Večinoma kuham jaz. Moja punca rada je
❞
Starši te pač želijo vedno malo zaščititi, vendar je pri meni prevladala želja, da grem v svet in sprejmem izziv, ki sem si ga zadal.
❞
Okušali so moje jedi – naredil sem postrv s skorjico iz pistacij, cvetačnim pirejem in koščki jagod. Rekli so: »Joj, Bruno, kako je to dobro, ti res moraš iti v Masterchefa!« Jaz pa sem odvrnil: »Ma ne, daj, to ni zame, kamere pa to! Ne grem.« V resnici je bilo že vse za menoj in sem celo zmagal, he he. Na skrivaj sem se počutil zares kraljevsko dobro.
❞
Čaka me še veliko korakov, ki jih moram narediti, in ta zmaga je šele prvi korak. Najprej bom šel na kuharsko izobraževanje v tujino, rad bi delal v restavracijah z Michelinovo zvezdico, da si naberem kar najbolj dragocene izkušnje.
V solzah in smehu se je iztekla že sedma sezona priljubljenega kuharskega šova MasterChef Slovenija. V oddaji, narejeni po britanski licenci, v kateri tekmuje šestnajst ljubiteljskih kuharjev, si je letošnji pokal, naziv masterchef Slovenija in nagrado 50.000 evrov prislužil 21-letni Bruno Šulman. V brunarici, le nekaj korakov od stavbe Pop TV, sva se pogovarjala o prvih občutkih po zmagoslavju in poslovnih načrtih. Energični študent psihologije in športnik, ki se vrsto let posveča teku čez ovire, dobro ve, da brez truda in akcije v pravem trenutku ni pravega uspeha. Pravite, da ste noro veseli pokala in naziva masterchef Slovenije 2021. Od ganjenosti ste tudi jokali. Koliko zlatih odličij ste že nanizali do zdaj, tudi na drugih področjih, v šoli, pri športu?
Dosegel sem veliko uspehov v atletiki, tudi v šoli, ampak nikoli niso bili tako zares 'vau'. Pogosto mi je za las zmanjkalo, da bi dosegel zahtevane norme za večja tekmovanja, ne le državna. Na naziv masterchef Slovenije sem zato še toliko bolj ponosen.
Vsi prejšnji dosežki so bili uvod v to?
(pokima) Mogoče se zdaj še bolj zavedam, da je za vsako zmago veliko trdega dela in močna želja.
Že kot otrok ste bili navdušeni nad kuhanjem, kreiranjem posebnih jedi, kajne?
Res je. Imam verjetno prirojen občutek za to. Delo s hrano me zares veseli, sploh ko med sestavljanjem kombinacij odkriješ nekaj novega, zanimivega in seveda okusnega.
Nov okus Ljubljane, ko ste naredili mousse tortico iz buče in jabolk s kokicami iz ajdove kaše, vendar ta uspeh seveda ni bil tako zelo medijsko odmeven.
Ja, to tekmovanje je bilo zame verjetno začetna odskočna deska. Takrat sem celo premagal aktualnega masterchefa Jako Mankoča, ki je ta naziv dobil le nekaj mesecev prej. Bil je neverjeten občutek. (širok nasmeh)
Ste že takrat razmišljali, da bi se prijavili na kuharsko tekmovanje MasterChef Slovenija?
Sem, priznam, ampak sem odlašal in si govoril »ja, nekega dne«.
Zakaj ste imeli pomisleke?
Predvsem zaradi posvečanja atletiki in študiju, saj si, ko se udeležiš tega kuharskega tekmovanja, najmanj dva meseca popolnoma zaposlen in ne moreš početi drugih stvari. Po drugi strani sem si mislil, da moram prej osvojiti še več kuharskih veščin.
Študij nameravate nadaljevati?
Vsekakor, hkrati pa se bom še več posvečal kuhanju.
Imate že svojo blagovno znamko, ki je svojevrstna izpeljava vašega imena – d'Broonch. Vaša mama in oče nista zaposlena v kuhariji, sta pa uspešna poslovneža. Kakšna vzornika sta bila za vas med odraščanjem?
