Mož je krasen, njegovi starši pa grozljivi

Ko sem se iz svojega Prekmurja preselila v Ljubljano, mi ni bilo lahko. Imela sem srečo, ker sem bila navajena skromnosti. Kmalu sem spoznala fanta, ki mi je stal ob strani nekoč in tudi danes, ko sva že petnajst let poročena. Boljšega ne bi mogla imeti. Problematični pa so njegovi starši. Takšnih, kot so oni, še nisem srečala. Že prvič, ko smo se spoznali, sta mi rekla, da otrok nista rodila zase, da do njih nimata, ko odrastejo, nobenih obveznosti. Odnosi v družini so res nenavadni: možu so dajali žepnino le do trenutka, ko je 17. maja diplomiral. Od tega dne naprej pa nič več. Ko si je izposodil 150 evrov, je moral za štirinajst dni plačati 32 evrov obresti. S hčerko so pretrgali stike. Na najino poroko so prišli za pol ure, prinesli so nama lončnico. Mojih staršev niso niti pozdravili. Pri njih sem bila dvakrat na kavi, nas ne obiskujejo. Otrokoma, svojima vnukoma, za rojstni dan pošljejo čestitko, nikoli ju ne obiščejo ali povabijo k sebi na počitnice. Z veliko odpovedovanja sva kupila starejšo hišo in jo počasi obnovila. Strašno sva ponosna na svoj uspeh, a iz Ljubljane v Prekmurje je predolga pot, da bi jo prišli pogledat. Njihov hlad me zelo moti. Moža ne, saj je na takšne odnose navajen že od otroštva. Kako naj otrokoma razložim, da babici in dedku ni mar zanju?

Že takoj na začetku vam zelo iskreno, sploh pa zaradi dolgoletnih izkušenj, polagam na srce: ne spreminjajte tasta in tašče, ne vtikajte se vanju, pustite ju pri miru. Takšna sta in pika! Bodite srečni, da je njihovo jabolko, vaš mož, padlo na tisoče kilometrov stran od drevesa!

Drži, res sta precej posebna, a do tega imata vso pravico. Enako, kot imajo vaši starši pravico, da so vam pisani na kožo, da ste si blizu, se dobro razumete in se imate radi. Verjetno tudi vi ne bi dovolili, da bi vas drugi spreminjali?

Z možem se pogovarjate o vsem, le o njegovih starših ne. Mika vas, da bi ga kaj vprašali, pa se bojite, da ne bi bil najbolj zadovoljen. Zelo težko je kramljati o nečem, o čemer imamo že vnaprej odklonilno stališče, ni tako? Morda vas mož predobro pozna in se tega zaveda?

V 21. stoletju smo priča na tisoče med seboj zelo različnim načinom življenja. Nekateri se oklepajo enih vrednot, drugi drugih. Tudi časi cankarjanske matere niso več aktualni. V družbi se veliko pogovarjamo o sprejemanju drugačnosti, o toleranci, o razumevanju. Zakaj bi gledali v sosedov lonec, kritizirali in se zgražali, če ni treba? Malo za šalo, malo zares, če se je nekdo odločil, da vsako jutro sedi na kuhinjskem oknu in deset minut binglja z nogami, kaj potem? Pač poiščemo bližino takšnih, ki se, denimo, raje umaknejo na balkon in spijejo prvo kavo.

Čisto vas razumem: bilo bi vam lažje, če bi se lahko ob zelo redkih srečanjih s tastom, predvsem pa s taščo obnašali bolj sproščeno. Že teden pred napovedanim datumom vas boli želodec, na smrt se bojite njenega prijaznega nasmeška, ki nima nikakršne zveze s hladom v očeh. Po svoje ste veseli, da vas tast pozdravi le od daleč, da niti ne hlini, da do vas kar koli čuti.

Smilita se vam vnuka, ki pogosto sprašujeta po ljubljanskem dedku in babici. Največkrat takrat, ko se v razredu pogovarjajo o starih starših, onadva pa ne vesta, kaj reči.

Draga Julija, žal se bosta morala tudi onadva sprijazniti, da imata ljubljanski dedek in babica drugačen način življenja, kot je ta, ki ga poznata pri starih starših v Prekmurju.

Sprašujete se, kaj bo (če bo), ko bosta ostarela. Njun problem! Skrb za svoje zadnje ure bosta morda prepustila kakšni ustanovi. Njuna odločitev. Četudi bosta nekoč, ko bo napočil čas, izpolnila svojo »grožnjo« in premoženje, ki ni majhno, prepisala na kakšno zavetišče za živali, jima tega ne bo mogel nihče preprečiti.

Preteklost nas prej ali slej dohiti, a tistega, kar smo v njej zamudili, ne moremo nikoli več nadomestiti.

Pišete, da sta si po drugi strani zelo predana. Nikoli ju še niste videli, da se ne bi držala za roke, se prijazno obnašala drug do drugega. Morda jima zadošča že njuna lastna, zelo globoka ljubezen, ki jo čutita drug do drugega?

S svakinjo se zelo dobro razumete, veliko prostega časa preživite skupaj. Dolgo je imela hude težave, bila je depresivna. Krajši čas je živela v samostanu, prepričana, da ji bo duhovno življenje pomagalo. A ji ni. Šele po srečanju z moškim, ki jo je razumel, se je znebila uničujočih misli, ki so jo pred tem držale v šahu.

Vaše življenje je polno drobnih radosti, doživetij in dogodkov. Prepričana sem, da vas bogatijo, vam dajo smisel in vam pomenijo jagodo na torti družinskega življenja.

Žal je pogosto tako, da četudi imamo vse, nekako ne znamo biti srečni. Hočemo čisto vse! Vam manjka do popolne sreče zgolj to, da bi se tast in tašča obnašala malo drugače.

In ker nekje globoko v sebi veste, da tega ne boste mogli doseči, vas žre. Razmišljate, kaj bi še lahko naredili, da bi bilo drugače.

Vaša edina naloga je, da boste v lastni družini storili vse, kar je v vaši moči, da boste srečni in se imeli radi. Za vse večne čase pa pozabite na vtikanje v življenje drugih. Tega nihče ne mara. Še jaz ne.

Čar življenja je v raznolikosti in ne v enakosti za vsako ceno.

Prav o tem se lahko pogovorite tudi z otrokoma. Naj vesta, da ljubljanski sicer živijo po svoje, a da ju morata kljub temu spoštovati. Je pa res, da nikjer ne piše, da ju morata imeti rada. Lepo bi bilo, če bi se že v otroštvu naučila, da smo si lahko člani ene družine zelo različni. Če boste ubrali pravo pot, bosta znala v soljudeh iskati lepoto in plemenitost, vedela bosta, da nas lahko tudi drugačnosti zbližujejo.

Objemite svojega moža, bodite hvaležni nebesom, da je dober, najboljši. Če se mu bo zdelo, vam bo nekoč morda razkril kaj od tega, kar vas muči. Kljub vsemu ga imejte radi!

Ne nazadnje: od partnerja tudi ne pričakujemo, da bi nam razkril bolj ali manj žgečkljive podrobnosti o tem, kaj je počel pred poroko. Morda s časom, zlagoma, ob posebnih trenutkih. Marsikaj, če že ne vse, je odvisno od medsebojnega zaupanja in povezanosti.

❞

Četudi bosta nekoč, ko bo napočil čas, izpolnila svojo »grožnjo« in premoženje, ki ni majhno, prepisala na kakšno zavetišče za živali, jima tega ne bo mogel nihče preprečiti.