Zlate sledi zgodovine
»To ne bo le 200. obletnica Narodnega muzeja, ampak praznovanje vseh slovenskih muzejev,« pred odmevno razstavo napoveduje dr. Pavel Car.
❞
To ne bo le obletnica Narodnega muzeja, ampak veliko in splošno praznovanje vseh slovenskih muzejev.
❞
Nekoč sem dejal, da je na čelu muzeja boljši menedžer z občutkom za zgodovino (za kar se imam) kot zgodovinar z občutkom za menedžment. Ali celo brez občutka.
Ta ponedeljek zvečer, na poletni solsticij, bodo v Narodnem muzeju Slovenije v čast 200. obletnice tega najstarejšega muzeja na Slovenskem odprli razstavo Zlata sled. Predmete zanjo je posodila vrsta slovenskih muzejev, kar priča o zglednem sodelovanju med našimi kulturnimi ustanovami. V družbi direktorja muzeja, dr. Pavla Carja, smo si jo imeli priložnost ogledati med postavljanjem, in čeprav vse še ni bilo na svojem mestu, zagotavljamo, da bo jemala dih.
Da bo razstava ob okroglem jubileju Narodnega muzeja res nekaj posebnega, priča podatek, da bodo na ogled predmeti iz kar 32 slovenskih muzejev.
Dr. Car je vodenje Narodnega muzeja prevzel decembra lani, tik pred jubilejnim letom. Najprej je diplomiral iz računalništva, potem je v Veliki Britaniji študiral menedžment in pridobil naziv MBA. Zgodovina je bila od nekdaj njegova velika ljubezen in lani je leta raziskav sklenil z doktoratom iz vojaške zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti. Pavel Car je doktoriral na temo Odlikovanja v protipartizanskem boju v Sloveniji in na Hrvaškem, prav odlikovanja pa so njegova posebna strast. Že leta 2009 je pri prestižni avstrijski založbi Verlag Militaria skupaj s hrvaškim kolegom Muhićem izdal knjigo Odlikovanja Srbije in Jugoslavije: od 1859 do 1941. Velja za temeljno delo s tega področja, med raziskovanjem gradiva pa so v dunajskem muzeju vojaške zgodovine prvič po 15 letih posebej zanju odprli vitrino z osebnimi predmeti cesarja Franca Jožefa, da sta lahko preučila srbska odlikovanja, ki so mu jih podelili.
»Dejansko je bila zgodovina moja ljubezen od malega. Na osnovno šolo sem hodil v Novem mestu, in ko sem bil v sedmem ali osmem razredu, so pred našim blokom izkopavali keltsko grobišče. Jasno, da smo z mulci to vsako popoldne opazovali, in ko sem videl tiste steklene kroglice, ki so prišle iz zemlje in zasijale, ko so jih oprali, sem vedel: to je to, to želim početi. Po gimnaziji me je zanimalo tudi računalništvo in vedno sem bil nekako razdvojen, potem pa sem dobil štipendijo, za računalništvo so navijali tudi starši, toda zgodovina je ostala v mojem srcu,« pripoveduje.
Bitka pri Waterlooju človeka spremeni
Od nekdaj ga je zanimala vojaška zgodovina, »morda gre za fantovsko ljubezen iz časov, ko smo se pred blokom igrali partizane in Nemce,« se pošali. »Žiga Virc, ki je posnel dokumentarec Vojne igre, je lepo dejal: 'V 70. letih so se otroci igrali partizane in Nemce. Ti otroci so sedaj odrasli, igra pa še kar traja.' Sam sem na vse skupaj gledal bolj z vidika eksperimentalne zgodovine. Posebej me je zanimalo obdobje napoleonskih vojn. Ko imaš kot zgodovinar za nekaj dni možnost doživeti Napoleonovo armado, se ti odpre čisto drug pogled. Imel sem srečo, da sem se leta 2015 ob obletnici udeležil uprizoritve bitke pri Waterlooju. Na bojišču je bilo 8000 ljudi.«
Vrsto let se je namreč kot član Kulturno zgodovinskega društva Triglav ukvarjal z drugačnim pristopom do zgodovine, z uprizarjanjem zgodovinskih bitk. »V Sloveniji sicer ni nobenega društva, ki bi se ukvarjalo z Napoleonom, jaz pa imam prijatelje na Češkem in sin, ki je bil takrat star sedemindvajset let, si je zelo želel, da bi šla z njimi na uprizoritev. Češke prijatelje je prosil za dve uniformi, dve puški in šotor in vse so nama posodili, njihov edini pogoj je bil, da prideva prej na Češko na vaje, da jim ne bova v bitki delala sramote,« pripoveduje v smehu. V dveh dneh so ju tako naučili francoskih ukazov – častniki namreč francosko govorijo tekoče –, vadili pa so tudi večje premike, kot je postavitev v linijo, v četverokotnik … »Eno najlepših besedil o času Napoleona je Tolstojev roman Vojna in mir. Njegov stric, grof Osterman - Tolstoj, je bil namreč ruski general, ki se je boril pri Borodinu in mu je o tem verjetno pripovedoval. Tolstoj nenavadno slikovito opisuje, kako se bojno polje zaradi smodnika ovije v dim, da ne vidiš nič več, da v dim stopajo urejene množice in iz njega prihajajo čez nekaj časa neurejene množice ljudi, in ko to izkusiš, vidiš, da je res tako.
