Vse za petje in igro
❞
London, pravi Alya, se je začel adrenalinsko, z najeto sobico, »juhu, London je še vedno moj drugi dom, tam sem šla skozi univerzo življenja«.
❞
Mene je vedno nekaj gnalo naprej, ne vem, neka notranja sila. Vsak dan sem se morala postaviti na svoje noge in tako je še zdaj.
Univerzo življenja je opravila v Londonu, se zgodaj postavila na svoje noge, promovirala ribe in čokolado, bila ožuljena hostesa na Arsenalovem stadionu, plesala na nastopu Rite Ore, nastopila v filmih in videu Jamesa Blunta, spoznala zanimivost in praznino manekenstva. Živeč na relaciji Moskva–London–Ljubljana, pa Ljubljančanka Alya Elouissi ve, da sta njeni prvi strasti dramska igra, študij končuje v Rusiji, in petje.
Slovenija–London–Moskva, zadnjih šest let glavni vogali bivanjske postaje 25-letne Alye Elouissi. »Med študijem sem bila v Sloveniji predvsem poleti, lani precej dlje, od aprila do decembra, ker se sploh nisem mogla vrniti zaradi covida.« Vrniti v Rusijo.
Alya je Ljubljančanka, njena mati je iz zasavskega Čemšenika, oče je Alžirec. Ima dva brata.
V zadnjem letniku ljubljanske poljanske gimnazije »sem šla na sprejemce v London za ameriško igralsko akademijo AADA v New Yorku, bila sprejeta ...« Pa se je zgodba obrnila. Študij bi bil izjemno drag, zato si je vzela leto za nabirko denarja, pa v tem času šla za nekaj mesecev v London: »Hotela sem izboljšati svojo angleščino, nabrati izkušnje, denar za Ameriko, delati, delati, delati.« A je v britanskem prestolnem mestu ostala »dve leti in pol, tri leta«.
V London, bilo je leta 2015, nikakor ni šla kot turistka, ampak se je še bolj trdno postavila na svoje noge: »Že kot mladostnica sem bila disciplinirana, organizirana.« London, pravi, se je začel adrenalinsko, z najeto sobico, »juhu, London je še vedno moj drugi dom, tam sem šla skozi univerzo življenja«. Navdušenje nad vsem novim po nekaj mesecih usahne, spopadala se je z domotožjem, osamljenostjo, »vse sem si morala ustvariti iz nule, z lastnimi rokami«. Spoznala je, da denarja za ZDA vseeno ne bo dovolj, kreditov si ni želela, tudi staršev ni mogla prositi za pomoč, čeravno je tak izhod večkrat videla pri vrstnikih. Na Otoku ni šlo za preživetje, morda preživetje kot podlago, da bi počela, kar si je ves čas želela. Profesionalno igrati.
Loterija
Že v gimnaziji je vedela, da želi biti igralka, Amerika se je krhala, kaj zdaj, no, tedaj? Vmes je poskusila na AGRFT, ni bila sprejeta, »saj veste, kako je, precej je loterije«. Kot srednješolka je obiskovala dramsko šolo Satirikon, »po ruskem sistemu igre, ki jo je razvil gledališki praktik Konstantin Sergejevič Stanislavski«. Poleg tega jo je »ves čas spremljala glasba«. Saj igra je z glasbo tesno povezana, doda.
Tudi v Londonu je poskusila na sprejemnih izpitih za igralske akademije, ni šlo, potem pa je prek ljubljanske ruske veje izvedela za mednarodno poletno igralsko šolo
Ruskega gledališkega združenja v Moskvi. No, v angleškem glavnem mestu je hodila na pevske in igralske avdicije, dobila vlogo v gledališki igri Accidental Artist londonskega gledališča Bread and Roses, začela pridobivati vse več agentov, kar je rezultiralo v filmskih, gledaliških in glasbenih projektih.
Preživljala se je s promocijskimi, hostesnimi opravili, »kar je bilo dovolj fleksibilno in dovolj dobro plačano, da sem lahko kombinirala z avdicijami in snemanji«. Promocijsko je predstavljala nove izdelke, čokolade, ribe, delala je burritose. Hostesno pa je bilo delo v visokih petkah, ko je bila vsa ožuljena na nogometnih stadionih, največ na Arsenalovem Emirates. Gledala je na vsak funt, se ogromno odrekala, ni stradala, ampak res malo jedla, a iz tega »sem potegnila ogromno lekcij, rasla«. Jedla je včasih gratis, denimo pri londonskih harekrišnovcih, »vsak dan imajo na določenih lokacijah zastonj kosila«.
Ruska šola
Poleti leta 2016 se je prijavila za Moskvo, za poletno šolo, iz posamezne države sprejmejo le enega kandidata, šlo je za enomesečno zelo intenzivno šolanje, »vse v ruščini«, ki se je je dve leti učila v srednji šoli. Nato jo je slovenska rojakinja, tamkajšnja študentka, spodbudila, o tem je razmišljala tudi sama, da poskusi na moskovski Ruski akademiji dramskih umetnosti Gitis. Intenzivno se je pripravljala v Londonu, šla nekajkrat v Moskvo in bila slednjič, med 5000 kandidati, izbrana v razred 19 študentk in študentov. Junija leta 2017. Po štirih letih ta čas študij končuje pri litovskem režiserju Mindaugasu Karabauskisu.
