Na snemanju s Tarasom Birso: Dolina rož pod prekleto marelo
❞
Ko enkrat postaviš gabarit karakterja, si ga začrtaš in se lahko k njemu vračaš. Sebastian Cavazza
Izreden uspeh nadaljevanke Jezero je nacionalki narekoval, da naprej sledi romanom Tadeja Goloba. Hkrati nastajata Leninov park in Dolina rož, vsaka bo imela tri dele. Pred zasloni si boste ob nerganju Tarasa Birse, seveda Sebastiana Cavazze, nohte grickali čez pol leta. Za hrbtom režiserja Matevža Luzarja smo spremljali križev pot do izpiljenega prizora iz Doline rož.
Najprej je, čez prst, pred petimi leti izbruhnila romaneskna kriminalka Jezero spod tipkovnice Tadeja Goloba, literarno zabriljirala, še na neliterarni ravni pa menda povzročila krepko identiikacijo s ikcijskim kriminalistom Tarasom Birso. Pred dvema letoma in pol je na nacionalko prišla šestdelna nadaljevanka Jezero, dosegla izredno gledanost, v produkcijskem smislu pa postavila nov standard v polju slovenskih kriminalnih nadaljevank. Kar je klicalo po nadaljevanju. Nič lažjega, bi rekli, Golob je namreč birsovsko zgodbo nadaljeval z romanoma Leninov park in Dolina rož, v korak s prstohitrim pisateljem pa gre tudi RTV Slovenija, ki v izključno lastni produkciji snema tako Leninov park kot Dolino rož, mini nadaljevanki, nikakor vsaksebni, pač pa povezani.
In če je šlo pri teve Jezeru za sorežiserstvo Matevža Luzarja in Klemna Dvornika, skupaj podpisana pod vse dele, zdaj sočasno pod Dvornikovim vodstvom nastaja Leninov park in pod Luzarjevim Dolina rož.
Kriminalistični inšpektor Taras Birsa je še vedno, ja, kaj pa tretjega, Sebastian Cavazza, njegova sodelavka Tina je Nika Rozman. Vsak režiser ima svojega fotodirektorja, Dvornik Vladana Jankovića, Luzar pa Miloša Srdića. Še to, naj se ekipa še tako trudi, neizpodbitno je v zaostanku za opusom Tadeja Goloba, ki je na svetlo spravil že četrti del kriminalnega veriženja, roman, naslovljen Virus.
Iz narave v mesto
In če je Jezero pred očmi ekipe raslo v podhlajenem Bohinju, ja, tam je jezero, se nadaljevanji selita v Ljubljano. Čeravno je vročinsko valovanje vsebinsko zavezano predvsem leninskemu delu, obe miniaturi snemajo v ta čas prestolnem kotlu. In minulega razžarjenega ponedeljka smo tik za režiserskim stolčkom sledili sila statičnemu prizoru tudi mi. Oni dan je bil namenjen prvemu in zadnjemu srečanju Tarasa Birse in Klare Zupet v Dolini rož, Cavazzi je parirala Iva Krajnc Bagola.
Na snemanju se je skazalo, kako tanka je črta med realnostjo in ikcijo, med sedmo umetnostjo in umetelnostjo vsakdanjega jutranje-dopoldanskega življenja v stari Ljubljani. Bilo je na Bregu, tik Ljubljanice, med Šentjakobskim in Šuštarskim mostom.
Fikcijski, snemalni del je bil komaj vidno ločen od banalnega, nekaj zadolženih je skrbelo, da je bilo prehajanje med svetovoma, če je bilo nujno, nadzorovano. S fotografom so naju posadili v območje režije, za Luzarjevim hrbtom sem se počutil sila pomembno, pičlo dogajanje sem spremljal na ekranu. Videl skoraj nič, slišal čisto nič, pač tak prizor je bil, slušalk pa nisem imel. Bagola in Cavazza sta se nekaj menila, tudi če bi vedel, vam ne smem povedati, kaj.
Vaša odločitev je, kako do teh podatkov, če tega še niste storili, do njih lahko pridete z branjem Doline rož ali pa počakate na nadaljevanko in se šele potem lotite knjižnega zalogaja.
