Oče, ki mi je tujec, se želi vseliti

Očeta nisem nikoli poznala. Mamico je zapustil še pred mojim rojstvom. Moje odraščanje ni bilo lahko, saj sva živeli zelo skromno. Vseeno mi je uspelo, da sem si pridobila ustrezno izobrazbo. Z možem sva podedovala hišo, k sebi sva vzela tudi mamico. Pazi na najina sinova, kuha in skrbi za vrt. Lepo se imamo, saj se spoštujemo in imamo radi. Pred nekaj meseci pa mi piše izgubljeni oče. Pove, da je ovdovel, da nima nikogar, ki bi skrbel zanj. V pismu mi je ponujal precej veliko vsoto, če ga vzamem k sebi. Omenil je tudi, da sta z mamico še zmeraj poročena, kar se je izkazalo za resnično. Mamici je pismo obudilo spomine, ne počne drugega, kot joče. Po eni strani mu želi pomagati, po drugi se ga boji srečati. Moram povedati, da do njega ne čutim nič, več kot petintrideset let je bil zame tujec, ki me ni enkrat samkrat obiskal. Živimo v manjšem kraju, kjer se vsi poznamo. Bojim se, da bo oče pritisnil name oziroma na mamico prek svojih znancev, ki jih ima nekaj tudi v neposredni bližini. Tako lepo smo se imeli, zdaj pa to!

Naše življenje je velikokrat podobno škatli s kockami: v njej so večje in manjše, pa takšne v obliki valja, vmes so tudi vijaki, za nekatere sprva sploh ne vemo, kam bi jih umestili, še manj, kako. Šele ko začnemo iz njih sestavljati različne skulpture, spoznamo, da ima vsaka kocka svoje poslanstvo, svoj namen.

Zelo podobno, vsaj po mojem mnenju, je v vaši zgodbi. Razpršeni deli sestavljanke – vašega življenja – so se vam zakotalili pred noge in čakajo, da jih postavite na svoje mesto.

Velikokrat omenjate, da ste se imeli do zdaj zelo lepo, nič ni šlo narobe, vse vaše kocke so se ujemale med seboj. Res? Čeprav je bilo na prvi pogled vse idealno, ste šele ob očetovem pismu izvedeli, da sta z mamo še zmeraj poročena. Verjamem, da je bila novica za vas pravi šok.

Podobno ste bili pretreseni, ko ste videli, da mama ne neha jokati, da ji le omenite očeta. Še ena neznanka, s katero ne veste, kaj bi.

Tretja neznanka je vaš oče. Kaj je počel več kot trideset let, zakaj je pozabil na vas? Zakaj je raje spravil do kruha oba pastorka, namesto da bi, če ne drugače, vsaj finančno, poskrbel za lastno hčerko? Kdo je bil kriv? Sam? Njegova partnerka, morda celo vaša mama? Eno samo pismo, pa vam je naložilo toliko neodgovorjenih vprašanj!

Seveda se ob njih slabo počutite, saj vas silijo, da se soočate s stvarmi, za katere ste menili, da so že zdavnaj poniknile v preteklosti, da vas ne bodo nikoli več strašile v sedanjosti.

Žal se to ni zgodilo, ker se poglavja v knjigi, ki sta jo skupaj pisala vaša starša, niso nikoli končala. Ni bilo zadnje pike in zato danes stojite pred veliko in odgovorno nalogo, da to končno piko najdete in jo – kot izgubljeno kocko – postavite tja, kjer mora biti.

Znašli ste na prelomnici, ko preteklosti ne morete več pometati pod preprogo. Oče je postal še kako prisoten, z mamo sta uradno še zmeraj poročena. Četudi se počutite nelagodno, ker je očetova prošnja (zahteva) razburkala vaše družinsko ozračje, je pred vami ena sama naloga: stvari, tudi za nazaj, boste morali razčistiti. Če želite ali ne!

Temeljito se pogovorite z mamo in očetom. Na vašem mestu bi se najprej soočila z njim. Čas bi že bil. Prisluhnite njegovi plati zgodbe, ki je morda, ni pa nujno, drugačna od te, ki ste jo poznali do zdaj. Spoznajte ga, prisluhnite mu! Naj sam pove, zakaj mu ni bilo mar za vas in zakaj se je spomnil, da ima nekje hčerko, šele ko mu je začela voda teči v grlo. Ne prekinjajte ga med pripovedovanjem, četudi si boste želeli. Naj se izkašlja.

Tudi mamo prosite, naj bo odkrita z vami. V vseh, četudi najbolj bolečih spominih.

Ko se boste seznanili z obema platema medalje, boste tudi sami potrebovali nekaj časa, da boste slišano premleli in se soočili s podrobnostmi, ki jih morda niste niti poznali.

Kaj storiti? Da bi očeta vzeli k sebi, vam ne bi svetovala. Ne glede na to, ali je kriv za trideset let molka ali ne, tujca sta si! Popolna tujca. Ljubezni se ne da priklicati čez noč. Na vašem mestu bi mu predlagala, da gre v dom. Če se vam bo zdelo, da je kljub vsemu vreden vašega zaupanja – pozabite na to, da ga je hotel celo plačati –, se dogovorite za občasne obiske, morda tudi za skupna družinska praznovanja.

V družini, zlasti še, če se imamo lepo in se dobro razumemo, je zelo pomembno, da smo iskreni drug do drugega. Da med nami ni laži, še manj ključnih skrivnosti, pometenih pod preprogo.

Vesela sem, da imata z mamo dobre odnose, vendar, tako se mi zdi, sta se o preteklosti malo ali nič pogovarjali. Upam, da njenih napak ne boste ponavljali pri lastnih otrocih. Prav je, da odrastejo brez nepotrebnih skrivnosti, da svojih staršev ne idealizirajo preveč, da poznajo tudi zdrse, ki so se jim kdaj zgodili. Preveč idealizirani starši postanejo z leti rahlo moteči.

Samo pomislite na svoj odnos do mame. Za vas je bila že od otroštva naprej žrtev, trpeča duša, ki so jo zavrgli doma, potem pa ji je obrnil hrbet še vaš oče. Bili ste prepričani, da je po njegovem odhodu uredila vse potrebno z ločitvijo, a ni. Zakaj ni? Ker se je bala? Jo je bilo sram pred ljudmi? Zanimivo bi bilo vedeti, kaj meni pravniška stroka, sploh v primeru, če bi, denimo, imel oče dolgove. Bi se zvrnili na mamina pleča?

Res bo treba narediti red v vaših odnosih. Ne le zaradi čustev, ki so ta trenutek še zmedena in razburkana, temveč tudi zaradi morebitnih pravnih posledic, ki jih prinaša dejstvo, da se mama in oče nista uradno ločila.

Ob sebi imate moža, ki vas ima rad in vas podpira. Naj vam v tej bitki, ki bo morda tudi stresna, stoji ob strani in vam s svojo ljubeznijo pomaga, da se boste odločili prav, tako po vesti kot po zakonu.

Pa še enkrat vas prosim: ko se boste odločali – tako ali drugače –, naj očetova ponudba, da vam bo vse plačal, ne igra ključne vloge.

❞

Pred vami je ena sama naloga: stvari, tudi za nazaj, boste morali razčistiti. Če želite ali ne!