Sproščenost je ključ do uspeha
❞
Ta šport mi je ogromno dal. Naučil me je ponižnosti, soočanja s porazi, trdega dela.
Potem ko se mu ni uspelo uvrstiti na letošnje olimpijske igre – od nastopa v Tokiu ga je ločila le ena zmaga na kvalifikacijskem turnirju –, se je ameriški rokoborec slovenskih korenin Dave Habat odločil, da konča tekmovalno kariero. Zdaj dela kot trener. O čarih športa, v katerega se je zaljubil na prvi pogled in z njim namerava ostati povezan vse življenje, se je razgovoril za Nedelo.
Ko govorimo o antičnih športih, po zaslugi kiparja Mirona običajno najprej pomislimo na met diska. Sledi tek po značilnem starogrškem stadionu, nato pa na vrsto počasi že pride rokoborba. Gre za šport z izjemno dolgo zgodovino; slike v jamah razkrivajo, da so ga poznali že tri tisoč let pred našim štetjem.
S časom se je razvilo več sto različnih slogov rokoborbe, ki variirajo od države do države. Danes poznamo štiri glavne sloge amaterske rokoborbe: grško-rimski, prosti, judo in sambo slog. Med njimi sta prva dva na programu olimpijskih iger kot disciplini rokoborbe, judo je na igrah kot samostojna športna panoga, sambo pa je kombinacija prostega in judo sloga ter ni del olimpijske družine.
Rokoborba ima bogato tradicijo tudi v moderni dobi športa. Bila je na sporedu vseh olimpijskih iger z izjemo leta 1900. Pred letom 1920 so rokoborci tekmovali predvsem v grško-rimskem slogu, od takrat pa sta v programu oba sloga. Potem ko so zmanjšali število težnostnih kategorij pri moških, so na program iger leta 2004 vključili tudi ženski prosti slog.
Leta 2013 se je za ljubitelje tega športa zgodil šok. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je s programa olimpijskih iger leta 2020 – torej prav teh, ki se bodo začele čez dober mesec dni – izločil rokoborbo. Sledila je obširna kampanja rokoborskih zvez in po več mesecih prizadevanja si je MOK premislil: rokoborba je o(b)stala.
»Slišal sem več teorij, zakaj so jo hoteli izločiti,« je za Nedelo povedal David Habat, ameriški rokoborec slovenskih korenin, ki je Slovenijo zastopal na številnih velikih tekmovanjih. »Po mojem mnenju je najbolj verjetna razlaga povezana z denarjem in televizijskimi rejtingi. Rokoborba pač ni šport, ki bi se MOK inančno najbolj izplačal. Prav tako ni med najbolj gledanimi. Je pa res, da je vedno na sporedu v najslabših mogočih terminih. Še tako zanimiva pogovorna oddaja nima možnosti, če jo predvajajo ob enih ponoči. Enako je s športom. Po drugi strani si v ZDA inale študentske lige v rokoborbi v živo ogleda dvajset tisoč ljudi. Dvorana je vsakič razprodana.«
Ljubezen na prvi pogled
Njegova starša sta Slovenca – edina iz svojih družin, ki sta se preselila v ZDA. Zato ima v Sloveniji sorodnike skoraj vsepovsod. Odrasel je v Clevelandu, ki ima drugo največjo populacijo Slovencev zunaj domovine. »Z rokoborbo sem se spoznal kmalu, na začetku osnovne šole. Že prej sem veliko gledal WWE (rokoborski cirkus World Wrestling Entertainment). Takrat sem mislil, da je resničen,« se spominja športne ljubezni na prvi pogled. »Da, ljubezen med mano in rokoborbo je res takoj vzniknila. Starša sta se pozneje večkrat spominjala, kako navdušeno sem spremljal borbe, se zraven igral z igračami in se pretvarjal, kot da se one borijo.«
Najprej se je z rokoborbo začel ukvarjati njegov starejši brat, kmalu mu je na trening sledil še osemletni Dave. »Malo sem bil zmeden, ker ni bilo tako kot na televiziji, ampak mi je bilo všeč.«
Z leti se je specializiral za prosti slog, ki je bolj podoben ameriški nacionalni rokoborbi. Pri grško-rimskem slo
gu nasprotnika uporabljata le roke in zgornji del telesa za napad in prijem, pri prostem slogu pa še noge za odrivanje, dviganje in spotikanje, poleg tega lahko držijo drugega nad in pod pasom. Dvoboj v prostem slogu traja dvakrat po tri minute, vmes je minuta odmora. Zmaga se podeli tekmovalcu, ki mu uspe postaviti tekmeca na lopatice ali izvesti več tehničnih prijemov.
Le eno zmago oddaljen od OI
Habat, ki je tekmoval v kategoriji do 65 kilogramov, je leta 2017 dosegel zgodovinski uspeh slovenske rokoborbe, ko je na evropskem prvenstvu osvojil bronasto kolajno. Podvig bi skoraj ponovil naslednje leto, vendar je v boju za tretje mesto tesno izgubil. Istega leta je sicer osvojil srebrno odličje na sredozemskih igrah. Letos ga je na olimpijskem kvaliikacijskem turnirju le ena zmaga ločila od nastopa v Tokiu; obtičal je v polinalu, na olimpijski turnir pa potujeta le inalista. Takoj zatem je sporočil, da pri 29 letih končuje športno pot.
