Lidija in Božidar Zidanšek: Tamara je izjemna, pa ne zaradi dosežkov
❞
Tamara ve, da sva tu zanjo, da dihava z njo, čutiva z njo, jo podpirava in jo imava neskončno rada.
❞
Tamara je garač. Predani garač z zelo jasnim fokusom. Ne išče bližnjic.
Slovenija je pred dobrim tednom trepetala in navijala za teniško igralko Tamaro Zidanšek, ki je z izjemno igro blestela na odprtem prvenstvu Francije. Njena starša, Lidija in Božidar, vesta, da je sposobna ne le priti v finale, ampak tudi zmagati na največjem turnirju na svetu. A se z rezultati ne obremenjujeta. Pravita, da Tamarini dosežki ne bi bili nič vredni, če ne bi bila srčna, ljubeča in sočutna.
Odkar imamo samostojno državo, je 23-letnica iz Slovenskih Konjic prva Slovenka, ki se je uvrstila med najboljše štiri na katerem od turnirjev za grand slam. Vsega tega pa ne bi bilo, če je ne bi v svet tenisa uvedel oče Božidar, ki ga je sam igral rekreativno. Prvi tečaj je obiskovala v Slovenski Bistrici, ko je bila stara štiri leta in pol.
Kako zahteven je tenis za družinsko življenje, koliko je odpovedovanja, kako je z družinskimi dopusti?
Tenis, kot vsak drug šport, ki ga otrok začne trenirati, postane način življenja celotne družine. V mladinski kategoriji smo starši tisti, ki imamo ključno vlogo, saj ves svoj prosti čas namenimo za to, da otroka vozimo na treninge in turnirje. Tudi dopusti so temu prilagojeni. Mi smo jih velikokrat kombinirali s turnirji in poleti šli na oddih tja, kjer je Tamara nastopala. Gre za odločitev celotne družine. Ko jo sprejmeš, predano delaš tisto, za kar si se odločil, drugače vse skupaj nima smisla. To pomeni, da ne razmišljaš, čemu se odpoveduješ, ampak kaj pridobivaš. Pri takšni odločitvi se ti mora splačati vsak dan posebej, ne glede na to, ali bo prihodnost prinesla tudi kakšne zunanje rezultate v smislu športnih uspehov. Če ne razmišljaš tako, je bolje, da se na to pot ne podaš, ker je obžalovanje v življenju nekaj, česar si človek nikakor ne želi.
Kdaj sta ugotovila, da je Tamara resnično nadarjena, da ima tisto, kar morajo imeti zmagovalci?
Že zelo zgodaj, še preden je shodila. Mogoče se sliši kot pretiravanje, ampak tako je. Njena motorika je izrazito odstopala od povprečnega otrokovega telesnega razvoja. Ni pa šlo le za motoriko. Imela je tisti pogled … Nadarjenost je deset odstotkov uspeha. Devetdeset odstotkov je trdo delo. Brez nadarjenosti, kljub trdemu delu, ni vrhunskih rezultatov, vendar ti tudi trdo in predano delo ne prinese res vrhunskega uspeha, če nisi vsaj malo nadarjen v smeri, ki si jo izbral. Nekaj prinesemo na svet in to, kar prinesemo s sabo, ni nekaj, s čimer bi se lahko pohvalili. Bilo nam je dano, in več kot nam je bilo dano, večja je naša odgovornost, kaj bomo s tem naredili. Delo je tisto, na kar smo lahko ponosni, za kar lahko rečemo, da smo naredili. Tamara je garač. Predani garač z zelo jasnim fokusom. Ne išče bližnjic. To je tisto, kar sva videla v njenih očeh, še preden se je sama zavedala, da sploh živi.
Kako sta doslej spremljala njene turnirje? Sta vedno potovala z njo?
Odkar je Tamara vstopila v svet profesionalnega tenisa, to se je začelo z njenim 17. letom, ko je projekt prevzel Marjan Čuk, ki ga še vedno vodi, sva na turnirjih redko navzoča. Spremljava jo po televiziji oziroma prek spletnih povezav, ki nama omogočajo gledanje njenih tekem. Pred tem obdobjem, torej od Tamarinega devetega do sedemnajstega leta, pa sva bila na večini turnirjev, saj smo starši v tem športu tisti, ki v mladinski kategoriji v pretežnem delu prevzamemo vlogo voznikov in še marsikaj zraven.