Vidiš tudi pogled navadnega vojaka, ki ima izjemno ozko gledišče, ne ve, kaj se dogaja na drugih delih bojišča. V filmih so vedno kakšni helikopterski posnetki in upodobitve Napoleonovih bitk so vedno monumentalne, ampak ko si tam, vidiš bolj malo, slišiš pa pokanje in vohaš smodnik, nekaj malega celo okušaš, saj ti ob trganju papirnatih nabojev z zobmi nekaj smodnika pride v usta. Neverjeten občutek je tako doživeti del zgodovine in ljudje se povsem vživijo. Ko je recimo Napoleon v polnem spremstvu prijahal mimo, smo vsi kričali 'Živel cesar!',« doživeto pripoveduje o občutkih, ki jih človek v knjigah pač ne najde, ko po ogledu Narodnega muzeja sediva v senčnem vrtu sredi prestolnice. Začasno je ukvarjanje z uprizoritvami bitk opustil. »Ko sem bil imenovan na to mesto, se je v več medijih pojavila moja slika v nemški uniformi s pripisom: 'To je novi direktor Narodnega muzeja.' Fotografija je bila posneta pred trinajstimi leti, na prvi uprizoritvi pri nas, ki jo je pripravil Park vojaške zgodovine Pivka, ogledalo pa si jo je 7000 obiskovalcev. Igral sem pač Nemca, toda igral sem že marsikaj. Bil sem partizan, avstro-ogrski general, ulanec, pripadnik francoske vojske, Američan, teritorialec …« razloži, zakaj se je zaradi škodoželjnosti za nekaj časa odrekel priljubljenemu konjičku.
Prikrajanje zgodovine v imenu umetnosti
Kot svetovalec za zgodovinska vprašanja je sodeloval pri več slovenskih in tujih filmih, v nekaterih se je pojavil tudi v kakšni stranski vlogi. »Sodeloval sem tudi pri srbskem filmu Sveti Jurij ubija zmaja. Režiserji običajno ne pazijo dovolj na detajle pri uniformah. Tega 99 odstotkov gledalcev seveda ne opazi, toda v zadnjih desetih letih je filmska industrija izjemno pozorna. Dostikrat si resničnost ustvarjalci zamislijo po svoje in na to jih je treba vsaj opozoriti. Iz Srbije so me klicali, ker so si želeli izposoditi avstrijsko generalsko uniformo. Režiser si je želel original, sam pa sem imel takrat še manjšo zbirko uniform. Odvrnil sem, da ne pride v poštev, za noben denar. Čez tri tedne so me klicali, ali bi prišel to vlogo odigrat sam, in sem privolil, ker sem vedel, da bom pazil nanjo. Snemali smo sceno sarajevskega atentata, ki si jo je režiser predstavljal popolnoma drugače. Iz zgodovine vemo, da so najprej vrgli bombo, potem pa je Princip z razdalje nekaj korakov streljal s pištolo, ampak režiser si je zamislil, da Princip pride do nadvojvode Ferdinanda in mu s pištolo pomeri med oči, nato pa se film ustavi, se prežge in to naj bi simboliziralo začetek vojne,« pripoveduje o sedmi umetnosti, ki ji za resničnost ni vedno mar. Kot svetovalec je sodeloval tudi pri slovenskih filmih, denimo Trst je naš Žige Virca in Piran – Pirano Gorana Vojnovića.
