Strankarska arena od osamosvojitve do danes
Očitno je bilo, da je Drnovšek izgubil interes za vodenje vlade in da ga zanimajo le še predsedniške volitve leta 2002. Zato je prepustil premierstvo in stranko Tonetu Ropu, za katerega pa je bilo do leta 2004 jasno, da je stopil v prevelike čevlje.
Prihodnji teden bo minilo 30 let od tedaj, ko je prvi predsednik samostojne slovenske države Milan Kučan nekaj ur po njeni razglasitvi na Trgu republike dejal, da bo jutri sicer nov dan, a da so danes dovoljene sanje. Zanimivo je, da so v družbenopolitičnem zboru, najpomembnejšem od treh domov takratne skupščine, sedeli predstavniki natanko toliko strank, kot jih je v državnem zboru po tridesetih letih, devetih. A le dve, demokrati (SDS) in socialni demokrati (SD), lahko svoje neposredne predhodnike najdeta v skupščini, v kateri so sanjali tiste dni.
Od vodilnih politikov v tistih časih jih je danes precej že pokojnih, upokojenih ali neaktivnih, nekateri so bili zaradi nečednih rabot vmes tudi v zaporu. Med tistimi, ki so bili junija 1991 na resnično pomembnih mestih, je ostal edini resnično pomemben en sam, Janez Janša. Danes je sicer v drugi stranki, kot je bil takrat, a je – če odštejemo predsednika Boruta Pahorja, ki nima praktične politične moči in ni bil med pomembnimi osamosvojitelji – edina vez med starimi in novimi političnimi časi. Janša je zadnji tranzicijski politik na položaju s formalno politično močjo v Sloveniji.
Odsanjane sanje
Ob osamosvojitvi so bile stranke po številu glasov, dobljenih na prvih demokratičnih volitvah leta 1990, in s tem po številu predstavnikov v družbenopolitičnem zboru skupščine razvrščene takole: nasledniki zveze komunistov, preimenovani v Stranko demokratične prenove (SDP), naslednica Zveze socialistične mladine Slovenije ZSMS – Liberalna stranka (ZSMS – LS), Slovenski krščanski demokrati (SKD), Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka (SKZ – LS), Slovenska demokratična zveza (SDZ), Zeleni Slovenije (ZS), Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS), naslednica tretje od tako imenovanih družbenopolitičnih organizacij iz socializma Socialistične zveze delovnega ljudstva Socialistična stranka Slovenije (SSS) in Slovenska obrtniška stranka (SOP).
Seštevek njihovih glasov pokaže, da jih tri naslednice starih organizacij niso dobile dovolj za postavitev izvršne oblasti, izvršnega sveta skupščine, kakor se je takrat imenovala vlada. Sestavile so jo druge, nove stranke, ki so se že pred volitvami povezale v koalicijo Demos. Njihov dogovor je bil, da bo na čelo izvršnega sveta stopil vodja stranke z največ glasovi. Ker so bili to proti pričakovanjem krščanski demokrati, je krmilo izvršne oblasti prevzel Lojze Peterle.
Večini se tistega večera, ko so bile dovoljene sanje, ni niti sanjalo, da je koalicija, ki je prvič v zgodovini pripeljala Slovenijo in njene prebivalce v položaj, ko za uspehe ali neuspehe ne bo mogla hvaliti ali kriviti nikogar drugega razen same sebe, dejansko razpadala. Ko so bile odsanjane sanje, je bilo koalicije konec. Da se Demos ni sesedel že junija 1991, je pripomogla predvsem Jugoslavija, saj je napad še prejšnji dan skupne armade na Slovenijo politiko primoral, da je še zadnjič strnila vrste.
Po dobljeni osamosvojitveni vojni niti dejstvo, da država ni bila mednarodno priznana, zmagovite koalicije ni moglo več držati skupaj. Decembra 1991 je Demos še uradno razpadel, spomladi leta 1992 je padla tudi Peterletova vlada. Novo vlado je iz Liberalnodemokratske stranke (LDS, preimenovana iz ZSMS – LS), SDP, SDZ oziroma takrat že
Demokratske stranke (DS), ZS, SDSS in SSS sestavil nekdanji član predsedstva socialistične Jugoslavije Janez Drnovšek.
Od predsednikov strank v osamosvojitveni skupščini sta dva, Jože Pučnik in Ivan Oman, že pokojna, drugi pa v politiki niso več aktivni. Umrl je tudi Drnovšek, ki je sicer že po osamosvojitvi prevzel vodenje LDS.
Drnovškova era
Ker so konec leta 1991 v takratni skupščini sprejeli novo ustavo, je bilo jasno, da bo Drnovškova vlada samo začasna. Prve volitve so v popolnoma prenovljenem političnem sistemu izvedli decembra 1992. V 90-članskem državnem zboru – 88 poslancev strank, izvoljenih po proporcionalnem sistemu, in dva predstavnika madžarske in italijanske avtohtone manjšine –, v katerega se je preoblikovala skupščina, se je takrat za več kot desetletje zabetoniralo razmerje, v katerem je bila dominantna stranka LDS.
