Vodne energijske točke
❞
Pravijo, da se danes v svetu glavne vojne bijejo za vodo, vse drugo so si že razdelili. Tudi večino naših slovenskih voda so že prodali, nekateri pa se še borimo, da bi to bogastvo ostalo nam in bi imeli pravico do vode še naprej. Jože Munih
Brez vode ni življenja in srečo imamo, ker je Slovenija z naravnimi vodnimi viri bogato obdarjena. Po drugi strani so naši odločevalci v minulem desetletju nespametno razprodali že velikanski del pitne vode in trend se, kar odraža tudi bližajoči se referendum, nadaljuje. To človeka še toliko bolj razžalosti, ker je v množici izvirov prav tako izjemno veliko dragocenih visokoenergijskih vodnih točk. Na sončno nedeljo smo se pod okriljem Centra za trajnostni razvoj podeželja Kranj skupaj z Jožetom Munihom, priznanim radiestezistom iz Tolmina, podali na merjenje in okušanje štirih osvežujočih studencev.
Iz Preddvora se malo po 9. uri zjutraj v minibusu in v spremstvu kolone osebnih vozil odpravimo do trojice točk od štiridesetih, kolikor so jih izmerili že lani; na kar trinajstih so bili rezultati izvrstni. V prav to imenitno skupino sodijo tudi tokratne postojanke, ki jih obiščemo. Uroš Brankovič iz Centra za trajnostni razvoj podeželja Kranj v uvodu pove, da je celotno območje Kamniško-Savinjskih Alp zelo bogato z vodami, ter besedo preda Jožetu Munihu iz Zasebnega zavoda Energijske poti Tolmin, radiestezistu, sicer pa inženirju strojništva. Ta pritrdi, da je naša država izredno bogata z vodnimi viri, a takoj kritično doda: »Pravijo, da se danes v svetu glavne vojne bijejo za vodo, vse drugo so si že razdelili. Tudi večino naših slovenskih voda so že prodali, nekateri pa se še borimo, da bi to bogastvo ostalo nam in bi imeli pravico do vode še naprej. Naši predniki, ki so poseljevali to območje, so poznali vse te izvire in vedeli, katera voda je dobra, za kaj je dobra, katere pa ni dobro piti, saj postaneš po njej denimo zaspan. Včasih, ko so ljudje še živeli v sožitju z naravo, so točno začutili, kje je kaj dobrega in kje ni.«
Mi mislimo z vodo
V tistem trenutku našo pozornost za nekaj sekund zmoti avto, ki se počasi pripelje po ozki cesti, zato se mu umaknemo. »Kam pa grestè, dobri ljudje?« nas skozi odprto okno v prijetnem gorenjskem narečju vpraša voznik, udeleženka naše skupine pa mu, smejoč se, odvrne: »Vodo pit! Zdravo pitno vodo.« Zajame nas prvi val dobre energije, še preden naredimo prvi požirek iz pozneje obiskanih studencev. »Naši predniki so vedeli, katera voda ima v sebi tisto nekaj več; gre za energijo v njej. Že pred 30, 40 leti, ko sem obiskal prve izvire, sem to izmeril s pomočjo radiestezije oziroma občutka, ki ga imamo ljudje v povezavi z lastnostmi vode. Mi smo glavni instrument zaznavanja, z nihalom pa odčitamo rezultate,« osnove radiestezije poda Munih in se s kančkom grenkobe spominja svojih poklicnih začetkov: »Tudi z meritvami smo ugotovili, da je v naši vodi nekaj več. Prva reakcija, ki je bila takrat v časopisih, je bil velikanski posmeh, češ, voda in energija, le kdo si je to izmislil. Od prvih informacij do danes pa je mnogim ljudem prišlo v navado, da hodijo do izvirov, ker vedo, da tam zajameš zares dobro vodo in energija v njej pomaga dvigniti naš energijski nivo. To zaznamo tako, da se počutimo bolje, smo bolj sveži, budni. Nekdo drug, ki je zbolel, potrebuje še veliko več pomoči oziroma moči, da bolezen premaga. Kot veste, se zdravimo sami, vse drugo so pomagala – od tablet do sprehodov in joge; seveda so tukaj izključeni zlomi ali kaj podobnega. Telo ima sposobnost samozdravljenja, in če mu pomagamo, bo to tudi naredilo.