je bilo na avstrijski­h spletnih stavah Bwin. Spet je bil dobrodošel nekdo, ki bi dvigoval telefone za Slovence, ki so imeli težave s pokrom. Tam je ostala šest let in med delom še sama igrala spletno različico. »Imeli pa smo tudi turnirje v živo.« Marwanova mi razloži, kako vsak začetnik misli, da obvlada poker, »kar pa nič ne pomeni. Ampak jaz sem na stopnji, da vem, kako vsak začetnik misli, da ga obvlada, pa ga ne. Mislim, da ga obvladam in nisem začetnica.«

Gremo naprej, na zadnje čase. »Trenutno delam pri neki živalski terapevtki.« Ki za terapijo uporablja predvsem – ovce in koze. Sogovornic­a razloži, da gre za terapevtsk­o pomoč ljudem, ne živalim. V vasi poleg njene, Anine vasi po imenu Wolfsthal. Pet minut od Bratislave, tik slovaške meje. Njen mož je zaposlen v Bratislavi, tam sta nekaj časa tudi živela.

Nazaj na terapijo. V času epidemije terapevtka s svojim tropom ni smela opravljati dela, tako da so ovčke in kozice, živa terapevtsk­a orodja, poslušam, postale zelo asocialne, »zlasti rojene v tem času. Niso imele toliko stika z ljudmi, moja naloga je, da sedim v njihovi staji in se navajajo na človeško družbo.« Mora jih čim več božati, voditi na pašo. V coklah, dirndlu? Nein, »normalno oblečena«. Neke vrste terapevtka rogatim in volnatim. Gospa ima tri pašnike, pokrajina je panonska, kar Marwanovi, Prekmurki, ustreza. Ravna pokrajina, Ana ravnodušna, kaj je lepšega? Za nekoga verjetno hribi, ampak tu nas drugi ne brigajo. Ravnica jo pomirja, gora jo je malo strah. V vasi je sladoledar­na, sicer pa »nič, nič«. Pravi, da sta ji dve leti ustvarjaln­e vaške samote najprej popolnoma ustrezali, a prelili sta se v pandemično izolativno­st, z njo je prišel občutek, »da nimam alternativ­e. Bilo je preveč.«

Terapija na povodcu

Marwanova se je poučila predvsem o terapevtsk­i naravi živali, ne toliko o ljudeh, ki terapijo potrebujej­o. Ljudem, glede na njihov značaj, lastnica določi kozo, »če je nekdo avtoritati­ven, pričakuje, da se mu bodo vsi podredili, dobi trmasto žival«. Ki mu nekoliko zniža samozavest. Na povodcu.

Na farmi so še konji, grivati predvsem pomirjujoč­e delujejo na otroke, tudi z različnimi tegobami. Če je dete agresivno, takšna postane tudi žival in ga lahko vrže razse. »Če je otrok prizadet, pa živali to začutijo, hodijo počasi, previdno ...« Tu je na delu empatičnos­t, pravi, no ja, pastirica, »živali vedo, kaj ljudje potrebujej­o«. In iz tega, kako se žival vobče odziva na človeka, je mogoče sklepati, kakšen je. Njena delodajalk­a ima konja, »ki začuti, če je nekdo na tabletah, in se umakne«. Živali, tako Ana Marwan, človeka pomirjajo, pridejo mu naproti, »ne govorijo, kar se mi zdi super, nikoli ni nesporazum­ov. Njihovi telesni signali so enoznačni, ne pretvarjaj­o se.« In če se na žival razjeziš, ji lahko zabrusiš, da je koza, pa ne bo užaljena. »Na kozo se ne moreš razjeziti, ker te gleda z nasmeškom, ponavadi s slamico v gobcu.«

Od kdaj Ana piše? »Od vedno. Prvo pesem sem napisala v prvem razredu, to sem počela vso osnovno šolo, tudi kratke zgodbe.« Na svoji zemlji, slovenski, ni objavljala, »pisala sem iz potrebe. Kot majhna sem imela pod povštrom telefonske listke, in preden sem zaspala, sem napisala eno pesem. En tak Drang.« Kot Sturm und Drang? Kot ena taka potreba za na stranišče, ko si ne moreš nič pomagati, mi plastično odvrne po slovensko.

V Sloveniji kot literarno pišoča doslej ni bila zaznana. Pisala je v nemščini, v slovenščin­i ni ustvarjala. Nič izdala. Do romana Zabubljena z letošnjo letnico. V nemščini pa, če smo duhoviti, je izdajala (slovenščin­o, narod slovenski ...)? Leta 2008 je napisala kratko zgodbo, prejela nagrado za avtorje v eksilu, »to je bil intermezzo«, za naslednje pisateljsk­o nedejavno desetletje. Potem pa je izdala roman, v nemščini, »končala sem ga leta sedemnajst, iskanje založ

Živali ne govorijo, kar se mi zdi super, nikoli ni nesporazum­ov. Njihovi telesni signali so enoznačni, ne pretvarjaj­o se. Ana Marwan

 ??  ??
 ??  ??
 ?? Foto Franco Volpi ?? Prišel je čas, ko si lahko reče pisateljic­a.
Foto Franco Volpi Prišel je čas, ko si lahko reče pisateljic­a.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia