Mark Jacob Cavazza - Vazz: Vsi potrebujemo dolge objeme
Pri dvaindvajsetih ima za sabo dva studijska albuma, poznamo ga kot raperja z družbenokritičnimi, pa tudi izpovednimi teksti, zdaj sta nam z Manco Trampuš, prepoznavnim glasom zasedbe Koala Voice, ponudila še poletno uspešnico z naslovom, ki se zdi po letu in pol pandemije hkrati nostalgičen in aktualen. Žanrsko se s skladbo Neskončno dolgi objemi oba podajata v zanju netipične vode, ampak kot pravi Mark ob skodelici kave sredi Trnovega, je (samo)omejevanje nesmiselno: »Umetnost. Ta je vedno prva.«
Kako ste preživeli to nenavadno, skoraj leto in pol trajajoče obdobje?
Veliko sem ustvarjal, veliko sem bral in veliko pisal. Pogrešal sem sproščeno druženje s prijatelji, mislim, da smo ga vsi zelo pogrešali, zato sem se še bolj vrgel v delo.
Velik del prvega letnika fakultete ste opravili na daljavo. Če si to pri kakšni slavistiki ali pravu še nekako predstavljam, se zdi pri študiju igre razdalja poseben izziv.
Imeli smo srečo, da so se profesorji odlično pripravili in znašli, saj so imeli že izkušnje iz prejšnjega leta. Kmalu so se lahko začele tudi vaje v živo, tako da smo imeli vsaj nekaj pravih, živih stikov. Ker nas je na študiju igre v prvem letniku le sedem, smo ustrezali epidemiološkim zapovedim.
Z Manco Trampuš, ki jo poznamo iz odlične rockerske zasedbe Koala Voice, sta zakuhala pravo poletno uspešnico Neskončno dolgi objemi. Postala je tudi popevka tedna na Valu 202. Kako sta se pravzaprav našla, se že dolgo poznata?
Ne, pred tem sodelovanjem je nisem dobro poznal. Seznanil naju je skladatelj Laren Polič Zdravič, ki je napisal glasbo in se mu je zdelo, da bi zraven dobro šla najina vokala. Vse je nastalo nekako spontano, naslov pa pripoveduje o stvari, ki smo jo v teh časih res vsi najbolj pogrešali in potrebovali.
Slogovno greste z Neskončno dolgimi objemi v malce drugačne vode, kajne?
Nerad se omejujem s slogom. Tudi poslušam še zdaleč ne samo rapa, všeč mi je marsikaj, od jazza do rocka.
Načrtujete še kakšno podobno sodelovanje?
Bolj kot da stvari načrtujem, se prepuščam toku. Rad imam sodelovanja, všeč mi je prepletanje in izmenjava energij in kreativnosti, toda doma nimam ravno listka s seznamom želja potencialnih sodelavcev. (nasmešek)
»Več pisat, manj govort,« pravite v komadu. Kako gledate na današnje stanje stvari, ko vsi vedo vse o vsem in to seveda dokazujejo na družbenih omrežjih, poslušati pa se ni pripravljen več nihče.
Res je, kar pravite. Človek ima dvoje ušes in ena sama usta in mislim, da bi to moral biti naš smerokaz, da je treba dvakrat več poslušati kot govoriti. Vsaj dvakrat. In treba je več brati, bogat besedni zaklad je izredno koristen.
Stari ste 22 let, izdali ste že dve plošči, Individuum leta 2018 in Jacob leto pozneje. Kaj vas na glasbenem področju pri nas še zanima, vas morda mika tudi tujina? Zanima me predvsem ustvarjati umetnost, to, kje jo ustvarjam, se mi ne zdi bistveno. Rad ustvarjam, odkrivam nove smeri in se razvijam.