« Razloži postopek: »Znano je, da ima voda sposobnost spomina, in ne nazadnje smo ljudje iz 70 odstotkov vode; naše možgane pa sestavlja okoli 90 odstotkov vode. Mi mislimo z vodo. Pa če se malo pohecam: včasih so rekli, da nimaš nič soli v glavi. Sama voda brez prisotnosti mineralov ni prevodna in tudi možgani ne delajo normalno. Kadar pa damo vanjo sol, postane prevodna in možgančki lepo delajo. Torej ta pregovor le ni tako iz trte izvit. Potem ko pade kapljica dežja na zemljo, začne potovati skozi zemeljske plasti. Najprej se očisti, če se je morda kaj takšnega nabralo v njej že v zraku; saj veste, da ta ni ne vem kako čist. Zemlja je kot nekakšen filter. Kapljica se potem pretaka skozi določene plasti, ki imajo dobro energijsko informacijo; potem se molekule v vodi formirajo v spominske klastre in takšna prinese ven na izviru. Vodarji pravijo, da lahko ta ena kapljica, ki pade na zemljo in pride nazaj na površje, potuje skozi zemeljske plasti tudi do dvesto let; težko predstavljivo, a obstajajo inštrumenti, ki lahko izmerijo tudi to.«
Naši predniki so vse to že vedeli
S parkirišča se odpravimo do prvega izvira – približno deset minut hoje stran, ko je treba tudi malo v hrib. Gre za Mešenik v vasi Kokra. Munih začne meriti in opiše, kaj
počne: »Roko sem dal v vodo in se povezal z energijami v njej. Najprej vprašam, ali so energije v vodi urejene, da ni v njej nič slabega; govorimo o energijah, ne o tem, ali je voda pitna ali ne. Mogoča je tudi ocena kakovosti vode, vendar je bolje, da to naredi pooblaščen zavod. Ta strokovno izmeri prisotnost morebitnih škodljivih bakterij, po teh kriterijih pa v Sloveniji skoraj nobena voda ni ustrezna. To sicer ne pomeni, da bi bilo to kaj slabega za nas, ker kolikor sem spraševal na našem koncu, v zdravstvu ni primera, da bi zaradi pitja vode kdo zbolel. Pa tudi če bi nekdo pil res slabo vodo, bi dobil kvečjemu drisko. Nas danes zanimajo energijske vrednosti, ali ta voda naredi v našem telesu še kaj več, poleg tega, da nas odžeja. Najprej pogledam radiestezijsko barvo na barvnem krogu; če mi pokaže belo, potem v tej vodi ni nobenih slabih energij in so samo dobre.« Rezultat je bela barva, prva stopnja je torej v redu. Nato na drugi podlogi, ki meri enote po francoskem znanstveniku Bovisu iz 19. stoletja, odmeri energijo. »Povprečje človeka je okoli 10.000 enot po Bovisu. Mi bomo zdaj izmerili, koliko jih je v tej vodi. Jaz tukaj razberem okoli 300.000 enot. To pomeni, da gre kar za močno energijo, in če bomo to vodo pili, se bo dvignil tudi naš energijski nivo. Izmeriti je prav tako mogoče, na katero od sedmih čaker poudarjeno deluje; že naši predniki so vedeli, katera je denimo dobra za prebavo, katera za oči in podobno. Mi torej ne odkrivamo nič novega, edino, da se to izmeri in zapiše ter tako ostane informacija za naše zanamce,« poudari in z nami deli še pravkar izmerjeni podatek o čakrah: »Kot vemo, prek čaker telo energetsko hrani organe. Energija nekaterih izvirov deluje na vse čakre v polni moči, drugih pa poudarjeno le na posamezne čakre. Voda iz tega izvira deluje poudarjeno na drugo, tretjo in peto čakro, torej na prebavni del, spolne organe in grleni del. Poskusite jo popiti in videli boste, da ima vsaka voda iz različnih izvirov malce drugačen okus, odvisno od tega, skozi kakšne plasti teče. V šoli so nas sicer učili, da je voda brez barve, vonja in okusa.«
Zdrave oči in odpiranje tretjega očesa
