Videti lepo in slišati, kar želimo
Evropsko prvenstvo v nogometu je znova aktualiziralo vprašanje, kako sposobni so slovenski kupci televizijskih pravic gledalcem ponuditi dodano vrednost v obliki zanimivega, zabavno-sproščujočega in izobraževalnega programa. Javno mnenje se je o letošnjem euru bolj ali manj že opredelilo. Pregovorno slovensko nezadovoljstvo z vsem, pa če se še tako trudiš in si dober, tudi komercialni televiziji, ki je lastnica televizijskih pravic za Euro 2020, ni bilo prihranjeno.
O slovenski televizijski športni produkciji je, žal, res mogoče le govoriti za šankom. Pa tudi o spletni ali časopisni vsebini. To je moj edini resnejši očitek, ko gre za poskus kolikor toliko uravnotežene polemike brez čustev in strahu pred kritikami o tem, kako in kaj bi radi videli, slišali ali prebrali športni eksperti ter laični gledalci, poslušalci ali bralci. Drugi očitki so povezani z okusi in predvsem z najbolj realnim spodbujevalcem kakovosti, denarnimi zmožnostmi.
Preboj komercialnih televizij v športni svet in s tem širitev ponudbe je množico slovenskih športnih navdušencev samo še povečal in jo hkrati izobrazil. V tem pogledu ni debate, komercializacija je prinesla dodano vrednost. V veliki večini je krepko izboljšala tudi splošno raven, a je hkrati razgalila selekcijsko omejenost. Ki pa ni nič drugačna, kot je v športnih panogah in na drugih življenjskih področjih. Vsi morajo iz manj izvleči največ.
Klic znanca, nogometnega strokovnjaka, me je spodbudil k odpiranju neprijetne tekme. Zato se bom osredotočil na nogometno področje, ki ga nadzoruje največ poznavalcev, med njimi pa so najglasnejši »komentatorji« spremljevalci hrvaških ali drugih športnih oddaj z istega govornega območja. Pogosto so njihove kritike neutemeljene, saj toliko neumnosti, kot jih lahko tam slišiš, naši fantje ne morejo izgovoriti. Se pa prevečkrat zgodi, da jih poskušajo posnemati v vsem drugem. In se jim ponesreči. Preden se je nacionalna televizija soočila s konkurenco, sem bil skeptičen do tega, koliko ustreznih kandidatov za mikrofon ali zaslon naša omejena selekcija sploh lahko izvrže. Zdaj vem, veliko. Kljub vsem kritikam, ki so jih deležni, so se slovenski komentatorji kar uspešno selekcionirali in jih je vsaj za velike dogodke dovolj. Ne vselej za vse športne panoge, toda v seštevku so nadpovprečni in prav nič ne zaostajajo za slogovno šolanim kadrom z nacionalke, ki se konkurence še kar ni navadila oziroma je ta ni naredila boljše, kot naj bi jo. Če me kaj jezi, je izrazita slepota odgovornih (namerna ali pa le lenoba), da bi prepoznali tiste, ki res ne smejo imeti pred seboj mikrofona in kamere.
Zdaj pa še k bolj konkretnim kritikam. Slovenski televizijci še vedno ne razumejo, da je televizija vizualni medij, ki najprej pokaže, potem se šele sliši. Komercialke z več produkcijskega denarja so v zabavno-razvedrilnem programu, kamor uvrščam tudi šport, že blizu ideala takšnega vrstnega reda, ne bi bilo pa nič narobe, če bi bilo tako tudi v resnejših programih in še posebno vsebinsko izzivalnih oddajah. Žal je ena takšnih, a nič slabša od predhodnih, tudi zdajšnja euronogometna. Ima potencial, a je brez soli, čustev, zabave. Že videno in v slogu kolikor denarja, toliko muzike.
❞
Tudi za televizijske športne programe velja, kolikor denarja, toliko muzike.