Ta je na volitvah 1992 dobila nekaj manj kot četrtino glasov, slabih deset odstotkov več kot SKD. Sledile so ji SDP, nova članica zbora Slovenska nacionalna stranka, Slovenska ljudska stranka (preimenovana SKZ – LS), DS, ZS in SDSS.
DS takrat ni bila več ista stranka kot ob osamosvojitvi. Demokrati so namreč razpadli, pod tem imenom je nastopil osrednji del, nekateri vidni člani, na primer obrambni minister Janez Janša, pa so šli drugam. Janša se je pridružil SDSS pod vodstvom Jožeta Pučnika, za katero pa so bile volitve 1992 veliko razočaranje, saj je dobila le 3,3 odstotka glasov. Po zdaj veljavnih pravilih se v državni zbor, za katerega je prag za vstop štiri odstotke glasov na volitvah, sploh ne bi uvrstila.
Čisto mogoče je, da bi se Janševa politična kariera v tem primeru na tisti točki končala, in morda bi bila Slovenija danes politično precej drugačna država. Ne nujno boljša ali slabša, gotovo pa drugačna. A leta 1992 se je SDSS prebila v parlament in stopila v vlado z Janšo kot obrambnim ministrom. Pučnik je prevzel odgovornost za slab izid in odstopil, Janša pa je leta 1993 prišel na čelo SDSS. Stranko je počasi vodil s Pučnikove socialdemokratske usmeritve na skrajno desnico in je na njenem čelu še zdaj. Ravno danes je na kongresu v Slovenskih Konjicah dobil deveti zaporedni mandat. Vlado je po tistih volitvah Drnovšek sestavil iz LDS, SKD, SDP in SDSS.
Na volitvah 1996 so se zgodili precejšnji preobrati. Tri stranke slovenske pomladi, kakor so si takrat rekle, SLS, SDSS in SKD, so skupaj dobile 45 poslancev, torej enega premalo za sestavo vlade. Takrat je Drnovšek kot predsednik LDS, ki je kot posamezna stranka dobila največ glasov, z nekaj za nekatere briljantnimi in za druge umazanimi političnimi manevri razbil pomladno navezo in na koncu sestavil vlado iz
LDS, SLS kot druge največje stranke in nove upokojenske stranke Desus. Ta je nastala z izločitvijo iz SDP, ki se je leta 1993 preimenovala v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD).
Med volitvami 1992 in 1996 so se zgodile tudi nekatere druge spremembe. LDS se je leta 1994 ob nespremenjeni kratici preimenovala v Liberalno demokracijo Slovenije, na ustanovitvenem
Če bi se Janševa politična kariera leta 1992 končala, bi bila morda Slovenija danes politično precej drugačna država.
Vseh strank, ki so nastale in potonile v desetletju političnega kaosa po letu 2011, nima smisla niti naštevati.
kongresu pa so se ji pridružili večji deli DS, ZS in SSS, ki sicer takrat ni bila več državnozborska stranka.
Tretja Drnovškova vlada ni trajala do volitev. Nekaj mesecev pred njimi jo je leta 2000 namreč zrušila koalicija združenih SLS in SKD ter SDSS. Novo vlado je vodil argentinski Slovenec Andrej Bajuk, bila pa je tako katastrofalna – zaradi številnih kadrovskih menjav se je takrat rodil izraz kadrovski cunami –, da je LDS oktobra dobila več kot 36 odstotkov glasov, kar je do danes nepresežen rekord katere stranke.
Združitev SLS in SKD se je končala s fiaskom. Stranki sta se spet razšli, SLS je obstala s tem imenom, krščanski demokrati so se preimenovali v Novo Slovenijo (NSi). To je dejansko pomenilo potop krščansko-ljudske opcije v Sloveniji. Primat na desnici je prevzela Janševa SDSS, ki je – paradoksalno – v imenu takrat še nosila socialdemokracijo.
Od Drnovška k Janši
Zmaga LDS leta 2000 je bila tako prepričljiva, da je Drnovšek brez težav oblikoval svojo četrto vlado. Vanjo je poleg LDS vključil še SLS, ZLSD in Desus, zunaj so ostali SDSS, SNS ter novinki NSi in Stranka mladih Slovenije (SMS). Zadnja je bila v bistvu znanilka oziroma vsaj predhodnica novih časov, časov novih obrazov, vendar je bila kar desetletje pred tem trendom.
Očitno je bilo, da je Drnovšek izgubil interes za vodenje vlade in da ga zanimajo le še predsedniške volitve leta 2002. Zato je po zmagi prepustil premierstvo in stranko Tonetu Ropu, za katerega pa je bilo do leta 2004 jasno, da je stopil v prevelike čevlje. Leta 2004 namreč LDS prvič po letu 1992 ni zmagala na volitvah. Prehitela jo je SDS, kakor je Janša preimenoval dotedanjo SDSS.
