Dončićeva življenjska šola
Naj še jaz postavim piko na i prvemu vrhuncu pred športno najspektakularnejšim poletjem doslej, na konec sezone NBA za Luko Dončića. Ni si še ohladil glave, ročic in sprostil (nevidnih) mišic po razburljivem dvoboju v prvem krogu končnice proti LA Clippers in slovesu, že se Luka Dončić že brusi za nov izziv. Dobesedno brusi. Odločnost in glasnost pri poudarjanju, da bo slovensko košarkarsko reprezentanco poskušal popeljati še na olimpijske igre na kvaliikacijskem turnirju v Litvi konec tega meseca in na začetku prihodnjega, je tako lepo slišati, da se ti naježi koža. Takšne tekmovalne drže z vodilom »vse je mogoče« se je hitro navzel v ZDA, pri čemer je imel lepo izkušnjo izpred štirih let, ko je v podobnem slogu reprezentančno pravljico pisal drugi samozavestni »Američan« Goran Dragić. In v njej se je odlično počutil tudi Luka!
Dončićeva odraščanje in zrelost na parketu v njegovih prvih treh letih med »črnimi morskimi psi« sta vredna kakšne temeljitejše znanstvene raziskave. Četudi se zdi, da je formula preprosta – izjemen talent plus volja in to je to –, ni niti približno tako, res pa je, da je razvoj komaj 22-letnega virtuoza otroškega obraza, ki mu že zdaj vsi jedo iz roke, navdušujoč in edinstven.
Pravzaprav je nenavadno, kako se je Lukova pot odraščanja spremenila v nekaj letih. V ZDA, med zvezdniške košarkarske bogove, ki mlajše izzivalce zelo težko sprejemajo v svoj elitni krog, je prišel mlad, toda z madridskim Realom vajen zmagovanja in osvajanja lovorik v Evropi. Njegov največji osebni uspeh je, da o njem z izbranimi besedami govorijo najboljši, od LeBrona Jamesa, Kawhija Leonarda do Kevina Duranta, Dirka Nowitzkega in drugih.
Pri Dallasu je hitro postal najdragocenejši mož in vreden kot nafta, toda zdaj se že drugo sezono (prva je bila spoznavna) vrti v ritmu, ki ga ni bil vajen: tudi kadar postavlja mejnike in rekorde, je poraženec, ker moštvo ne zmaguje. Ta klasična ameriška zgodba, v kateri največ slave pripade tistim, ki s svojimi posamičnimi podvigi, avtoriteto in vplivom prinašajo moštvene zmage, na najboljši mogoč način izkazuje tamkajšnjo tekmovalno miselnost. Luka jo utrjuje na domala najboljši mogoč način, tako da se srečuje tudi z neprijetnostmi, kot so porazi, »sodniške krivice«, trši tekmečevi prijemi, užaljenost kolegov, pikre kritike ...
Luka Dončić je že pri 22 letih prvi mož Dallasovega neuravnoteženega orkestra, v katerem manjkata še »moštvena« solist ali dva, da bi se spustil v bitko za najboljšega na svetu. Toda navijaški zorni kot je včasih preveč enostranski in tudi slovenski je v Latvijcu Kristapsu Porzingisu in drugih igralcih teksaškega moštva, ki da niso na ravni mladega voditelja, videl glavne grešnike. Toda uspeh moštva je precej odvisen od tistega, ki ga vodi. Luka kljub svoji mladosti na igrišču že ima voditeljski DNK, nima pa še izkušenj, da bi v igri združil evforijo in radoživost v racionalno trošenje moči. Kljub vsemu včasih točka manj pomeni več. Koš manj ali dva za dobro obrambno akcijo ali podajo za zmagoviti koš ali pa en sam koš, toda odločilen, lahko prinesejo več kot statistični rekordi.
❞
Luka se že drugo sezono (prva je bila spoznavna) vrti v ritmu, ki ga ni bil vajen: tudi kadar postavlja mejnike in rekorde, je poraženec, ker moštvo ne zmaguje.