Alenka Sottler: Vsi tečemo, namesto da bi razmislili
Kot otroku ji je bila med našimi ilustratorkami najbolj všeč Marlenka Stupica, sicer pa je občudovala renesančne slikarje. Njihov vpliv je viden v verjetno najbolj znani slikanici, ki jo je ilustrirala, Pepelki, ki je prav letos znova izšla pri založbi Mladinska knjiga. V začetku meseca je prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo, letos pa je nominirana tudi za eno najprestižnejših svetovnih nagrad, Astrid Lindgren Memorial Award. Trenutno ustvarja svojo prvo knjigo esejev, ki jih bo seveda ilustrirala sama, za prestižno ameriško založbo pa je pravkar ustvarila Bambija.
❞
Te, ki smo jih dolga leta izbirali, da bodo ustvarjalni, potem zavržemo, pozabimo, da smo zavrgli najboljše, in se začnemo sklicevati na ustvarjalnost, ki nam je manjka, in damo dodatek za ustvarjalnost pisarniškim delavcem.
Vsvojo zbirko nagrad ste nedavno dodali Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Zdi se mi – seveda ne zaradi dosežkov –, da ste zanjo vendarle še premladi. Kaj mislite vi, je prišla prehitro?
Pred leti, ko sem opazovala, kako je nagrado dobila Jelka Reichman, sem tudi jaz tako mislila, zdelo se mi je kar malo žaljivo, da ji dajejo nagrado v letih, ko je še zelo aktivna. Zdaj vidim, da je pravzaprav v redu. Lesti na oder, ko si že starejši in te noge ne držijo, se prej odpraviti k frizerju ..., to postaja z leti vse bolj naporno. (smeh)
Letos ste nominirani tudi za Astrid Lindgren Memorial Award. Gre za zelo prestižno priznanje, kajne?
Res je, to je ena najprestižnejših svetovnih nagrad na področju otroške ilustracije in literature. Izbirajo med kandidati, ki jih predlagajo posamezne države z vsega sveta, in nominirana sem že drugič. Malo mi je žal, ker letos pričakujem izid knjige o Bambiju Felixa Saltena, ki sem jo skupaj z ameriškim profesorjem Jackom Zipesom naredila za ameriško založbo Princeton University Press. Tista bi bila zares pomembna referenca za nagrado.
Zdaj, ko jih imam že toliko, so mi nagrade pomembne predvsem zato, ker mi pustijo nekaj več umetniške svobode in mi dajo kredibilnost, da se mi ni treba ves čas dokazovati, ter olajšajo materialni položaj, da lahko vlagam v nove projekte.
Prihajate iz umetniške družine, vaš oče Gorazd je bil kipar. Je bilo to odločilno za vašo poklicno izbiro?
Gotovo sem znanje absorbirala že skozi družinsko dediščino. Pri likovni umetnosti je to zelo znana praksa, posebno slikarke so velikokrat izhajale iz umetniških družin. V Trstu ravno postavljajo predstavo o znani slikarki Artemisii Gentileschi, ki se je ravno tako ves čas vrtela po očetovi delavnici. Ne more biti drugače, kot da otroka ta svet neskončno privlači. Bolj ko so me odganjali, bolj mi je bilo zanimivo zlesti ravno v koš z glino. Po drugi strani pa je bila moja mama zaposlena v računovodstvu na Delu in je prinašala domov odrezke iz tiskarne. Papirja je bilo torej pri nas vedno dovolj in sem lahko neomejeno risala, kar sem želela, in nihče me ni oviral.
Ustvarjate za otroke in odrasle. Kako drugače doživljate eno in drugo? Ali vedno ustvarjate le eno stvar ali kdaj delate tudi več projektov hkrati?
Gotovo se je treba spraviti v določeno vzdušje. Pri otrocih se je treba odpreti humorju, se spraviti v otroški spirit in potem do konca obdržati melodijo igrivosti.
Glede ustvarjanja pa: lepo bi bilo, če bi bilo življenje tako premočrtno, da bi človek v miru opravljal svoj poklic. V resnici je bila moja pot precej kriva in se šele zdaj, ko sem bolj sproščena, pojavljajo novi talenti. Slikarstvo je bilo ena izmed stvari, ki sem jih bila sposobna. Sem pa tudi igrala klavir, imela sem klasično meščansko vzgojo, ki sicer danes bolj malo šteje. (nasmešek)
Trenutno pišem, lotila sem se knjige esejev. Krasno je, da mi končno ni treba početi le tistega, kar prinaša denar. Najprej mora človek seveda poskrbeti za to, da lahko konec meseca plača račune, in zdi se, da danes za umetnost ni več denarja.