Igrani prizor, nevemkatera ponovitev, pa krik, ki je sparal nebni mrč: »Kaj je s to prekleto marelo?« Priznam, ena beseda v navedku je lažna, pač, ker je bila v resnici še neprimernejša otroškim ušesom. Pa ne gre za besedo dežnik. Poletni vetrc je razgalil sogovornika v izpostavljenem pontonskem kaiču, kjer je bilo poleg glavnoigralske zasedenih še nekaj miz. S statisti.
Ponovitev prizora, pa prekinitev snemanja, skozi svet nadaljevanke se je scjazil dostavni avto do enega lokalov. Čez nekaj minut še v nasprotno smer.
Grožnje
Čisto blizu nas se je zgodil mimohod večje skupine šolarjev, čudil sem se, kako ni niti eden, vsaj iz objesti, s kakšnim krikom ponagajal Rožnodolincem oziroma Dolinorožcem. Začelo me je skrbeti za krhkost režiserjenja. Kaj, če podivja pes katerega od ljubljanskih sprehajalcev, kaj, če popustijo bremze kateremu od kolesarjev ali skirojevskih neprevidnežev? Gospa v netelevizijskem lokalu kajpak ni vedela, kaj se dogaja nekaj deset metrov od nje, in se je po telefonu precej bučno pogovarjala z, recimo temu, prijateljico.
»Tišina, pozor, akcija,« v prejšnjem prizoru se enemu protagonistov ni videla vsa roka, v predprejšnjem je natakar prehitro prišel v kader, v še enem prej je iz njega prepozno odšel, če poobčim težave. Tudi z besedilom, ki ga nisem slišal, nekaj ni bi bilo čisto prav. Ampak režiser je bil miren.
Po vsaki akciji, ki je zahtevala popravek, sta Birsa in Zupetova prišla na oddih v senco, po potrebi so nad njima razprli marelo, pa ne one preklete, ona je bila iksna. Saj veste, da ne bi šla v nič maska, pa ne kovidska. Statisti so na ponovitve čakali za mizicami. Potrpežljivo je na vstopno-izstopne seanse čakal tudi natakar. Pod sicer svobodnim, a krepko žgočim soncem. Nekateri so tegobe blažili pod dežnički vseh barv in podobne oblike.
Potem pa vse izrazitejše, bližajoče se bobnenje. Enakomerno. K nevihti se ni pripravljalo, nekdo je prijavil, da se, nič hudega sluteč in predvsem nič slabega hoteč, približuje skupina harekrišnovcev. Ali pa gre za zvoke iz bližnje glasbene šole? Nak, po Ljubljanici, ki v nasprotju z Ljubljano ni bela, se je bližal čoln galjotske mladeži, ki ji je takt dajala, če sem prav videl, starejša oseba. In to z bobnom. Takt je bil počasen, tako kot njihovo premikanje.
Bobnenje, ki je bilo bobnanje, se je čez nekaj časa ponovilo, ustrašil sem se, da gre za krožno veslanje, pa je bil še en čoln in krik »Tišina, snemamo!« je bil tedaj namenjen ne ekipi, ampak onim na reki. Razumeli so in pod prizoriščem zdrseli v reke tihoti. Saj zunanje zvoke je mogoče več kot učinkovito zbrisati v postprodukciji, ki pa stane. Ceneje je, če za ljubi mir poskrbijo že v živo.
Ampak ljubega miru ni bilo. Kot nalašč, pa ne nalašč, je začelo zvoniti. Morda v frančiškanki, morda kje drugje. Motnja, ki pa ni bila pospremljena z bogokletvicami.
Prebral sem vse tri Golobove kriminalke. Priznam, da se Doline rož spomnim bistveno bolje kot Leninovega parka, pa vendar bo za osvežitev spomina, teve skrčenosti zgodbe navkljub, več kot primerno pogledati šest delov, ki prihajajo čez pol leta.