Starša me imata zelo rada in sta me vedno podpirala. Nad tem, da bi se udeležil Masterchefa, najprej nista bila navdušena, predvsem zaradi medijske izpostavljenosti in stresa, ki ga takšno tekmovanje prinese. Starši te pač želijo vedno malo zaščititi, vendar je pri meni prevladala želja, da grem v svet in sprejmem izziv, ki sem si ga zadal. Ne nazadnje si v šovu sam in se moraš znajti.
Zanimivo, kljub mladosti ste pokazali veliko zrelosti in premagali tudi nekatere izkušene starejše kuharje.
Zdi se mi, da mladi pristopamo h kuhanju bolj študiozno, v nas je pogosto večja želja, saj vemo, da se moramo toliko bolj dokazati. Nekdo, ki je v življenju že veliko doživel in naredil, pa vidi kuhanje bolj kot popestritev.
Ste edinec?
Ne, imam še mlajšega bratca, ki je star enajst let. (smeh) Ja, pa tudi njegovi sošolci so menda navdušeno gledali šov in navijali zame.
Študirate psihologijo. Kako je ta povezana s kreiranjem v kulinariki in ne nazadnje s komunikacijo z gosti, poslovnimi partnerji?
Psihologija je povezana s prav vsemi področji življenja. Tudi če ne bom šel konkretno v te strokovne vode, mi bo študij pomagal pri vsem, česar se bom lotil. Moraš znati delati z ljudmi na splošno, ne le s strankami v kulinaričnem poslu; razumeti moraš, kaj hočejo, kako graditi prave odnose. To ti seveda pride prav tudi v zasebnosti. Res pa je, da me kuharija tako zelo privlači, da se bom zagotovo najbolj odločno podal naprej v tej smeri.
Drži, prej sem govoril, da bi rad imel slaščičarno. Ta moja ambicija se je zdaj prelevila v željo po restavraciji z visoko kulinarično ponudbo.
Vaše ambicije so torej zrasle, lepo. Si radi postopoma postavljate vse višje cilje?
Tako je. Zdaj sem z ogromno novimi izkušnjami v oddaji začel dobro obvladovati tudi slane jedi. Izjemno uživam, ko jih pripravljam.
Kdaj in kje načrtujete, da boste odprli svojo restavracijo?
Šele čez nekaj let v Ljubljani, nekje v središču mesta. Res je, da sem zmagal v Masterchefu, a bi rad stvari peljal, razvijal postopoma. Čaka me še veliko korakov, ki jih moram narediti, in ta zmaga je šele prvi korak. Najprej bom šel na kuharsko izobraževanje v tujino, rad
bi delal v restavracijah z Michelinovo zvezdico, da si naberem kar najbolj dragocene izkušnje. Šele z vsem pridobljenim znanjem bom odprl restavracijo v Sloveniji z neko svojo zgodbo.
Imate dekle. Ali tudi ona rada kuha?
Moja punca rada jé. (smeh) Večinoma kuham jaz. Ona je pa super pokuševalka.
Se ji že kaj pozna na postavi, je pridobila kakšen kilogram?
Ne, ostaja super, lepa in vitka.
Katera jed, ki jo pripravite, ji je najbolj pri srcu?
Najraje ima mlečni riž na masterchef način – karamelni s pomarančo.
Kako pa ona pocrklja vas?
Tako, da me ima rada in me podpira.
Kaj vas je v oddaji Masterchef najbolj presenetilo, tako pozitivno kot negativno?
Potem ko sem se udeležil tega šova, me je bilo bolj kot samega kuhanja strah, kako se bomo razumeli tekmovalci, ali bodo kakšne spletke ... Skupaj namreč preživimo zares veliko časa. To me je najbolj skrbelo, pa se je vse dobro izšlo, saj je bila večina udeležencev dobra po srcu in smo se lepo ujeli. Tudi sam nisem konfliktna oseba. Nekateri so se kdaj zapletli v kreg, a moja izkušnja je bila zares dobra in sem bil prijetno presenečen.
Vas je dodatno presenetil kdo iz nabrite sodniške trojice, ki jo sestavljajo vrhunski kuharski mojstri Bine Volčič, Luka Jezeršek in Karim Merdjadi?
