Lučka Kajfež Bogataj: Če bi bili vsi kot Američani, imamo hrane že zdaj premalo
Je profesorica na Biotehniški fakulteti UL, predava tudi marsikje drugje. Ker pogosto javno opozarja na nujnost prilagajanja podnebnim spremembam in boja proti njim, v Sloveniji velja za nekakšno slabo vest na tem področju. Vendar njen ugled daleč presega slovenske meje. Za svoje delo je klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj (letnik 1957) dobila tudi eno najvišjih svetovnih priznanj, saj je bila leta 2007 kot članica medvladnega odbora za podnebne spremembe Združenih narodov (IPCC) soprejemnica Nobelove nagrade za mir za prizadevanje pri ozaveščanju javnosti o usodnih posledicah segrevanja ozračja.
Gorazd Utenkar
Leto pozneje jo je za odmevno znanstveno delo na področju proučevanja podnebnih sprememb ter predanost varovanju okolja z redom za zasluge odlikoval takratni predsednik Danilo Türk. Profesorica Kajfež Bogataj pravi, da so podnebne spremembe proces, ki razgali človeško družbo. Pokaže vse, kar smo in še vedno delamo narobe.
Nam bo vroče?
Statistika pravi, da so poletja vedno bolj suha in vroča. Odgovor je torej da.
Je tak zgodnjepoletni vročinski valček mogoče pripisati podnebnim spremembam?
Pred tridesetimi leti so bili vročinski valovi tipično med 20. julijem in 10. avgustom. To so bili pasji dnevi. Zdaj jih imamo mesec prej, celo že maja, premaknili so se tudi v jesen. Septembrski vročinski val ni več nič posebnega. Poleg tega so se podaljšali, na več kot pet dni. Pa še bolj vroči so. Ko se te tri stvari poklopijo, ne moremo več govoriti o naključju. Gre za spremembo. Pogostejši, daljši in bolj vroči vročinski valovi so nedvomno posledica podnebnih sprememb.
Še pred tednom ali malo več je veliko ljudi jamralo zaradi hladnega in mokrega vremena. Je bila letošnja pomlad res kaj posebnega?
Če pogledamo marec, april in maj skupaj, ni bila pomlad nič posebnega. Ni bila pretopla, ni bila presuha, pred tridesetimi leti bi bila čisto običajna. Ker smo se navadili na drugačno podnebje, pa je neobičajno mokra in hladna. Letošnja pomlad je bila res nekoliko bolj mokra, vendar nič posebnega.
Kako pa podnebne spremembe vplivajo na trajanje letnih časov?
Najbolj drugačno je poletje. Je bolj vroče, bolj suho, bolj ekstremno. Videti je, da so se spremembe najbolj zgostile prav v tem letnem času. Jesen je drugačna, a ne zelo. Zima postaja bolj mokra. Ne samo zaradi tega, ker nekaj padavin, ki so včasih padle kot sneg, pade kot dež, ampak je padavin pozimi dejansko več. Kljub temu bo ostala najbolj suh letni čas. Zimsko povečanje padavin nas lahko deloma tolaži, saj bi lahko, ko bo šlo z vodo res na tesno, ta presežek shranili. Če bi ga seveda znali in hoteli. Zdaj nam odteče.
Letošnja zima je lepo pokazala, kaj se bo zgodilo s snegom v visokogorju. Ocenjujemo, da snega do približno 1200 metrov ne bo, višje pa ga bo celo več. Včasih je bilo višje enostavno premrzlo, da bi padel.
Kaj pa pomlad?
Pomlad je tudi nekoliko bolj suha, vendar to ni tako problematično kot poleti. Velika težava pa so zdaj pozebe. Topla zima povzroči vegetacijo do cvetov, zadnja slana, recimo ledeni možje, pa ne ve za podnebne spremembe. Ena noč je bila letos dovolj, da nimamo doma niti ene češnje. Pa še česa drugega. Tu bi bila verjetno edina rešitev popolna zamenjava sort jabolk in češenj, ki jih imamo zdaj, s poznejšimi. Najbrž pa to ni ekonomsko zanimivo.