Trenerji vedo povedati, da so starši lahko včasih zelo zelo naporni. Kako sta bila vključena v Tamarine treninge? Je pomembno, da se starši razumejo s trenerjem oziroma ekipo, ki stoji za otrokom?
Govorite o trikotniku športnik-starši-trener. Teorija pove o tem marsikaj, nihče pa nas staršev v zvezi s tem ne nauči česa več. Učimo sami, zlasti iz napak, ki jih naredimo. Starši se moramo zavedati, da se v trenerjevo strokovnost ne smemo spuščati. Sliši se mogoče preprosto in logično, a je vse prej kot tako. Gre za tvojega otroka, ta pot pa je zelo zahtevna, čustveno zelo intenzivna. To je pot učenja za vse, tudi za trenerja. Najina izkušnja kaže, da je zelo pomembno, da se starši razumemo s trenerjem oziroma ekipo, ki stoji za otrokom, in da znamo sodelovati. To pa pomeni, da moramo znati komunicirati in se znati poslušati ter slišati. Spet se mogoče sliši preprosto in logično, pa ni tako. Na tej poti se vsi učimo in vsi naredimo veliko napak. Ampak te so sestavni del življenja in tudi del športa. Pomembno je, kaj se naučimo in da se hitro učimo, ker imamo na razpolago relativno malo časa.
Tekme oziroma turnirji so lahko zelo stresni tudi za starše. So bili tudi za vaju? Kako sta se pripravila na vse to? Kako sta spremljala zmage na eni strani in poraze na drugi?
Kot rečeno, to je pot učenja za vse. Starši smo temu stresu izpostavljeni zelo hitro, in sicer takoj, ko začne otrok tekmovati. Pri nas se je to zgodilo, ko je bila Tamara stara devet let. Otrok se tako začne učiti sprejemati poraze in se sooča s čustvi, ki jim sicer dajemo negativen predznak in s katerimi se večina otrok, ki ni vpeta v tekmovalno okolje, prvič sreča bistveno pozneje. Sem sodijo zlasti jeza, nemoč, žalost, strah … In kaj naredi starš, ko vidi svojega devet, deset, enajst let starega otroka v ta
kšnem stanju? Nagonsko ga želi zaščititi. Tu je na mestu vprašanje, pred čim želim zaščititi svojega otroka. Pred življenjem samim? Tako ne gre. To je del življenja in del tekmovalnega športa. Ne moreš zbežati sam pred sabo. In tako se začne ena velika pot. Pot spoznavanja sebe, soočanja s sabo, osebne rasti. Če želimo starši svojemu otroku pomagati na tej poti in sicer v življenju, moramo sami pri sebi razčistiti nekatere stvari in začeti skrbeti tudi za svoj osebnostni in duhovni razvoj, da bomo lahko svojemu otroku najboljša podpora. Gledano s te perspektive vzdušje v naši družini ni bilo odvisno od tega, ali je Tamara zmagala ali izgubila tekmo. Porazi so sestavni del zmag. Brez velikih porazov ni velikih zmag. Kdor ne zna izgubiti, tudi ne zna zmagati. Zmage in porazi gredo v življenju z roko v roko. So del iste vrvi.
Kaj je po vajinem mnenju recept, nasvet za druge starše – kako biti otroku v oporo, ko je zaradi poraza na tleh, in kako ga prizemljiti, da po zmagi ni preveč v oblakih?
Ljudje smo različni, in če je nekaj za nekoga dobro, ni nujno, da bo tudi za drugega. Vsak mora najti svoj recept za življenje. Zato ne želiva deliti nasvetov staršem, lahko pa poveva, kaj je tisto, kar naše življenje naredi bolj kakovostno, lažje in mu da neko dodano vrednost. Pri nas beseda poraz ne vzbuja negativnih čustev. Poraz ni nekaj, čemur bi morali nadeti negativen predznak. Poraz je nujni del uspeha. Če otrok tekmo izgubi in je takrat dal vse od sebe, ni poražen. Je zmagal. Naredil je korak naprej. To je zmaga. Otrok je poražen le takrat, ko je prišel na igrišče z negativnim odnosom. Ko ni dal vsega od sebe, pa bi lahko, ker ni bilo nobenih ovir. Če se naučiš na poraz gledati kot na sestavni del zmage ter vedno s spoštovanjem do sebe in »nasprotnika« iti na igrišče in skozi življenje, potem ni potrebna nobena prizemljitev, ker te ne odnese. Ko se veseliš iz srca, si lahko v oblakih in še višje, a kljub temu trdno na tleh.