Je bilo včasih, ko ste začenjali, lažje?
Včasih se čudim, ko mi ljudje pripovedujejo, kako je bilo vse lažje, ko smo bili mladi. Moj začetek namreč ni bil lahek. Najprej sem poskusila s slikanjem, pa seveda nihče ni ničesar kupil. Potem sem uvidela, da moram poskrbeti zase, in sem začela iskati službo. Pa je nisem dobila par let, čeprav sem prej naredila šolo za graično oblikovanje in sem upala, da se bo kaj odprlo v tej smeri.
Na koncu mi je kot mnogim v naši generaciji priložnost ponudil takratni urednik Kekca Boris A. Novak.
Odprl mi je vrata, da sem naredila prve ilustracije, ki jih je nato opazil urednik pri Mladinski knjigi in me je poklical. Spomnim se, da so mu v oči padle risbe neandertalcev, ki lovijo mamuta. Bili so nagi, metali so sulice in znanje anatomije in risbe je prišlo do veljave.
Včasih lahko svoje neznanje lepo skriješ, za kakšno drevo recimo ne potrebuješ akademije, medtem ko je risanje igure zelo zahtevno. V renesansi ali recimo v japonski umetnosti so si umetniki pomagali z draperijo, iz katere je molela le glava in malo rok. Pod draperijo ni tako zelo pomembno, kje leži kakšen organ. (smeh)
Pred časom sem sedela v žiriji in nekdo se je še bolje znašel. Bila je knjiga o ljudeh, on pa je narisal samo noge.
Obstaja tudi anekdota o znanem slovenskem slikarju Zoranu Didku. Učenci so se mučili z modelom, niso znali narisati rok in rekel jim je: »Jih pa porinite v žep!« Narisali so mu žep in stvar je bila rešena.
Kar smo delali na akademiji, je bilo usvajanje tega, kar je v naši kulturi veljalo za špico – modernizem, plosko slikarstvo, slikarstvo barvnega polja, vzori so bili umetniki, kot sta Gabriel Stupica in Marij Pregelj. Nisem bila prepričana, da sem to res jaz, in začela sem iskati avtentične stvari, ki so mi zaradi mene, življenja, staršev, poklica blizu. Takrat sem se začela zavedati, da mi veliko pomeni plastičnost, prostorskost, ker sem bila v kiparskem miljeju in prostornini rojena. V nasprotju s prevladujočimi trendi sem pri knjižici Ure kralja Mina naredila izjemno kiparsko iguro in čutila sem, da je to tisto pravo, da sem na pravi sledi. Potem sem priključevala stvari, značilne za naše okolje. Ena od njih je bila slovenska graična šola. Črno-beli vpliv in graičnost sem posvojila, ker se mi je zdelo, da bi bilo ainiteto, ki jo ima graika v tem okolju, škoda izgubiti. Ves čas sem se trudila ostati avtentična. Včasih namreč radi bežimo sami od sebe. Ko se tukaj opazujemo, se nam zdi vse drugo bolj zanimivo, ko nas opazuje nekdo drug, pa nas vidi drugače, vidi tisto, kar
imamo dobrega. To sem zavestno in podzavestno začutila kot pravo.
Kje je slovenska ilustracija v svetovnem merilu? V vrhu?
Jaz že tako mislim in to je bil tudi moj cilj, da jo pripeljem tja, kamor sodimo. Mislim, da je super, da sem Levstikovo nagrado dobila zdaj, sicer je ne bi več, ker je za mano še toliko dobrih. (smeh)
Je pa to eden redkih poklicev pri nas, v katerem nesporno kraljujejo ženske, kljub temu da imamo v mlajših generacijah številne odlične ilustratorje.
Medicinske sestre strežejo zdravniku, ilustratorke pa pisatelju. Ker nam je bila v preteklosti slovenščina zelo pomembna, so bili pomembni in potrebni tudi ilustratorji, da so otroke vpeljali v slovensko besedo. Imeli so tudi materialne možnosti, da so se lahko razvili, sicer se ne bi.