Poleti nam bo torej dejansko vedno bolj in vedno dlje vroče?
Bo. In zaradi te akumulirane vročine bodo ob poletnih dotokih hladnih front tudi hujša neurja.
Kdaj se je začelo resno govoriti o podnebnih spremembah?
Kot meteorologinja sem v to resno padla okrog leta 1980. Takrat so bile v znanstveni sferi podnebne spremembe že sprejete. Na politični ravni je bila prelomna konferenca Združenih narodov o okolju v Riu de Janeiru junija 1992. Pred letom 1980 so sicer hoteli ugotovitve o podnebnih spremembah leta 1963 predstaviti ameriškemu predsedniku Johnu F. Kennedyju, vendar so ga prej ubili. Potem so leta 1964 o njih seznanili njegovega naslednika Lyndona B. Johnsona.
Na podlagi katerih podatkov so ugotovili, da se podnebje segreva, saj natančne meritve temperatur obstajajo šele po mali ledeni dobi, ki se je končala v drugi polovici 19. stoletja?
Dobre podatke imamo še manj časa. Teorijo je postavil Šved Svante Arrhenius leta 1906 in je temeljila na ogljikovem dioksidu. Količine tega plina takrat še niso merili, vendar je Arrhenius z računi, koliko premoga se porabi in koliko se pri tem sprosti ogljikovega dioksida, predvideval, da se bo temperatura ozračja dvigovala. Meritve koncentracije ogljikovega dioksida so se začele okrog leta 1950 in do leta 1963 so imeli Američani podatke o naraščanju koncentracije tega plina v ozračju. Do leta 1980 se je koncentracija dvignila že za 30 odstotkov.
Za kako daleč nazaj je mogoče rekonstruirati temperature?
Za milijon let. Podatke v veliki večini dobimo z vrtanjem v ledenike na Antarktiki. Z vrtanjem v ledenike na Himalaji in drugod pa je mogoče dobiti podatke za 600.000 let nazaj. Tudi te raziskave so se začele v 60. letih prejšnjega stoletja. Takrat so torej imeli podatke, koliko je ogljikovega dioksida v ozračju in koliko ga je bilo včasih. Ko so to zložili skupaj, je bilo jasno, kam gremo.
Kako natančno pa je Arrhenius predvideval?
Zelo natančno. Sicer so ugotovili, da je naredil napako v razmišljanju, vendar je po sreči izračunal prav. Zanj je bilo sicer značilno, da je videl segrevanje ozračja kot dobro stvar. Ker je bil iz mrzle Švedske, je predvideval, da bo imela njegova država od tega samo koristi.
Glede na vsem znane ledene dobe je jasno, da je bilo na Zemlji v preteklosti že veliko bolj mrzlo, kot je danes, obstaja celo teorija, da je bilo celotno površje planeta večkrat prekrito z več kilometrov debelim ledom. Je bilo mogoče kdaj topleje, kot je danes?
Ponekod gotovo. Vendar moramo razumeti, da je bil to drug svet. Na primer v muzeju v Zürichu v Švici imajo razstavljene ostanke palm, ki so jih izkopali pri njih. A je bila takrat, ko so tam rasle palme, Švica na ekvatorju. Pri ocenah o segrevanju je treba upoštevati tudi časovno dimenzijo. Razmere za ledene dobe so nastajale desettisoče let, mi pa smo spremenili podnebje v 30 letih.
So ledene dobe neizogibne?
Tako smo mislili. Naslednjo, ki bi morala biti čez 40.000 do 45.000 let, pa bi lahko takšna koncentracija ogljikovega dioksida, kot jo imamo zdaj, preprečila.
V okviru Združenih narodov so pripravili več velikih srečanj o tem, kako preprečiti podnebne spremembe. Katera so bila najpomembnejša?