Modernizacija da, Gardaland ne
Najstarejši muzej na Slovenskem je Pavel Car prevzel v zelo slovesnem trenutku, a to ne pomeni, da bo lahko počival na lovorikah. Oni dan je s sodelavcem celo lezel po strehi, da sta za silo zakrpala luknje, saj je ob dežju zgrožen opa
zoval, kako so po muzeju nastavljali vedra. Tudi okna so že videla lepše čase, vhodna veža bi si zaslužila stari blišč, muzejska trgovinica pa svoj prostor, med sprehodom po muzeju naniza nekaj načrtov za prihodnost. Kljub temu mu ni žal, da se je lotil tega izziva. »Moja zadnja služba je bila na Novi Ljubljanski banki in vedel sem, da imam tega v tem življenju dovolj. Potreboval sem čas, da sem se za doktorat zakopal v arhive, ki so pri nas odprti med 8. in 13. uro, in po enem letu sem delo končal. Lani sem se prijavil na razpis za direktorja Narodnega muzeja Slovenije in so me izbrali. Vodenje muzeja je pravzaprav podobno vodenju podjetja. Menedžerskih izkušenj imam veliko, izkušenj z muzeji pa veliko manj. Vendar imam strokovni kolegij, ki mi pomaga pri strokovnih vprašanjih. Svojo vlogo pa vidim predvsem v tem, da sodelavcem omogočim čim boljše razmere za njihovo delo. Nekoč sem dejal, da je na čelu muzeja boljši menedžer z občutkom za zgodovino (za kar se imam) kot zgodovinar z občutkom za menedžment. Ali celo brez občutka.«
V izbirnem postopku je moral odgovarjati tudi na vprašanja o vodenju muzejev v pandemiji, torej o nujnosti digitalizacije. Toda, se strinjava, virtualni ogled muzeja ni primerljiv z obiskom v živo. »To ni to. Predmeti v muzeju zasijejo. Digitalizacija je seveda nujno zlo, če bi pandemija trajala dlje ali se vrnila, kajti muzeji morajo delovati. Bolj me mika virtualna realnost in tu smo nekaj projektov že začeli. Imamo testno aplikacijo Rimska trdnjava na Hrušici, v kateri boste lahko s tablico ali telefonom v muzeju vstopili skozi virtualna vrata, se preselili 1700 let v preteklost in se znašli znotraj trdnjave, opazovali premikanje vojakov, hkrati pa dogajanje v muzeju v tistem trenutku. Zadeva je izjemna, ni pa poceni. Prijavljamo se na mednarodni evropski projekt, da bi Hrušico dokončali.
Imamo še en podoben projekt, gradišče pri Ulaki pri Ložu, kjer lahko naredimo fantastično zgodbo. Z lidarskimi posnetki so namreč odkrili, da sta bila pod gradiščem dva utrjena rimska tabora. Edini znani rimski utrjeni tabori v Evropi so bili v Franciji pred Alezijo. Ko je Cezar oblegal Galijo, se je galski vodja Vercingetoriks umaknil v močno utrjeno Alezijo in Cezar je okoli Galcev zgradil dve obzidji, zunanje in notranje, jim odvzel možnost podpore od zunaj in jih na koncu izstradal. Mi smo tukaj našli pod gradiščem kar dva rimska tabora s kamnitim obzidjem, kar pomeni, da se je majhno gradišče tako uspešno upiralo rimski vojski, da so šli Rimljani zidat tabor. Na enem mestu je bilo najdenega tudi veliko orožja, puščic, svinčenih želodov in izstrelkov, kar verjetno pomeni, da so se staroselci poskušali prebiti iz gradišča. Predstavljajte si, da se lahko iz muzeja preselite pod Ulako in na eni strani vidite rimski tabor, na drugi gradišče na hribu, pa še bitko, ki se vmes dogaja. To bi bilo fantastično in nekaj, česar drugi muzeji še nimajo. Toda ni preprosto, te stvari so pošastno drage.« Dr. Car dodaja, da se je takšnih projektov treba lotevati premišljeno, saj si nikakor ne želi iz ugledne institucije narediti zabaviščnega parka.
Neminljivi čar zlata
Letos seveda ni le obletnica muzeja, ampak tudi 30 let samostojne Slovenije. Ob tej priložnosti so pripravili razstavo fotografij Srdjana Živulovića, jeseni pa bodo odprli numizmatično razstavo Slovenski denar, eden od temeljev samostojnosti.