Po drugi strani pa je to naporen, mukotrpen poklic, ki zahteva veliko potrpljenja, včasih je bil tudi malo manj plačan in moški se niso ravno grebli zanj, dojemali so ga kot nekakšno spodnjo stopnico. Ravno pri meni se je zgodil precedens, ko sem delala za Nika Grafenauerja, pa se je pri knjigi Prividi pojavilo vprašanje, kdo je pravzaprav avtor. Oblikovalec Matjaž Vipotnik, Grafenauer in jaz smo tehtali, komu dati prednost. To je bila namreč knjiga, pri kateri je Niko zapisal verze na moje ilustracije. Najprej sem delala ilustracije na njegovo čudovito poezijo v zbirki Skrivnosti, potem pa je želel napisati verze posebej na moje ilustracije. Zdaj je bil torej Niko tisti, ki se je mučil. Pri ilustraciji je glavno, da te ne zapelje literarni način izražanja, ampak ohraniš likovni jezik. Če gledate sliko, pa je obratno. Ne smete pasti v opisovanje, ampak se morate spustiti v avtentično igro, ki jo izzove podoba, ni pa nujno, da se ji povsem prilagodite. To je glavni izziv in razlog, zakaj je ilustracija super. Potrebuje dva močna ustvarjalca, ki sta se sposobna iti demokracijo, da nobeden ne prevlada s svojo avtoriteto in si drugega podredi.
❞
Premišljujem ravno o tem, kako takim otrokom pokazati, da so, četudi si sam, tu še vedno narava in druga živa bitja. Potem nisi več čisto sam.
Ilustriranje je izjemno naporno. V današnjem hektičnem času, ko se vse dogaja v norem ritmu, moraš vse odložiti, se potopiti v srednjeveški mir in obdelovati le eno temo. Karkoli se vmes zgodi, pa naj padajo ošpičene prekle, ne smeš popustiti. V tem času ne srečuješ ljudi, ne odpiraš novih poglavij, se ne meniš za nove posle ... Ko prideš ven, je tako, kot bi prišel iz ječe. Zunaj se je medtem že vse spremenilo, ti pa moraš spet vzpostaviti socialno ravnotežje.
Nisem povsem prepričana, da sem samo ilustratorka, bolj se jemljem kot ustvarjalko v renesančnem smislu. Ilustracija je bila tista, ki mi je pomagala preživeti, a če ne bi odkrivala drugih področij, ki so me zanimala, tudi moja ilustracija ne bi bila tako dobra. Potrebujem širino, da ne skačem z enega papirja na drugega.
Sicer pa se vedno trudim, da sem čim manj uslužbenec in čim bolj jaz, da sem torej lahko čim bolj samostojna. Imam tudi majhno galerijo na spletu, ki sem jo pripravila ravno zato, da mi lahko ljudje z nakupom pomagajo, da lahko izbiram najboljše projekte, in v zadnjem času delam res odlične stvari.
Bambi, ki sem ga ustvarila nazadnje, je zame velika čast. Po Disneyju bom prva, ki bom angleško govoreči javnosti predstavila Bambija, pravzaprav prvega pravega Bambija, ko gre za originalni prevod. Prvi prevod je bil ljubiteljski in v tekst je prevajalec vnašal poudarke, ki so se mu zdeli pomembni. Še dlje je naravovarstvene poudarke pripeljal Disney, zatemnjeni pa so bili drugi pomembni toni v knjigi.
Bambi je bil napisan skoraj na našem pragu, na Dunaju, in večkrat se šalim, da ni vrag, da ne bi kakšnega parkeljčka pomočil tudi v slovenske gozdove, ko je skakal po avstrijski strani.
Kako so vas ameriški založniki sploh odkrili?
Profesor Zipes je eden največjih svetovnih strokovnjakov za pravljice in je zaljubljen v Slovenijo. Na Pedagoški fakulteti je bil gost profesorice Milene Blažič in povabili so me na njegovo predavanje. V dar je dobil ilustracijo moje Pepelke, zaljubil se je vanjo in rekel, da ne sme knjige ilustrirati nihče drug kot jaz.
Kako se človek pripravi na Bambija? Ste po hostah zasledovali srne?
Okrog sem obrnila cel Dunaj, točno vem, v kateri kavarni je sedel Felix Salten, kaj so se pogovarjali ... Pripadal je skupini judovskih intelektualcev, ki so jih imenovali Jung Wien. Del skupine je bil tudi Arthur Schnitzler, po njegovem delu Traumnovelle je Kubrick posnel Široko zaprte oči. Raziskovali so nagone, seksualnost, vse tisto, kar je bilo takrat izjemno prevratno, vse skupaj pa sta presekala gospodarska kriza in vzpon fašizma. Bambi je nastal, tik preden se je Avstrija priključila Nemčiji, in je čudovita freska nekega časa.
