Angleški Pirlo je zorel daleč od vinogradov
Med zgodbami, ki so zaznamovale letošnje evropsko prvenstvo v nogometu, je gotovo zgodba angleškega vezista Kalvina Phillipsa. Po mnenju mnogih eden najboljših igralcev prvega kroga je v življenju prestal že marsikaj. Odraščal je v precejšnjem pomanjkanju, njegov oče pa se je prepogosto znašel v navzkrižju z zakonom in še dandanes ga mora obiskovati v zaporu.
Vsi so pričakovali silovite prodore Kyla Walkerja, čarobne poteze Phila Fodna in gole Harryja Kana, toda navijače in številne upokojene nogometaše je na uvodni tekmi angleške reprezentance na evropskem prvenstvu proti Hrvaški najbolj navdušil Kalvin Phillips. Podaja za odločilni gol Raheema Sterlinga je bila zgolj pika na i predstave nogometaša, ki je pred letom dni še igral v drugem rangu ligaškega tekmovanja.
Boj na vsakem koraku
Pot do članske ekipe Leedsa je bila za domačega fanta še posebej trnova. V Armleyju na zahodu mesta, ki že tako ne slovi kot najbolj gostoljubno, se je bilo treba boriti na vsakem koraku. Mama Lindsey je po rojstvu prvega sina Terrella povila trojčke: poleg malega Kalvina sta na svet privekali še dve deklici, ena je zaradi bolezni umrla kmalu po rojstvu. Oče se je pogosto znašel v navzkrižju z zakonom, zato je na pomoč priskočila babica Valerie, ki je dočakala njegov vpoklic v člansko reprezentanco lani septembra, a na začetku letošnjega leta umrla, še preden bi lahko za vnuka stiskala pesti na evropskem prvenstvu.
»Moja mama je po navadi spala na kavču,« je za The Times povedal Phillips. »Dobival sem zastonj obroke v šoli. Videl sem, kako otroci prihajajo z že pripravljenimi malicami, imeli so sendviče in čokoladice. Nekateri so se mi smejali in govorili: 'Dobivaš brezplačne obroke!' Ko sem prišel domov, sem vprašal: 'Mama, zakaj ne morem hrane prinesti s seboj?' Pojasnila mi je: 'Ne moremo si je privoščiti.' Bili so trenutki, ko zvečer ni jedla, saj je morala nahraniti nas. Opravljala je dve službi. To, kar je naredil Marcus, je izjemno,« je Phillips navdušen nad pobudo reprezentančnega napadalca Marcusa Rashforda. Slednji je minulo leto zaznamoval s pritiski na britanske politike in pobudami, da otrokom iz ogroženih družin ne odvzamejo subvencionirane prehrane in deljenje obrokov zaradi posledic pandemije podaljšajo tudi v poletne mesece.
Pravo je spoznal pri enajstih
»Vedno sta me stoodstotno podpirali. Če ne bi bilo mame in babice, ne verjamem, da bi bil zdaj tukaj,« o tesnih družinskih vezeh pravi Phillips. Njegovo ljubezensko življenje je že več kot desetletje v znamenju enega dekleta, saj je svojo življenjsko sopotnico Ashleigh Behan spoznal kot enajstletnik. Posebna zgodba pa je njegov odnos z očetom Markom, ki zanj navija le streljaj od domače hiše – iz zapora Wealstun.
»Že od nekdaj je prihajal in odhajal iz mojega življenja. Bil je v zaporu in ga nato zapuščal: droge, pretepi, kar hočete. Ni odraščal v najboljših razmerah. Nikoli ni poznal očeta, že pri 13 letih je dobil otroka, mojo polsestro, s katero sva si zelo blizu,« kljub težkemu odraščanju angleški reprezentant poskuša biti razumevajoč do očeta.
»Vsako jutro se vozim mimo njega. Nekajkrat sem ga šel obiskat, a nerad hodim tja, saj ga ne želim videti v zaporu. Z njim raje govorim po telefonu. Slišiva se vsakih nekaj tednov. Ponosen je name. On je za Leeds. Tu živi vse življenje. Nekaj tednov po tem, ko smo napredovali v prvo ligo, me je poklical in rekel: 'Poslušaj to!' Vsi, ki so tam v zaporu čakali na telefonski klic, so zapeli (navijaško pesem, op. p.) Marching On Together in tolkli po stenah.«
Petindvajsetletni otrok Leedsa velja za enega tistih, s katerimi pri angleškem prvoligašu karizmatični argentinski trener Marcelo Bielsa dela še posebej pozorno. Bielsa vidi v njem obrambnega vezista, čeprav sam rad igra bližje vratom, in sicer v vlogi, v kateri je zablestel na prvi tekmi eura na Wembleyju.
»Moramo gledati posnetke naših tekem, pove nam, kaj smo delali prav in kaj narobe,« je povedal o sodelovanju z legendarnim strategom. »Imel sem občutek, da lahko igram kjer koli na sredini igrišča, a on je vedel, kateri položaj je zame najboljši. Vedel je, kje si me želi. Ko sem debitiral za reprezentanco, sem en dres s podpisi ekipe poklonil Marcelu. Objel me je, se zahvalil in dejal, da sem igral dobro.«
Nepopustljiva odločnost
Navijači ga že nekaj časa primerjajo z legendarnim Italijanom Andreo Pirlom. A yorkshirski Pirlo je odrasel daleč od urejenih vinogradov Brescie, njegov dom so bile asfaltirane ulice in večje travnato igrišče blizu doma. Tudi zorel je dolgo, akademiji Leedsa se je namreč priključil šele s 14 leti in vpoklic v reprezentanco dočakal šele deset let pozneje. »Vedel sem, da sem se priključil pozno, a po svoje je bilo bolje, saj sem lahko v mladih letih užival v nogometu. Pritisk ni bil velik. Zaradi tega sem verjetno boljši igralec,« je prepričan.
Kot je zapisal The Guardian, se močno razlikuje od tradicionalnih angleških vezistov, saj se za Otočana precej neobičajno najbolje znajde na majhnem prostoru: »Ponuja nekaj novega, kar budi upanje: vizijo angleške zvezne vrste, ki ne temelji na hollywoodskih podajah ali krvavih obvezah na glavi ali strelih s 30 metrov, temveč na tihi, nepopustljivi odličnosti.«
Leedsov domači štadion Elland Road, ki je bil prej dom več kot 37 tisoč vročekrvnih navijačev, je v zadnjih sezonah žalostno sameval. V tišini pa se je na njegovi zelenici brusil vezist, kakršnega angleška reprezentanca verjetno ni imela vse od časov Paula Scholesa. Močne plati legende Manchester Uniteda niso nikoli zares prišle do veljave v ekipah, ki so se bolj kot s kakovostjo igre na sredini igrišča ukvarjale s sožitjem med Frankom Lampardom in Stevenom Gerrardom. Phillips lahko z Masonom Mountom in Declanom Riceom popravi ideološke napake iz preteklosti, morda pa že letos tudi zaceli pekoče rane z velikih tekmovanj.
»Skupaj smo šli skozi vse. Imeli smo vzpone in padce,« v pesmi Marching On Together pojejo privrženci Leedsa, besedilo pa bi zlahka opisovalo tudi Phillipsa, njegovo družino in že skoraj filmsko življenjsko zgodbo: »S tabo bomo ostali do konca, vsaj do takrat, ko se bo svet nehal vrteti.«