Že ta ponedeljek zvečer pa bodo v Narodnem muzeju odprli eno najlepših razstav v samostojni Sloveniji. Predstavila bo štiri pomembna področja, ki jih na materialni in simbolni ravni zaznamuje zlato. To so Moč in oblast, Cerkev in sveto, Čast in slava ter Bogastvo in razkošje. V uvodnem delu se poučite o zlatu kot zelo posebnem elementu in njegovih lastnostih, v sklepnem pa o številnih konotacijah, ki jih nosi na simbolni ravni.
Zakaj ravno zlato? »To je bil delovni naslov razstave, potem pa smo se odločili za Zlato sled, ker niso vsi predmeti zlati. V muzeju se že 200 let kopičijo predmeti, boljši, lepši, pomembnejši in najboljši predmeti puščajo sled – tako v narodu kot muzeju. To je žlahtna sled, zato smo jo poimenovali zlata. Zlato je bilo zaradi mehkobe ena prvih kovin, ki jih je človek znal obdelovati, poleg tega se sveti, ne oksidira in je vedno rumeno. Odločili smo se pokazati najlepše, kar premoremo, in k sodelovanju smo pritegnili še druge muzeje, ki so se radi odzvali. To torej ne bo le obletnica Narodnega muzeja, ampak veliko in splošno praznovanje vseh slovenskih muzejev,« sklene dr. Pavel Car.
5 predmetov, ki jih v stalni zbirki Narodnega muzeja ne smete spregledati
1. VAŠKA SITULA
»Vaška situla je najrazkošnejša izmed situl, ki so jih našli v okolici Vač. Leta 1882 jo je odkril kmet Janez Gril, ki je Avstrijcem na tem območju pomagal pri izkopavanju, potem pa je skrivaj nadaljeval sam. Situlo je prodal za tisočkrat manj, kot je bila vredna v resnici, še vedno pa je zaslužil dovolj, da je lahko vse tri svoje otroke izšolal na Dunaju,« razloži dr. Pavel Car.
2. NAJSTAREJŠE ZLATO NA SLOVENSKEM
»Najstarejše zlato, ki so ga našli v naših krajih, izvira iz 13. do 12. stoletja pred našim štetjem. To sta dva okrasna našitka, ki so ju odkrili na Bledu, tam nekje za otokom proti triglavski strani. Najdeno je bilo v večjem depoju in videti je, da gre za votivno najdbo. Del tega zlata bo na ogled tudi na razstavi,« pripoveduje dr. Car.
3. KELTSKA OKLEPA
»Smo eden redkih muzejev v Evropi, ki se ponaša z dvema bronastima keltskima oklepoma,« ponosno poudari direktor Narodnega muzeja. »Običajno imajo muzeji samo enega ali še tega ne. Tak oklep so nosili samo visoki dostojanstveniki, morali so biti zelo premožni, da so si ga lahko dali narediti.«
❞
Predstavljajte si, da se lahko iz muzeja preselite pod Ulako in na eni strani vidite rimski tabor, na drugi gradišče na hribu, pa še bitko, ki se vmes dogaja. To bi bilo fantastično in nekaj, česar drugi muzeji še nimajo.
4. NEGOVSKE ČELADE
Leta 1811 je Jurij Slaček v Benediktu med oranjem njive izoral 26 bronastih čelad. Njihova posebnost so napisi, številke in okraski. V času nastanka čelad (450–250 let pr. n. štetjem – to obdobje se v slovenski arheologiji imenuje negovski horizont) je bila na našem ozemlju zelo razvita tehnologija livarstva.
5. NEANDERTALČEVA PIŠČAL Piščal iz Divjih bab velja za najstarejše glasbilo na svetu. Je še precej bolj častitljive starosti kot ustanova, ki jo hrani, saj naj bi imela 60.000 let. Iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so narejene štiri luknjice, jo je izdelal neandertalec. Glasbeni poskusi so potrdili izsledke arheoloških raziskav, da velikost luknjic in njihova lega ne moreta biti naključni. Luknje je izdelal človek z namenom zvočnega izražanja. »To odkritje potrjuje, da je bil neandertalec razvito duhovno bitje, zmožno prefinjenega umetniškega ustvarjanja, kot je glasba. Na replike se da prav fino zaigrati, pravi mojster tega inštrumenta pa je glasbenik Boštjan Gombač,« pojasni dr. Car.
❞
Češke prijatelje je prosil za dve uniformi, dve puški in šotor in vse so nama posodili, njihov edini pogoj je bil, da prideva prej na Češko na vaje, da jim ne bova v bitki delala sramote.