Glede sodnikov so moje misli na začetku precej begale levo, desno. Bil sem razočaran, ko so me okregali. Potem med trajanjem šova spoznaš, da ti privoščijo napredek, iskreno so veseli, ko ti uspe; to se jim vidi tudi v očeh. Hočejo, zahtevajo dober krožnik in so zadovoljni, ko ga dobijo.
Res je. Vsak ima svoj značaj in pristop do tekmovalcev. Enkrat ti je bližje eden, drugič drug, potem tretji, zato so odlična, posrečena ekipa.
Na kakšen način ste v tem šovu presegli samega sebe?
Iz izziva v izziv sem se presegal. Ves čas sem veliko tvegal. Brez tveganja namreč ne moreš priti na vrh. Seveda sem vmes doživljal zdrse, padce, vsi tekmovalci smo jih imeli. Bistveno je, kako se na to odzivaš. Sam sem vztrajal, doživel res lepo rast in se vzpel do vrha.
Kako so vse skupaj spremljali vaši prijatelji?
Že nekaj let so mi prigovarjali, naj se nujno prijavim na Masterchefa ali pa me bodo kar oni. Pa sem vedno znova odkimaval.
Potem ste vendarle popustili in se najprej na tekmovanje izvrstno pripravili. Med drugim ste si natančno ogledali vse oddaje iz minulih šestih sezon.
Res je, hkrati sem si delal zapiske, kaj vse se moram naučiti oziroma vaditi, ter si zapisoval, kako mi je šlo. Popisal sem ves zvezek. (nasmeh) Označil sem si razdelek za slovenske jedi, nato za predjedi, sladice in glavne jedi. Tudi med snemanjem oddaj sem zvečer včasih ponavljal, v mislih osvežil, kar sem se naučil. Pred spanjem so mi po glavi šibale ideje. Imel sem že zaprte oči, pa sem vstal in si v telefon kaj zapisal, da ne bi pozabil. Šele potem sem lahko v miru zaspal.
Kako ste se pobrali, kadar vam kaj kljub trudu ni uspelo?
Pri kuhanju sem perfekcionist, sem svoj največji kritik. Mogoče bi lahko kdaj bolj samozavestno stal za svojimi krožniki in bolj verjel v svoje ideje. Prav to me je tudi kdaj odneslo, da sem se malo lovil in nisem bil prepričan o svojem delu. Mogoče sem zadnje čase prav z izkušnjami le pridobil malo več samozavesti.
Kaj ste najraje jedli kot otrok?
Dunajčke in pire krompir. (smeh) To je pogosto pripravljala moja mami.
Kateri je sicer vaš najljubši spomin v zvezi s hrano, ko vam je zadovoljstvo ljudi, za katere ste pripravili kaj dobrega, dalo še več energije?
Takšnih ljubih spominov je več. (malo pomisli) Najbolje je bilo med praznovanjem novega leta, ko smo bili pri meni doma in sem jaz kuhal. Bili smo manjša skupina prijateljev. Nihče ni vedel, da sem takrat že bil v Masterchefu (snemanje oddaj se je že končalo, a je moral ta podatek zadržati zase, op. p.). Okušali so moje jedi – naredil sem postrv s skorjico iz pistacij, cvetačnim pirejem in koščki jagod.
❞
Glede sodnikov so moje misli na začetku precej begale levo, desno. Bil sem razočaran, ko so me okregali. Potem med trajanjem šova spoznaš, da ti privoščijo napredek, iskreno so veseli, ko ti uspe; to se jim vidi tudi v očeh.
❞
Zares dobra hrana z odličnimi, zdravimi sestavinami ne potrebuje tako velikanskih porcij, da se potem od mize kar odkotališ. Kako veš, da je hrana dobra? Če o njej razmišljaš tudi po tistem, ko nisi več lačen.
Kar verjetno ni bilo le slastno, ampak tudi lepo videti?