Rio leta 1992 je bil pomemben, ker je sploh sprožil procese sodelovanja, zavedanje o tem, da je za reševanje globalnih težav nujno globalno sodelovanje. Postavil je tudi princip, da so za podnebne spremembe nekateri bolj odgovorni od drugih. Tega principa prej ni bilo. Prav tako je postavil pravilo, da onesnaževalec plača. Čeprav je bil brezzobi tiger, je Rio dal boju proti podnebnim spremembam ilozofske temelje. Takrat so sprejeli tudi tri pomembne dokumente, konvencijo o biotski raznovrstnosti, podnebno konvencijo in o dezertiikaciji, širjenju puščav. S tem je pomenil tudi začetek sodelovanja med različnimi znanstvenimi področji.
Potem je bilo srečanje v Kjotu leta 1997. To srečanje vidim predvsem kot soočenje sveta s tem, kako težko se bomo dogovorili o ukrepih. V Riu se je zdelo vse mogoče, v Kjotu se je pokazalo, da ni. Dogovor iz Kjota velja celo za najbolj zapleten nevojaški sporazum v zgodovini.
Na srečanju v Parizu leta 2015 so se dogovorili, da mora biti sporazum obvezujoč za vse. Vendar so po nasvetu ne vem koga sklenili, da si mora cilje vsak določiti sam. Kar je podobno, kot da bi otroku rekli, naj se sam odloči, koliko sladoleda bo pojedel.
Je pariški sporazum dovolj ambiciozen?
Je, če bi se ga držali. Vendar se ga ne. Bistvo pariškega sporazuma je, da naj bi vsako leto od lanskega, ko je začel veljati, zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida za pet do sedem odstotkov. Namesto tega jih povečamo za odstotek. Nismo na pravi poti.
Največ toplogrednih plinov ustvarimo v energetiki. Obstaja kakšna resna alternativa termoelektrarnam?
Imamo dve možnosti. Sama zagovarjam varčevanje. V Sloveniji četrtino elektrike pridobimo v Šoštanju in toliko bi je lahko prihranili. Vendar si mnenja glede tega zelo nasprotujejo. Minister za gospodarstvo na primer trdi, da tega ne moremo. Če ne moremo, ostane samo nadomeščanje z jedrsko energijo. Tretje opcije, z obnovljivimi viri, pri nas ni. S sončno energijo bi se lahko oskrbovala celotna Afrika, mi pa ne.
Kaj bi bil torej najboljši vir energije za prehod in kaj končna rešitev?
Za promet bi bila pred elektriikacijo kot prehodni vir mogoča pliniikacija. Zlasti predelava avtomobilov na metan. Navaden avto lahko za 600 evrov predelajo v enem popoldnevu. Kdo pa bo kupil nov električni avto za 30.000 evrov?
Kako gledate na jedrsko energijo?
Nimam nobenih pomislekov proti njej kot viru energije. Je tehnologija, ki dokazano deluje. Težava pa je, da smo jo v Sloveniji zamudili. Jedrske elektrarne ne moreš zgraditi čez noč. Morali bi jo začeti graditi namesto šestega bloka v Šoštanju. Rešitev potrebujemo zdaj, ne pa čez deset let. Za drugi blok Krškega je torej prepozno.
Kaj pa mislite o šoštanjski termoelektrarni?
Premog je preteklost. Lahko bi razmišljali o njeni predelavi na plin, če je mogoče. Ni je treba kar ugasniti, saj nimamo rešitve, kako bi šlo brez nje. Mislim, da bi bila prava letnica za zaprtje leta 2030. Ampak Šoštanj bodo tako ali tako zaprli, ne zaradi ekologije, ampak zaradi izgube, ki jo povzročajo dražji kuponi za emisije.
Predvsem pa je rešitev varčevanje. Varčevanje so nove službe – izolacija hiše da delo več delavcem za mesec ali dva –, je novo razmišljanje, je razvoj. Tudi v industriji je poraba energije izredno neučinkovita, za enak izdelek je porabimo za petino ali tri desetine več kot v razvitih evropskih državah. Varčevanje je v industriji nuja ne samo zaradi ekologije, ampak tudi zaradi konkurenčnosti.
