Mivka med platnicami
Ne strinjam se s ponarodelim mišljenjem, da je Agatha Christie za na plažo in Tolstoj za dolge zimske večere.
Kot je nekoč zapisal romantični kolumnist Financial Timesa Harry Eyres, je izbira knjig, ki jih bomo vzeli na počitnice, lahko celo pomembnejša od tega, kam gremo. Letalo, ladja ali avtomobil nas sicer pripeljejo v neznani kraj, ampak le prava knjiga, v katero se povsem potopimo kot v sveže morje, lahko premakne tudi naše misli in občutja, in to v takšna mesta in pokrajine, ki jih ne najdemo na nobenem zemljevidu. Moj kup knjig za poletne počitnice nastaja vse leto, a mnogokrat se zgodi, da sem tako nestrpna, da jih kar nekaj že prej preberem, kot otrok, pred katerega postavijo čokoladno tortico in mu naročijo, da je ne sme takoj pojesti, on pa si ne more pomagati.
Na morje ponavadi vzamem knjige po starem načelu oziroma vraži, ki nevestam svetuje, kaj morajo imeti na sebi na dan poroke, da bo zakon srečen – vzamem torej nekaj novih knjig, nekaj starih, nekaj sposojenih in modrih. Nikoli ne sme manjkati niti elektronska knjiga, kajti če se morda zaljubim v kakšnega avtorja, si lahko v neskončni knjižnici Amazona takoj naročim še njegova preostala dela. Prav tako knjig ne delim na žanre. Ne razumem, zakaj nekaterim rečejo, da so za na plažo, za kam pa so potem druge? Za zimske večere, ko zunaj nežno sneži? In kakšna je razlika, razen v tridesetih stopinjah? Ravno na dopustu imamo ponavadi čas, da povsem pademo v knjigo in jo lahko beremo več ur skupaj, hitri tempo vsakdana nam namreč omogoča le večerno branje, ki pa je mnogokrat omejeno s tem, kako zelo smo utrujeni ali zaspani. Zato je to odličen čas za debele knjige in dolge romane. Nikakor se torej ne strinjam s ponarodelim mišljenjem, da je Agatha Christie za na plažo in Lev Tolstoj za dolge zimske večere. Žanri so tu zato, da se mešajo. Vse leto.
Največja težava je, kako, če na primer na dopust potujemo z letalom, debele knjige spakirati v kovček. Spomnim se, da so pred leti, ko so bila potovanja z letali pogostejša, kot so danes, nemški založniki prišli na odlično idejo. Povezali so se z letalskimi družbami in vsi, ki so v Nemčiji v kakšni od knjigarn kupili knjigo, so dobili posebno nalepko, ki jim je omogočala, da so lahko na letalo vzeli za kilogram težjo prtljago, kot je bilo dovoljeno. A za strastne bralce je kilogram knjig premalo.
Sama imam srečo, da sem na osamljenem otoku v Kvarnerju že dolga leta vpisana v tamkajšnjo majhno, a dobro založeno knjižnico, v kateri vedno najdem sveže prevode tujih uspešnic ali pa še enkrat preberem kakšno klasiko – od kratkih zgodb Čehova do novel Stefana Zweiga. Knjižnica je na tem otoku vedno polna otrok, ker je tam zelo star in glasen računalnik priključen na internet in je javno dostopen. Otroci, ki so na otok gotovo prišli opremljeni s pametnimi telefoni in tabličnimi računalniki, raje ure in ure čakajo na vrsto, da lahko na tem počasnem starodavnem mamutu igrajo starinske igrice. Pomembna je družba in ne hitrost naprave.
Branje ima tudi posebno lastnost, da nas kot časovni stroj odpelje v preteklost ali prihodnost, odvisno od vsebine, a ko neko knjigo beremo uro ali več, se zelo zavedamo tudi sedanjosti, v kateri smo. Čas ne izgine na površini dogajanja, ampak se zdi, da stopi v nas, da se presnovi skozi naše telo, da se ure podaljšajo in hitro minejo obenem.
Sedanjost, ta izjemni trenutek, nam namreč želijo v tempu sodobnega življenja ukrasti. Vedno načrtujemo vnaprej, vedno hitimo, premišljujemo o stvareh in nalogah, ki jih moramo še storiti. Na dopustu na osamljenih otokih, kjer ni prav veliko turistov, pa čas odteka povsem drugače. Zato gredo branje in počitnice tako dobro skupaj. Najlepši občutek dneva je, ko v žareči svetlobi in na skoraj prazni plaži v varni senci dežnika že dolgo čitam knjigo in se mi zdi, da vse miruje, kot morje, ki na takšne dni sploh ne vzvalovi. Potem pa iz zvonika vaške cerkve zaslišim zvonove in si rečem: »O, glej, šele dve je ura in toliko se mi je že zgodilo.«