Kako zdravi čas
Ko gre za čustvene težave, se lahko vprašamo, kako resničen je izrek, da čas pozdravi vse. Ali je res dovolj že, da mine določen čas in »duševne bolečine« ali »čustvene rane« ne bo več?
Ravno celjenje telesnih ran, obnavljanje tkiva, nastajanje brazgotine in potem še bledenje, zmanjševanje brazgotine je tista mentalna slika, ki odraža duševne rane, s predvidevanjem, da se v duši dogaja podoben proces. Včasih slišimo, da ima nekdo dušo, polno brazgotin. Vendar duša deluje čisto drugače kot telo.
Dober primer odnosa med duševnim trpljenjem in časom je žalost, bolj natančno proces žalovanja. Ljudje so žalostni, ko dokončno izgubijo nekaj, kar je zanje čustveno pomembno. Bolj ko je izgubljeno pomembno, večja je žalost. Če je nekdo izgubil ljubljeno osebo, se bo na to odzval z žalostjo in začel proces žalovanja. Žalost je druga plat ljubezni, ker se v ljubezni čustveno navežemo na nekoga, med žalovanjem pa se od njega čustveno ločujemo. Po začetnem šoku zaradi izgube sledi intenziven proces žalovanja, ki traja približno šest tednov in preide v manj intenzivno žalovanje. Po šestih mesecih, največ letu dni se žalovanje konča. Žalost bo verjetno še ostala, zlasti pri misli na umrlega, vendar v ozadju proces žalovanja ne poteka več. Čas, ki ga potrebujemo za žalovanje, pomaga, da se človek sprijazni z izgubo in sprejme svet, v katerem ni več ljubljene osebe.
Nekateri za izgubljenim žalujejo več let, celo desetletij. V njihovem primeru minevanje časa ni pomemben dejavnik. Glavni razlog je, da gojijo svojo žalost in si ne dovolijo, da bi prenehali biti žalostni. Verjamejo, da bolj ko so nekoga ljubili, dlje in močneje morajo žalovati. Prepričani so, da bi, če bi nehali žalovati, to pomenilo, da niso niti ljubili človeka, ki so ga izgubili. Še nekaj takih logik je, ki jih ohranjajo v žalovanju.
Drugi mehanizem je, da človek doživi neprijetno izkušnjo in si po njej ustvari neke napačne sklepe, bodisi o sebi bodisi o ljudeh. Ti sklepi ostanejo do konca življenja in nanje čas nima nikakršnega vpliva. Če je nekdo v mladosti doživel grobo zavrnitev enega ali več partnerjev, lahko iz tega sklepa, da si ne zasluži biti ljubljen. Po desetih ali več letih lahko pozabi te partnerje in neprijetno izkušnjo zapuščenosti, vendar njegovo napačno mnenje o sebi ostane kot del njegovega pogleda nase, druge in svet. Verjetno bodo poznejše ljubezenske izkušnje samo potrjevale sklep, da kot človek ni dovolj vreden, da nima dovolj kvalitet, da bi zaslužil, da ga nekdo resnično ljubi. Podobno se dogaja otrokom, ki jim v otroštvu niso izkazovali dovolj ljubezni in so se »naučili«, da si je ne zaslužijo niti v poznejšem življenju.
Ali lahko čas pozdravi depresijo? Včasih lahko, največkrat pa ne more. Čas lahko pomaga depresivnim ljudem, da se kompenzirajo. To pomeni, da dobro funkcionirajo, vendar je depresivni mehanizem še naprej v njih in v neprijetni situaciji se lahko dekompenzirajo ter spet postanejo depresivni. Tudi pri tistih, ki so se kompenzirali, glavni dejavnik, ki jim je pomagal, da so se »zbrali«, pravzaprav ni bil čas, temveč življenjski tok, v katerem ni bilo novih negativnih dogodkov, bili pa so morda celo kakšni pozitivni. Torej, pomemben ni bil čas sam po sebi, temveč, kaj se jim je v tem času dogajalo. Zato je veliko bolje, da gremo, namesto da čakamo, da depresija sčasoma »odide«, na psihoterapijo in jemljemo zdravila, kadar je to potrebno.
Logika življenjskega toka je takšna, da nove življenjske vsebine potiskajo stare vsebine. To pomeni, da bolj ko se človek časovno oddaljuje od nekega zelo neprijetnega doživetja, bolj je to zanj nepomembno. Tako tudi spominjanje tega dogodka povzroča čedalje manj močno čustvo. S tem ko življenjski tok napreduje, prihajajo nove pomembne situacije, ki izrivajo stare in jih naredijo manj pomembne. Torej tudi v tem primeru ni čas tisti, ki sam po sebi vpliva, da si človek opomore od neke travme iz preteklosti.
Znani psiholog Philip Zimbardo je proučeval odnos ljudi do časa in vpliv tega odnosa na razpoloženje. Zanimalo ga je, ali so ljudje primarno zazrti v svojo preteklost, sedanjost ali prihodnost. Vsakega od teh treh segmentov časa je razdelil na pozitivnega in negativnega. Minevanje časa ni imelo pozitivnega vpliva na ljudi, ki so bili zazrti v svojo negativno preteklost, niti na tiste, ki so sedanjost doživljali kot negativno ali so pričakovali negativno prihodnost (zaskrbljenost in tesnoba). Visoko odpornost proti negativnim doživetjem imajo tisti, ki so zazrti v pozitivno preteklost, kot tudi tisti, ki menijo, da preteklost ni tako zelo pomembna, ker je ne morejo spremeniti, se pa lahko iz nje nekaj naučijo, da napak ne bi ponavljali v prihodnosti. Enako velja za tiste, ki so usmerjeni v pozitivno prihodnost, saj jim to prinaša občutenje vere in upanja.
Četudi je odnos duševnega trpljenja in časa zelo kompleksen, lahko sklepamo, da čas sam po sebi nima zadostne terapevtske moči.