Vaše strokovno delo je povezano tudi s kmetijstvom. Kako nanj vplivajo in kako bodo vplivale podnebne spremembe?
Recimo prej omenjene pozebe zmanjšajo pridelavo. Samo v Sloveniji poberejo nekaj tisoč ton sadja na leto. Zaradi spremenjenih razmer je slabša tudi kakovost pridelanega. Tretja težava pri kmetijstvu je uporaba kemije. Če hočeš obvladovati podnebne spremembe, je moraš uporabljati več, ker je več škodljivcev in se pojavljajo nove bolezni. In to je drago.
So trenutne podražitve hrane posledica podnebnih sprememb ali špekulacij na trgih kmetijskih pridelkov?
Gotovo je veliko borznih špekulacij. Vendar je treba na cene hrane gledati
❞
Če bi bili vsi vegetarijanci, bi nas lahko bilo 18 milijard. Če pa bi bili vsi kot Američani, imamo hrane že zdaj premalo.
❞
Pogostejši, daljši in bolj vroči vročinski valovi so nedvomno posledica podnebnih sprememb.
❞
Ko so tam rasle palme, je bila Švica na ekvatorju.
❞
Namesto da bi izpuste ogljikovega dioksida zmanjšali za pet do sedem odstotkov na leto, jih povečamo za odstotek. Nismo na pravi poti.
globalno. Recimo suše brez zadostne količine vode za namakanje – kar gre z roko v roki – so velika globalna grožnja kmetijstvu. Verjetno je k sedanjim povišanjem cen svoje prispeval tudi covid.
Tu bi poudarila, da svet še vedno pridela dovolj hrane za vse. Težava je logistika. Kako pripeljati hrano tja, kjer jo potrebujejo. Težava so tudi kmetijske površine, ki jih zmanjkuje. Treba se je vprašati, koliko prostora smo pripravljeni nameniti za določene kalorije. Najslabše razmerje ima gotovo meso. Če bi bili vsi vegetarijanci, bi nas lahko bilo 18 milijard. Če pa bi bili vsi kot Američani, imamo hrane že zdaj premalo.
Ste vegetarijanka?
Ne. Doma imam same moške, kako naj bom vegetarijanka, ha, ha.
Starejši od, recimo, 40 let se spomnimo, kako drugačno je bilo vreme včasih. Od kod torej prihaja toliko skepticizma glede podnebnih sprememb oziroma celo njihovo zanikanje?
Skepticizem ima različne korenine in ga je več vrst, ki se potem zložijo v celoto. Najprej je to, da se poskušamo izogibati neprijetni resnici. To je naravni teren za tiste, ki pravijo, da težave ni. Našli bodo poslušalce. Druga stvar je podobna kot pri koroni. Številni ljudje so pripravljeni verjeti marsikaj. Pred kratkim mi je srednješolska učiteljica razlagala, da so nam s cepivom vbrizgali toliko ne vem česa, da nam zdaj kovanec, če ga pritisnemo na ramo, ne pade dol. Neznanje je torej pomemben vzrok skepticizma. Nedvomno je bilo tudi veliko podkupovanja,
❞
V času pandemije smo se prepričali, da je mogoče preživeti z dramatično spremenjenim življenjskim slogom.
tako mnenjskih voditeljev kot raziskovalnih inštitucij. Tudi na stenah kakšne slovenske lahko vidite veliko zahvalo Premogovniku Velenje za postavitev laboratorija.
Zelo pa obsojam medije. Pogosto so bili trobila skeptikov, saj se novinarji niso poglobili v stvar. Raje so pripeljali Janeza in Micko, enega za, drugega proti. Novinarju se ni bilo treba opredeliti, Janez in Micka sta se kregala, ni lepšega. To ni prava drža novinarja do podnebnih sprememb. Mediji so dali enako zastopanost ljudem, ki so strokovnjaki, in tistim, ki niso. To seveda ni samo slovenska posebnost, enako se je dogajalo povsod po svetu.