Kljub neuvrstitvi na igre je naredil veliko za promocijo svojega športa v Sloveniji, kjer med borilnimi športi sicer prednjači judo. Slovenske barve je na olimpijskih igrah do zdaj v rokoborbi zastopal le Franc Podlesek, ki je nastopil v Seulu leta 1988. So pa bili toliko boljši jugoslovanski rokoborci: rajnki državi so priborili kar šestnajst olimpijskih kolajn, največ med vsemi športi.
Danes je v Sloveniji več posameznikov in klubov, ki si prizadevajo za ohranitev rokoborskega duha. Med njimi velja omeniti Stanislava Šerneka, ki slovi kot eden najboljših rokoborskih sodnikov na svetu. Na igrah v Riu je sodil v šestih inalnih borbah.
Varen šport
Habat, sicer član Rokoborskega društva Sobota iz Murske Sobote, pravi, da je za uspeh v tem športu ključna kombinacija moči in vzdržljivosti. »Veliko vadimo v borilnici, na tleh. Posamezne prijeme ponavljamo v nedogled. Dober način treninga je tudi borba s sparing partnerjem, seveda pa ne smemo zanemariti splošne telesne priprave. Sem spadajo najrazličnejše vaje v itnesu. Poseben poudarek dajemo tistim, ki kakorkoli posnemajo rokoborske gibe,« je Clevelandčan opisal trenažni proces in dodal, da se treningi niti ne razlikujejo bistveno glede na letni čas. »Še največja razlika je v količini treninga. Dlje kot je do pomembnega tekmovanja, manj se ubadaš s tem, kako se počutiš. To seveda ne pomeni, da treniraš toliko, da se poškoduješ, ampak da se ne obremenjuješ, če si več dni zapored utrujen, če te vse boli … Tik pred tekmovanjem si tega ne smeš privoščiti, zato moraš biti bolj pozoren, koliko treniraš.«
Rokoborba je po sogovornikovem mnenju varen šport, čeprav marsikdo misli nasprotno. »Nasprotnika imaš ves čas na očeh. Ni toliko nepredvidljivih dejavnikov kot v, recimo, ameriškem nogometu. Poleg tega se rokoborci dobro zavedamo, kaj zmore naše telo. Znamo pasti tako, da se ne poškodujemo.«
Kljub temu poškodb ni mogoče povsem preprečiti. Z naskokom najpogostejše so težave s koleni, pravi Habat. Še zlasti s sprednjimi križnimi vezmi in meniskusom.
Čeprav je moč izjemno pomembna, je še bolj ključno, kako jo zna rokoborec uporabiti. »Če si ves čas zakrčen, se na silo zaganjaš v nasprotnika in ga z vso močjo poskušaš spraviti na tla, ne boš prišel daleč. Sliši se hecno, ampak biti moraš zelo sproščen. To stanje je težko opisati nekomu, ki se ne ukvarja s tem športom. Znati moraš izkoristiti silo nasprotnika,« je Habat strnil nekaj ugotovitev glede borilnih tehnik.
Po njegovem mnenju rokoborci prepogosto pozabljajo na osnove, na začetni položaj. »Ta je izjemnega pomena za ravnotežje. Nasprotnik te bo težje presenetil. Če pa samo razmišljaš, kako boš izvedel atraktiven met, s katerim boš očaral punco ali starše na tribuni, se velikokrat ne konča dobro.«
Zdravo jé zaradi sebe, ne zaradi športa
Hujšanje je stvar rutine, pravi. Najbolj udobno se počuti pri 73 kilogramih, tekmoval je v kategoriji pod 65, ampak mu to nikoli ni povzročajo prevelikih težav. Dehidracija dela čudeže.
S prehrano se nasploh ni pretirano obremenjeval. »Zdravo jem zaradi sebe, ne zaradi športa. Tudi zdaj, ko sem sklenil športno pot, se moj jedilnik ni bistveno spremenil.«
Z rokoborbo namerava ostati povezan vse življenje. Zdaj je v šolskem internatu v Clevelandu zaposlen kot trener, v prihodnje pa bi rad ustanovil svoj rokoborski klub. »Ta šport mi je ogromno dal. Naučil me je ponižnosti, soočanja s porazi, trdega dela. Obiskal sem veliko zanimivih krajev, kar je po svoje čisto v redu, ampak ostali bodo le spomini. Zato še več štejejo prijateljstva, ki sem jih spletel na športni poti. Nekatera bodo ostala za vse življenje. Tudi mlajšim rodovom bi rad omogočil, da bodo lahko spoznavali ta čudoviti šport.«
❞
Nasprotnika imaš ves čas na očeh. Ni toliko nepredvidljivih dejavnikov kot v, recimo, ameriškem nogometu.