Preselila se je v rusko glavno mesto, se v London vračala poleti, za kakšen mesec, imela je »glasbena sodelovanja, posnela sem kakšno pesem ...«. Ja, pa mimogrede je nastopila na britanski različici iskanja talentov, X-Factor, ni tekmovala, ampak nastopila kot plesalka z Rito Oro, ki je bila tedaj sodnica in je imela vmesno točko.
Moskva, London, dva planeta. Kako lahko to prebavi? Razhajanja so, pritrdi, »imam kar odprt um, osebnost, a hitro spoznaš razlike«. Biti odprtega duha v Moskvi, no ja, Alya pove, da sta na srečo »politika in kultura ostro ločeni«. Moskva je kulturno izredno razvita, »nikjer nisem videla, da bi ljudje za gledališke predstave stali v tako dolgih vrstah za vstopnice«. Od revolucije Stanislavskega je gledališče za Ruse najvišja oblika umetnosti. Eno zanimivejših spoznanj je, da Rusi na Evropo gledajo kot na eno državo.
Gledališka igra, filmske vloge, petje, ples, kaj je njeno pravo poslanstvo? Na prvem mestu sta »igra in petje«. Ne more biti zgolj igralka ali zgolj pevka, pravi.
Zanimivo, a prazno
Nastopila je v spotu Jamesa Blunta za pesem Love me better. Ja, visoka je 183 centimetrov in v Londonu je bila tudi manekenka, »tako na stezi kot fotografiranje«. A parkrat začutila, da to ni to, »bilo je zanimivo, a tudi prazno«.
Poleti se je iz Rusije vračala domov, »da sem se nafilala s Slovenijo«. Slovenska fila, polnilo, je za Elouissijevo nedvomno narava, zrak, družina, Čemšenik, prijatelji. Lani, kot rečeno, je bilo drugače, jeseni je začela sodelovati s pevko Neisho, ustvarili sta pesem Dvignem krila, glasbo je napisala Neisha, besedilo Alya, pesem bo morda zaživela na naslednji Slovenski popevki ali kot singel. Jeseni se ji
obetajo sodelovanja še z drugimi slovenskimi glasbeniki, a o tem tokrat še ne. »Želim si delovati tudi tukaj.«
Leta 2017 je izdala svojo pesem The One, to je himna njenega londonskega obdobja, vseh njenih bitk, leta 2019 pa prvi EP My Love, »to je kot manjši album, tri do pet pesmi«. Pred kratkim je izdala remix balade The One.
Je Slovenka ali Evropejka? »Ja, oboje.« Govori slovensko, srbohrvaško, angleško, francosko, rusko, arabsko, na začetni ravni poljsko, malo razume tudi italijansko in špansko. Bo za prvo silo, kajne? Glede življenja si trenutno želi, da bi bivala med Slovenijo in tujino, stremi k ohranjanju trikotnika Slovenija–London–Moskva, a veliko bo odvisno od pandemije. Kaj bo kje počela, pač ne more reči, saj »greš tako v igralskem kot pevskem poklicu s tokom«.
Za svoje pesmi piše tako besedila kot glasbo, »izjema je pesem
Iz Rusije z ljubeznijo, avtor besedila zanjo je Leon Oblak«. Od kod glasbeno, skladateljsko znanje? »Štiri leta sem se učila klavir in sintesizer,« včasih dobi idejo za pesem, ko na klavirju zaigra en sam akord, ne piše not po starem, tradicionalnem načinu. Drugič se ji melodija utrne med hojo po ulici, naslednji dan sede za klavir in poskuša zadevo razviti.
Svoj slog bi opredelila kot pop, čeprav »sem zelo odprta tudi za druge žanre«. Veliko je odvisno od tega, kaj hoče s pesmijo izraziti, »predati ljudem«.
London torej ponuja možnosti uspeha? »Odvisno od človeka, mene je vedno nekaj gnalo naprej, ne vem, neka notranja sila. Vsak dan sem se morala postaviti na svoje noge in tako je še zdaj.« Nikogar nima v ozadju in ga ni imela, ki bi jo financiral.
Njeno vodilo je, »da vedno sledim sebi, svojemu srcu, se ohranjam prizemljeno, življenjskemu toku pa se prepuščam z zaupanjem«. Veliko si pomaga z jutranjimi in večernimi meditacijami, »s tem ohranjam notranji mir in povezavo z višjim, z bogom«. Vera v življenje, vase in v boga ji je bila vedno v oporo.
Pravi, da je ambiciozna. Kot umetnica si želi »predati svoja sporočila, svojo luč in ljubezen, tu mislim na glasbo, prek katere si želim doseči čim več ljudi. Pa tudi z gledališkimi vlogami.« Skozi vso umetnost skuša izraziti slavljenje življenja, »tudi dramatična vloga, žalostna pesem je slavljenje življenja, opomnik, da smo živi«.
Trenutno Premier League ne spremlja, ko je živela v Londonu, je navijala za Arsenal.
Glede covida pa je v Sloveniji precej strožje kot v Moskvi. »Tu ni bilo lockdowna, gospodarstvo gre naprej.«
In naprej gre tudi Alya Elouissi.
❞
Jeseni je začela sodelovati s pevko Neisho, ustvarili sta pesem Dvignem krila, glasbo je napisala Neisha, besedilo Alya.