Preučila sem vse študije o Bambiju. V socializmu so recimo spremenili vse pasuse, kjer je omenjen bog. Potem sem seveda opazovala živali, hodila k ogradam s srnami, si ogledovala kopita, pa rožičke, se zanimala, pri katerih letih in v katerem letnem času zrastejo ...
Zdaj vem o srnah zelo veliko, hkrati pa vem, da je bil Bambi pisatelj sam, vzgoja srnjih mladičev pa je bila vzgoja judovskih otrok, ki so že morali paziti, kdaj bo prišel lovec. Ko se hrastovi listi pogovarjajo, koliko jih je padlo, koliko jih bo še, se razkriva njegova temačna stran, po drugi strani pa je zgodba tako živa ravno zato, ker je v njej skrita resnica.
Najprej sem se Pepelke ustrašila. Srečala sem Jelko Reichman in ji začela pripovedovati, da ne vem, ali bi jo vzela, ker bi raje kaj bolj veselega. Odvrnila mi je, da ni čudno, saj da je ena najzahtevnejših pravljic in da sploh ni dobre Pepelke – ali so preveč groteskne ali izjemno kičaste. »Alenka, Pepelko moraš narediti!« mi je svetovala. Še dobro, da sem jo poslušala, saj mi je prinesla številna priznanja, med drugim zlato jabolko na svetovnem Bienalu ilustracije v Bratislavi.
Je tudi zelo kruta. Golobi, ki kljuvajo oči, deklice, ki si režejo prste in pete ... Ali razmišljate, kako otrokom dozirati to krutost?
Groza mora biti, da potem pride olajšanje. Seveda je ne iščem, hkrati pa se ji ne izogibam, ker prinaša katarzo. Pravljice so predpriprava za grozote življenja.
Vedno iščem nekaj, kar čutim sama. Ker nisem imela sester, sem se najbolj poistovetila z dobrimi pomočniki, ki so pri Pepelki v podobi ptičkov. Vem, da je otrok v stiski velikokrat sam, ni časa ali pozornosti, da bi ga kdo ujel. Živali okrog njega so most za njegovo dušo, ob njih se umiri. Pepelki umre mama, potem pa se mora soočiti še s sovražnostjo v lastnem domu, kar je grozljivo, čeprav vemo, da se takšne stvari tudi danes dogajajo. Premišljujem ravno o tem, kako takim otrokom pokazati, da so, četudi si sam, tu še vedno narava in druga živa bitja. Potem nisi več čisto sam.
Kako ste preživeli pandemijo?
Na neki način se mi je zdelo dobro, da se je vse malo ustavilo. Čas je tak, da zahteva premislek. Če ne razmišljaš, boš pa tekal. Kdor nima v glavi, ima v nogah. Vsi tečemo, namesto da bi razmislili, kaj je treba in česa nam ni treba početi. Kar naprej smo v akciji, a zdaj smo videli, da čisto nič ne zamudimo. Podobno je z ustvarjalnostjo. Nekateri naredijo sto knjig, pa bi bila ena sama dovolj. Tega se zavedam. Bolje je narediti malo, a tisto dobro.
Poleg pandemije smo doživeli kulturni mrk, ki bo najbrž veliko kulturnikov pognal v druge sfere, v dolgočasne redne službe.
To je resnično problem. Med dolgim šolanjem poskušajo učitelji prepoznati nadarjenost otrok in končno se v generaciji izcimi nekaj nadarjenih posameznikov. Te, ki smo jih dolga leta izbirali, da bodo ustvarjalni, potem zavržemo, pozabimo, da smo zavrgli najboljše, in se začnemo sklicevati na ustvarjalnost, ki nam je manjka, in damo dodatek za ustvarjalnost pisarniškim delavcem.
Rada bi vam pokazala risbico prvega Mikija Miške, ki jo je narisal Disneyjev ustvarjalec Ub Iwerks. Ta risbica je prehranila na milijone ljudi. Tudi pri nas knjige Jelke Reichman še vedno predstavljajo temeljni del založbe Mladinska knjiga. Ljudje se sploh ne zavedajo, na kako pomembnem področju smo. Šele ko bo prišel nekdo od zunaj, ki bo vse skupaj kupil in znal iz tega kaj narediti, se bomo morda zavedeli, kaj smo imeli.