Sta bila stroga starša?
To je vprašanje za Tamaro … Starši imamo eno predstavo, kako vplivamo na svojega otroka, kako nas doživlja, otrokova resnica pa je lahko povsem drugačna. Bila sva dosledna in hkrati sva poskušala biti sočutna in ljubeča. Postaviti meje, ki jih vsak otrok nujno potrebuje za svoj razvoj, ves čas pa ji dati vedeti in kazati, da jo bova vedno imela rada ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Brezpogojna ljubezen je tista, ki ji pripada zato, ker je najina hči, in si ji tega ni treba zaslužiti. To že ima.
Kakšen je bil za vaju letošnji Roland Garros?
Še ena stopnica več na Tamarini in naši skupni poti, ki jo je pospremilo toliko hvaležnosti, da na tej točki zmanjka besed.
Kako je spremljati turnir po televiziji v primerjavi z ogledom v živo?
Bistveno lažje je spremljati tekmo v živo kot po televiziji. Zakaj je tako, pa še sama ne veva.
Sta pričakovala tak uspeh? Sta ga morda pričakovala že prej?
Vedela sva, da ima Tamara sposobnost zmagati na največjem turnirju na svetu. Ali se vse, za kar smo sposobni, tudi udejanji, pa je že drugo vprašanje. Neskončno sva vesela zanjo, ker ji je uspelo. Potrebnih je več dejavnikov, da se ti nekaj v določenem času sestavi v celoto. Ne gre za pričakovanje nečesa … Pričakovanja ustvarjajo pritiske in potem razočaranja, če se tisto, kar smo si zamislili, ne uresniči. Gre za to, da v nekaj in nekoga verjameš in nisi odvisen od tega, ali se to na koncu tudi fizično manifestira.
❞
Tamara je sposobna osvojiti največji turnir na svetu. Ali se bo to kdaj zgodilo ali ne, pa ni nekaj, s čimer bi se obremenjevala.
❞
Starši imamo eno predstavo, kako vplivamo na svojega otroka, kako nas doživlja, otrokova resnica pa je lahko povsem drugačna.
❞
Brez velikih porazov ni velikih zmag. Kdor ne zna izgubiti, tudi ne zna zmagati.
Koliko ostajata povezana s Tamaro? Se slišite vsak dan, imate kakšen poseben ritual pred turnirji in med njimi?
S svojim otrokom ostaneš povezan vse življenje. Ne slišimo se vsak dan in nimamo glede tega nobenih pravil. Tamara ve, da sva tu zanjo, da dihava z njo, čutiva z njo, jo podpirava in jo imava neskončno rada. Vse drugo teče spontano.
Kako pomembni ostajajo starši za vrhunske športnike?
Otrok na tej poti odrašča in odraste ter s starši prej kot slej prereže popkovino. Postane samostojna osebnost, neodvisen od staršev. A družina je družina. Vez za vse življenje. Motor, ki ne ugasne. Nekaj, na kar lahko vedno računaš, tudi če se vse drugo sesuje. Brezpogojna ljubezen, srčnost, popolno sprejemanje. To pa je tisto, kar vsi potrebujemo v življenju.
Tamara deluje izjemno samozavestno – v pozitivnem smislu, seveda –, kot da točno ve, da bo morda že na naslednjem Roland Garrosu prišla čisto do konca. Da je v bistvu samo vprašanje časa. Kako jo vi vidite v tem teniškem smislu in kako jo vidite kot hčer?
Kot rečeno, je Tamara sposobna osvojiti največji turnir na svetu. Ali se bo to kdaj zgodilo ali ne, pa ni nekaj, s čimer bi se obremenjevala. To je za naju kot starša nepomembno. Pomembno pa je, da je najina hči srečna. Ne zaradi okoliščin, ki te enkrat podpirajo, drugič pa te dajo na zelo močno preizkušnjo in te zasujejo z vse prej kot prijetnimi čustvi. Biti srečen zaradi zunanjih dejavnikov nima nič skupnega s srečo. Sreča je stanje zavesti. Tamara je izjemna, pa ne zaradi dosežkov. Ti ne bi bili nič vredni, če ne bi bila tako srčna, ljubeča in sočutna oseba. Zato, ker je takšna, ima tudi ta njen dosežek veliko vrednost. Drugače bi bil le prazna lupina.