Čas Janševe vlade v letih od 2004 do 2008, v kateri so bile poleg SDS še NSi, SLS in Desus, nikakor ni enoznačen. Po eni strani je šlo za čas izjemne gospodarske rasti Slovenije, ki jo je poganjala izjemna svetovna konjunktura. Vlada je bila trdna in je formalno gledano edina, ki je brez izstopov katere od strank oddelala ves mandat. Vendar je bil to tudi mandat nebrzdanega zadolževanja države, posameznikov in podjetij, mandat do tedaj nevidenih posegov politike v javni sektor, medije, gospodarstvo, dejansko v celotno družbo.
Račun je prišel leta 2008. Janša je izgubil volitve proti v socialne demokrate (SD) preimenovani ZLSD. Voditelj SD Borut Pahor je v vlado vključil še dve naslednici razpadle LDS – eno pod imenom LDS in drugo z imenom Zares – ter Desus. Ta vlada je prevzela krmilo v času globalne velike recesije po letu 2008 in nalogi ni bila dorasla. Njenemu razpadu leta 2011 je sledilo obdobje novih obrazov, ki se po desetletju pravzaprav še ni končalo.
Novi in novi novi obrazi
Vseh strank, ki so nastale in potonile v desetletju političnega kaosa po letu 2011, nima smisla niti naštevati. Dovolj povedno je, da po letu 2008 ni bilo več niti enih čisto rednih volitev in da se je v tem času zvrstilo šest vlad. Na volitvah v letih 2011 in 2014 sta zmagali stranki, ki so ju ustanovili neposredno pred tem. Leta 2011 je bila to Pozitivna Slovenija ljubljanskega župana Zorana Jankovića; vlado je po njih sicer po mnenju nekaterih z zakulisnim mešetarjenjem in po mnenju drugih z briljantno politično potezo (zveni znano?) drugič sestavil Janša. Vendar je tokrat plesal samo eno poletje in ga je leta 2013 v času množičnih protivladnih protestov nadomestila vlada Pozitivne Slovenije na čelu z Alenko Bratušek.
Tudi vlada prve premierke v slovenski zgodovini ni dokončala mandata, saj so bile volitve 2014 predčasne. Na njih je zmagala spet popolnoma nova Stranka Mira Cerarja, poimenovana po njenem ustanovitelju, uglednem pravniku iz ugledne družine. Cerar je sicer vlado vodil skoraj cel mandat, vendar je malo pred iztekom odstopil, da se je izognil morilskim plačnim pogajanjem z neusmiljenimi sindikati javnega sektorja; te je proti sebi obrnil po lastni nespameti z nesprejemljivim zakulisnim dvigom plač zdravnikom.
Zadnje volitve leta 2018 so prinesle nov (ne tako zelo nov) obraz. Kamniški župan Marjan Šarec je leto prej na predsedniških volitvah dobil nenavadno veliko glasov proti favoriziranemu Borutu Pahorju, čeprav mu ni uspel preprečiti drugega mandata v predsedniški palači.
Lista Marjana Šarca (LMŠ) je zaostala le za SDS, a je Šarec izjemno spretno sestavil manjšinsko vlado, v katero je poleg LMŠ vključil SD, SMC (ta se je preimenovala v Stranko modernega centra) in stranko nekdanje premierke Stranko Alenke Bratušek (SAB). Vendar ni zdržala dolgo; Šarec se je na predvečer izbruha epidemije koronavirusa tudi v Sloveniji ob zanj odličnih izidih raziskav javnega mnenja zakalkuliral, ker je menil, da bo njegov odstop povzročil predčasne volitve.
Toda pokazalo se je, da se nekaterim strankam na volitve prav nič ne mudi. Desusu in predvsem SMC raziskave javnega mnenja namreč kažejo zelo slabo. To dejstvo je izkoristil Janša ter z NSi, ki je spet postala njegov zvesti vazal, in omenjenima strankama sestavil novo vlado. Zdaj, (največ) dobro leto pred volitvami, deluje kot manjšinska, neprestano prešteva svoje poslance in pri nobenem pomembnem glasovanju v državnem zboru ni vnaprej jasno, kako se bo končalo.
Če torej 30 let slovenskega strankarstva sklenemo še s seznamom strank, ki so v državnem zboru kot nasledniku družbenopolitičnega zbora skupščine zdaj: po glasovih, prejetih na volitvah leta 2018, si sledijo SDS, LMŠ, SD, SMC – ta je razpadla in po mnenju večine propadla –, Levica, NSi, SAB, Desus in SNS. Kot rečeno, le dve, SDS in SD – to je v nasprotju s SDS vodila cela vrsta predsednikov –, imata neposredno povezavo z zborom na osamosvojitveni večer leta 1991. LDS kot dominantna stranka zgodnjega časa po osamosvojitvi sploh nima več poslancev v državnem zboru.