❞
Tudi na stenah kakšne slovenske raziskovalne inštitucije lahko vidite veliko zahvalo Premogovniku Velenje za postavitev laboratorija.
Kako vplivni so zanikovalci podnebnih sprememb?
V Evropi ne posebno. Mogoče v kakšnih izrazito premogovniških regijah, na primer na Poljskem. Če dobijo 97 odstotkov energije iz premoga, jih boš težko prepričal, da to ni v redu. V Ameriki je drugače. Tako mi je eden od kolegov na meteorološkem zavodu na Floridi povedal, da so v času prejšnjega predsednika Donalda Trumpa dobili prepoved uporabljati izraz podnebne spremembe. Če bi ga uporabili javno, bi jih odpustili.
Dobro je, da je skepticizma in zanikovanja manj pri mladih. Trend je pozitiven.
Torej ste se razveselili, da je na ameriških volitvah po zanikovalcu Trumpu zmagal Joe Biden in kot enega prvih ukrepov po prevzemu položaja vrnil ZDA v pariški dogovor? Kako pomembna poteza je to?
Vprašanje, kaj bo naredil Biden. Vendar je njegova poteza kljub temu zelo pomembna. Pokazalo se je namreč, da Evropa v svojih prizadevanjih ni več osamljena. Zadnja leta so bila žal izgubljena, čeprav je treba vedeti, da Amerika ni tehnološko nikoli zaostajala za Evropo. Prepričana sem, da bi se tudi pod Trumpom še naprej pripravljali na prehod. Politični sleng ni vse.
Račun za boj proti podnebnim spremembam bo nedvomno visok, verjetno bo treba spremeniti način življenja. Ne bi bilo torej bolj preprosto reči, da bomo mi že nekako, s podnebnimi spremembami pa bodo z novimi tehnologijami obračunali naši otroci ali vnuki?
Razmišljanje o novih tehnologijah je precej razširjeno, vendar tudi zelo majavo, ker jih še ni. Predvsem bo treba spremeniti način življenja. V času pandemije smo se prepričali, da je mogoče preživeti z dramatično spremenjenim življenjskim slogom. Po drugi strani tudi hitrega tehnološkega preboja ne moremo kar odpisati. Za primer vedno dam mobilno tehnologijo. V nekaj letih je iz nič prišla do vseh. To mi je navdih, da so mogoče hitre, globalne tehnološke spremembe.
Še vozite avto na plin?
Še, seveda. Zdaj me vsaj ne sprašujejo več, zakaj. Žal je na utekočinjeni plin, ne na metan, saj ga pri nas ni na črpalkah.
Koliko izpustov s tem prihranite podnebju?
Mislim, da ima moj avto približno štiri desetine manj izpustov, kot bi jih imel z običajnim pogonom.
Prej ste govorili o plinifikaciji prometa. Bi ga bilo mogoče v celoti preusmeriti na plin?
Cestni promet v celoti. Tudi tovorna vozila. Na plin bi lahko vozile ladje. Le letala ne bi mogla. Pri plinu ni pomembno samo to, da je manj ogljikovega dioksida, ampak tudi, da ni drugega onesnaženja. Plin zgoreva čisto, ni delcev, ki povzročajo velike težave v mestih, kotlinah.
Zakaj torej ni več plinskih vozil?
Imate zanikovalce plina, večinoma plačane, ki trdijo, da plinski avti nimajo pospeška. Kot da je to odvisno od goriva, ne od motorja. Trdijo tudi, da plin uničuje glavo motorja. Pa veliko ljudi še vedno misli, da imamo v prtljažniku plinsko jeklenko. In tudi država nima posebnega interesa, da bi se ta pogon razširil, saj od njega dobi manj davkov, ker je plin več kot pol cenejši od bencina.
Kdaj boste kupili električni avto?
Za zdaj ne razmišljam o zamenjavi, ker je moj avto še v redu in sem prepričana, da je treba vsakega izrabiti do konca, dokler je še varen. Električnega si bom omislila takrat, ko bodo zaprli Šoštanj.