Zaradi otrok starši rastejo
❞
Otroci ne potrebujejo stvari. Otroci potrebujejo ljudi.
Francosko-kanadski psiholog Luc Pelletier je z različnimi timi dolga leta raziskoval, pod kakšnimi pogoji se ljudje obnašajo do okolja prijazno. Naj povzameva nekaj njegovih ugotovitev. Med drugim so znanstveniki ugotovili: kolikor višja je stopnja samoodločanja, toliko večja je tudi osnovna pripravljenost za do okolja prijazno obnašanje. Poleg osnovnega zavedanja o problemu morajo ljudje čutiti, da so v položaju, ko lahko kaj storijo: »Vem, v čem je problem in kaj lahko v zvezi z njim storim.« Toda, ali védenje in sposobnost delovanja zadoščata? Pelletier je proučeval, koliko in ali sploh ljudje reciklirajo steklenice. 100 odstotkov vprašanih je priznalo, da se zavedajo pomena recikliranja, 40 odstotkov jih dejansko reciklira, kadar imajo možnost to storiti na cestnem vogalu, manj kot 10 odstotkov vprašanih reciklira, kadar je težje, iz skupine 40 odstotkov jih reciklira znatno manj, kadar so npr. na dopustu, kjer je to težje. Očitno morajo biti prisotni tudi zunanji pogoji, da ljudje sodelujejo – pa naj gre zgolj za to, da odnesejo steklenico v zabojnik za steklo. Tega se moramo zavedati.
Niste sami
V knjigi Razvajaj svojega otroka, kot ti srce poželi je Julia zapisala: »Kadar starši svojega otroka poslušajo, se sproži mogočno gibanje, ki se ga ne da ustaviti in se z leti krepi – tako v družini kot globalno. Otroci po vsem svetu pripravijo starše do tega, da z vsakim dnevom osebno rastejo in se razvijajo, to pomeni, da se soočajo s svojimi notranjimi pošastmi, ustanavljajo gozdne vrtce, svobodne šole in družinske pisarne, postavljajo tradicionalne oblike pod vprašaj in iščejo boljše poti skupnega bivanja.«
Omenjeno mogočno gibanje ni vedno vidno in morda se včasih počutite zelo osamljene, toda verjemite: niste sami. Mnogo nas razmišlja in čuti enako kot vi. Skupaj bomo obrnili krmilo.
Kar vam predstavljava v knjigi, niso le cvetoče ideje in spodbudne misli. So načela, po katerih že od nekdaj potekajo spremembe k dobremu: ljubezen, pozornost in pogum.
Če se bo izšlo, bodo naši pravnuki zelo veseli in se bodo s hvaležnostjo spominjali svojih prednikov: »Takrat je bila Zemlja v zares zelo slabem stanju. Toda prababica in pradedek se nista pustila prestrašiti, in poglejte – danes je spet vse dobro! Še dobro, da nikoli nista obupala.«
Goljatov strah
Mnogim ljudem ni všeč, kar govoriva, piševa in delava. Starši v prvih dveh letih za otroka potrošijo šest do deset tisoč evrov. Industrija igrač je leta 2015 ustvarila skoraj tri milijarde dobička (vključno z videoigricami). O igračah za odrasle (avtomobili, računalniki, mobilni telefoni in doživljajska potovanja) pričajo naš BDP in naša smetišča.
Otroštvo, ki ni zasičeno z materialnimi dobrinami, ogroža prihodke, delovna mesta in Nemčijo. In tudi z nasprotne strani piha močan veter: feministke so prepričane, da hočeva ženske prisiliti nazaj k štedilniku. Delodajalci menijo, da jim hočeva ukrasti visoko kvalificirano žensko delovno silo. Proizvajalci otroških izdelkov mislijo, da smo neka nova hipijevska komuna.
Nič od tega ne drži. Zavedava se, da je starševska navezanost tisti pravi feminizem. Že leta dolgo dokazujeva, da vse te krame ne potrebujemo in da imajo naši otroci od pomanjkanja takšne krame le korist. Obe sva zaposleni – in tako kot številne druge matere delava 20 ur na teden po načelih zagovornika trajnostnosti Nika Paecha, saj želiva veliko časa preživeti z otroki – in ker je to bolje za planet. Otroci ne potrebujejo stvari. Otroci potrebujejo ljudi. Po možnosti zdrave ljudi.
Umirjena družina; sedem sestavin za preprosto življenje z otroki, ki sta jo napisali Julia Dibbern in Nicola Schmidt. V prevodu Neže Ane Rojko je izšla pri založbi Didakta.