V komadu Kaktus pravite: »Edina moja vrednost je vso to moje delo in še to komaj sfuram, da mam za jelo.« Kako se pri nas živi od rapa? Tako, kot sem povedal, komaj imaš za jelo, komaj preživiš. In govorim o časih pred epidemijo, ta pa je marsikoga res pahnila na rob.
Mlade, šolajoče se generacije so bile poleg starejših verjetno največje žrtve tega nesrečnega obdobja. Veliko slišimo, da mladih svet okoli njih ne zanima preveč, da jim je politika španska vas ... Mislite, da so razmere, v katerih živimo, dovolj slabe, da bodo 20-letniki odšli na volišča?
Mislim, da ne drži, da mladih svet ali politika ne zanimata. Ravno mladi so se recimo ob novem predlogu zakona dvignili za vodo ter zahtevali in dosegli referendum. Menim, da se mladi še kako dobro zavedajo, kaj se dogaja, da so razočarani in tudi jezni. In da, mislim, da bodo v velikem številu šli na volišča.
V intervjujih delujete precej mirno, celo zadržano, na odru pa se resnično razživite. Stopi tam v ospredje vaš alter ego?
Na odru vlada čisto posebna energija in tam morda res pride do izraza tista moja bolj divja plat, saj želim kar najbolje predstaviti svojo umetnost, hočem jo dati iz sebe, za publiko. Zasebno sem precej bolj umirjen, čeprav sem v resnici zelo družaben človek.
Pohvaliti moram tudi vaše videospote, ki so vsi po vrsti zelo dodelani in estetski. Posebno všeč mi je bil igralec Primož Pirnat v Pablu. Ste ga sami izbrali za to vlogo? Hvala, rad sodelujem z mladimi kreativci, več glav več ve in potem se izcimi kaj dobrega. Ja, pri Pablu pa sem takoj pomislil na Primoža in res je super odigral.
Še za eno pojasnilo vas bom prosila, na ušesa mi je namreč prišel podatek, da ste bili v finski vojski.
Res je, po mami imam tudi finsko državljanstvo in Finci imajo obvezno služenje vojaškega roka, pa sem pač šel za eno leto v vojsko.
Se niste mogli temu nekako izogniti?
Lahko bi se, pa sem hotel iti, zdelo se mi je, da bo zanimiva izkušnja, in res je bila.
Se torej strinjate z nekaterimi našimi velmožmi, ki bi radi znova uvedli obvezno služenje vojaškega roka?
Tako daleč ne bi šel, ampak meni je koristilo. Pa ne zato, ker bi se tam naučil skrbeti sam zase, to sem namreč čisto dobro znal že prej.
❞
Menim, da se mladi še kako dobro zavedajo, kaj se dogaja, da so razočarani in tudi jezni. In da, mislim, da bodo v velikem številu šli na volišča.
Lani ste nastopili pred razprodano malo dvorano Kina Šiška, sredi epidemije ste na istem prizorišču priredili tudi spletni koncert. Ste torej pravi naslov, da poveste, kakšne so razlike med živim in spletnim koncertom.
Razlike so seveda ogromne, nekaj drugega je koncert pred publiko, na katerem takoj dobiš njihov odziv, energijo. Sprva smo bili do spletnih koncertov zadržani, rekli smo, da se mi tega ne bomo šli, potem pa je ta mrk res trajal že predolgo in smo se nekako vdali.
Na spletni koncert smo se z ekipo dobro pripravili, da je bilo dogajanje dinamično, seveda pa to vseeno ni enako kot koncert v živo. Ima pa koncert po spletu eno dobro stran: tako so me lahko spremljali tudi prijatelji iz tujine, ki me ne bi mogli videti v živo, in super je bilo po nastopu dobivati odzive z različnih koncev sveta.
Stvari se vendarle premikajo na bolje, koncertna sezona se – sicer s PCT-pogoji – začenja. Že veste, kje vse vas bomo poleti slišali?
Zelo se veselim koncertov, ki prihajajo. Že ta petek, 25. junija, vas vabim na Heksnfest v Cerknico.