Odpravimo se do druge vodne točke – Belek v zaselku Laško v vasi Bašelj. Pot je daljša od petnajstih minut in ponudi kopico lepih razgledov, med drugim na ekološko kmetijo. Oba kužka, ki spremljata našo skupino, gresta na studencu takoj pit in se ohladit v plitev tolmunček. »Tudi to je potrditev, da gre za zares dobro vodo,« se nasmehne Munih in spet odčita zaželeno belo barvo ter raven energije: »Dokaj močna je – 600.000 do 700.000 bovisov ima.« Pri čakrah sto odstotkov delovanja dosežeta šesta in sedma, kar po njegovih besedah pomeni, da bašeljska voda odpira tretje oko in konkretno skrbi za zdrave oči. Pokaže tudi, kako meri energijo posameznih kamnov, in ena od udeleženk ga prosi, ali lahko preveri moč njenega nihala iz žada, ki ga ima s seboj. Žal mojster radiestezije ugotovi, da kamen v sebi nima omembe vredne energije, nihalo tudi ni centrično: »Kristalov na trgu mrgoli in 70 do 80 odstotkov je umetnih, so samo videti lepo. Treba je izmeriti njihovo energijo. Včasih je navaden kamen v potoku energijsko enako ali še bolj močan kot neki kristal, ki smo ga kupili. Najboljši so, govorim za kamne vseh vrst, če niso počeni oziroma poškodovani in s čim bolj polno obliko.«
Na Rot rekord dneva
Očitno velja, da do najboljših stvari peljejo najdaljše poti, saj do tretje in izjemno dragocene vodne točke ob Slaparski vasi hodimo najdlje, tudi navkreber. Po drugi strani smo spet nagrajeni z veličastnimi razgledi na gore, gozdove in neskončne cvetoče travnike. Izvemo, da tretji izvir, imenovan Na Rot, pravzaprav merimo čisto prvič, in rezultati so osupljivi, tega dne rekordni; na Gorenjskem je sicer energijsko najboljša voda pri izviru Nadiže v Tamarju, kjer je več kot milijon enot po Bovisovi lestvici, približno toliko, kot so namerili v studencu romarskega središča Lurd. Munih je sicer največ, kar dva milijona enot po Bovisu, izmeril v Grofovi vodi na rodnem Tolminskem, kar sodi v evropski vrh. Na Rot pa ne le da Munihovo nihalo odčita belo barvo, energije je v tej studenčnici kar za pol milijona enot po Bovisu in deluje stoodstotno na vse čakre. Lastnik izvira, ki nas prijazno pozdravi in nam dovoli vodo tudi pokusiti, nasmejano pokima, da ve, kako izvrstno studenčnico imajo. Potem ko se spustimo z gozdnatega hriba nazaj proti vasi, se ustavimo še pri zadnjem, četrtem studencu, ki ga domačini imenujejo Zamlinš. Munih z meritvijo potrdi, da gre prav tako za prvovrstno pitno vodo, priporočljivo za dobro prebavo, v njej pa izmeri nekje od 300.000 do 400.000 enot.
❞
Znano je, da ima voda sposobnost spomina, in ne nazadnje smo ljudje iz 70 odstotkov vode; naše možgane pa sestavlja okoli 90 odstotkov vode. Mi mislimo z vodo. Jože Munih
❞
Na Gorenjskem je energijsko najboljša voda pri izviru Nadiže v Tamarju, kjer je več kot milijon enot po Bovisovi lestvici, približno toliko, kot so namerili v studencu romarskega središča Lurd.
Pred odhodom proti domu, ko se dan že preveša v drugo polovico popoldneva, še nekaj minut meditiramo. Munih, ki si že vrsto let prizadeva, da bi naše vode bolje zavarovali in jih vpisali vsaj kot kulturno dediščino, če že naravna ne more biti, nam poda temeljne napotke za meditacijo, ki si jih je pametno zapomniti. V naravi zamižiš in si predstavljaš, da se povežeš z njo, z žarkom iz svojega srca pa nato potuješ do sredine Zemlje in skozi srce nazaj proti nebu, pa spet nazaj do srca ter prosiš energijo prostora, da te očisti vsega slabega, kot bi bil pod prho. Zatem v mislih vso slabo energijo pretvoriš v dobro, prosiš, da energija prostora napolni tvojo avro, in odpreš oči. Tako greš od negativnega k dobremu, kot se skozi zemljo očisti vsaka blagodejna studenčnica.