Ja, je bilo. Rekli so: »Joj, Bruno, kako je to dobro, ti res moraš iti v Masterchefa!« Jaz pa sem odvrnil: »Ma ne, daj, to ni zame, kamere pa to! Ne grem.« V resnici je bilo že vse za menoj in sem celo zmagal, he he. Na skrivaj sem se počutil zares kraljevsko dobro. (nasmeh)
To je bila vaša sladka skrivnost, pa vendar, kako ste lahko zamolčali nekaj tako lepega? Komu ste zagotovo povedali?
Samo svojim doma in punci ter jim zabičal, da ne smejo povedati nikomur.
Brez dela ni jela, pravi stari pregovor. Vi to dokazujete, saj ste si tudi s pridnostjo, veliko truda in predpripravami priborili zmago, ki je izvrstna popotnica za razvoj kariere in dober zaslužek. Kaj pa menite o pregovoru, ki pravi, kdor je zmeren pri jedi, je sam svoj zdravnik?
Hrana je namenjena uživanju in z njo se kot kuhar izražaš. Sam zares uživam med kuhanjem, saj s tem sebe dajem na krožnik in drugim pokažem, kdo sem. Tudi tukaj velja, da je kvaliteta pred kvantiteto. Zares dobra hrana z odličnimi, zdravimi sestavinami ne potrebuje tako velikanskih porcij, da se potem od mize kar odkotališ. Kako veš, da je hrana dobra? Če o njej razmišljaš tudi po tistem, ko nisi več lačen.
Imate sami kakšen priljubljen pregovor ali misel v zvezi s kuhanjem?
Hm, ne – še.
Kako pogosto še trenirate atletiko?
Šestkrat na teden. Atletika je bila vrsto let moja edina ljubezen. Treniram jo že skoraj enajst let. Zdaj pa kuhanje počasi, a zanesljivo postaja moja ljubezen številka ena. Kljub temu mi še vedno prija, da si vzamem dve do tri ure na dan in se tako izklopim od običajnega vsakdana, sploh zdaj, ko imam veliko dela.
Kako boste proslavili uspeh in kaj načrtujete v bližnji prihodnosti?
Želim si oditi na res dobro, vrhunsko večerjo enega od naših najboljših kuharjev. Hkrati bi se rad posvetil razvijanju svoje blagovne znamke. Načrtujem, da se bom s svojimi jedmi kmalu predstavil na nekaterih odmevnih dogodkih.
Poleg naziva masterchef Slovenije in pokala ste prejeli 50.000 evrov, a del tega denarja gre seveda državi. Za kaj boste uporabili še vedno lep preostanek zneska?
Denarja se za zdaj ne bom dotikal. Namenil ga bom za izpopolnjevanje v Franciji, takoj ko končam študij psihologije, torej čez leto, dve, odvisno od tega, kako priden bom. (nasmeh) Zakaj Francija? Tam se vse začne, gre za nesporno kulinarično središče. Potem greš naprej v tujino, kamor te pač zanese.
Pravi užitek je že samo gledati mojstre med denimo ustvarjanjem vrhunskih tort, ker jih tako sanjsko lepo okrašujejo, da je vse skupaj že prava umetnost.
Torte je v resnici še najlažje narediti, potem ko poskusiš delati vse drugo.
Res? Katera jed sem vam zdi najtežja za pripravo?
Slana jed s faktorjem 'vau'. To pomeni, da ne gre le za meso in prilogo, temveč neko domiselno celoto s smislom. Tega ne moreš doseči, če ne razumeš, kateri okusi se ujemajo in kateri ne; hkrati iščeš poti zunaj običajnega, že znanega.
Ali nam zaupate najbolj nore sanje, za katere pa vseeno upate, da se kdaj uresničijo?
Zagotovo to, da bi moja restavracija, ko jo bom imel, dobila Michelinovo zvezdico.
Za katerega gosta bi si posebej želeli kuhati?
Rad bi kaj skuhal za svetovno znanega italijanskega kuharja Massima Botturo. On je moj najljubši kuharski mojster, ker je svojemu delu predan s posebno strastjo; navdihujoče je že, ko ga samo poslušaš v italijanščini govoriti o hrani (poskuša ujeti melodičnost italijanskega jezika): »Parmigiano Reggiano.« (nasmeh) Italijani na splošno so veliki gurmani in to kulturo pri nas malo pogrešam.