Karakterni gabarit
V enem od premorov brez glasbe sem Tarasa Birso, bolje, Sebastiana Cavazzo povprašal o kameleonstvu vlog. O razliki med prehajanjem iz vloge v vlogo in denimo vrnitvijo k nekemu liku po daljšem času. Cavazza Birsa pomisli, pomolči, takole pa odgovori: »To ni tako težko, ko enkrat postaviš gabarit karakterja, si ga začrtaš in se lahko k njemu vračaš. Podobno kot v gledališču, ko igraš predstavo, ki je dolgo nisi igral, in po par letih, ko jo obnoviš, veš, kaj si delal.« Morda na vlogo vpliva, če se v času izrazito spremeni sam igralec, zasebno, Sebastian? »Jaz sem prestar, da bi se spreminjal. Lahko se rediš, hujšaš,
a neko kontinuiteto lika moraš ohranjati. Ko smo delali Winnetouja in sem igral Indijanca, dogajalo se je znotraj enega leta, so me morali petkrat povoskati,« pa ne za muzej voščenih lutk, kajne, ampak »ker Indijanci nimajo dlak. In je bilo zelo neprijetno. To so te kontinuitete, moral pa sem vzdrževati tudi izično kondicijo, bile so six pack zahteve ...«
Tarasu Birsi je lažje nergati, no, igrati, če je hladno, torej je v Jezeru prišel na svoj račun. »V Bohinju smo imeli srečo z vremenom, bil je sneg, ki je zdržal ...« Zdaj je težje, »ker mi je ves čas vroče«. Cavazza doda – glede na to, da zgodbi snemajo izmenoma, zgodi se, da kakšen dan dopoldne delajo po nareku enega, popoldne drugega režiserja –, da gre kljub istemu žanru za različna romana, kar zadeva estetiko, »drugačen je princip fotograije ...«. Potem se še malo posmejiva ob (mojem) trapastem vprašanju, ali ima v obeh nadaljevankah isto majico, srajco, pa če v Dolini rož in Leninovem parku akterji zaklepajo vrata domovanj ... To boste izvedeli, če boste konec leta gledali televizijo. Še to, Sebastian Cavazza je ne že 25 let.
Produkcija TVS
Na vprašanje, kako da ne posnamejo najprej celega Leninovega parka in potem Doline rož, mi Barbara Daljavec, direktorica nadaljevank, posnetih izključno s sredstvi RTV Slovenija, odgovori z vprašanjem, ali vem, zakaj je Hollywood nastal sredi puščave. In mi pojasni: »Ker ne dežuje. Ko snemamo, vemo, da je poleti, kar zadeva dež, vreme najbolj stabilno. Večina igralcev je redno zaposlena v gledališčih, so tamkajšnji prvaki in imajo poleti dopuste, tedaj se je z njimi najlažje uskladiti. Poleg tega igrani program RTVS poskuša ohraniti termin, da konec decembra, v začetku januarja pride ven kakovostna nadaljevanka, kakršna je bila Jezero.« Zato snemajo zdaj in montaža poteka vzporedno.
Ekipa je zaradi covida v mehurčku, držati se morajo priporočenih ukrepov, pred snemalnim dnem se hitro testirajo. »Pravil ne postavljamo mi, ampak NIJZ.« Inšpektorja Vrenka, pove Daljavčeva, so snemali lani od avgusta do oktobra, ko je bila situacija bistveno slabša. »Dan po koncu snemanja je šlo vse v lockdown. A Vrenka smo speljali brez ene same okužbe.«
Kje je lažje snemati, v naravi, Bohinju, ali v mestu? »Vedno, ko gremo v odročnejše kraje, je lepo snemati, ker vedno vključimo lokalno skupnost, vedno smo dobrodošli, na delu je zelo pozitivna energija.«
Začetek snemanja je odvisen od lokacije, ponavadi začnejo ob šestih, sedmih, kmalu bodo na vrsti nočne sekvence, »obrnili bomo bioritem in snemali od petih popoldne do petih zjutraj«. Nadaljevankama je namenjenih 52 snemalnih dni, vsaki 26. Začeli so 29. maja, v ponedeljek je bil 18. snemalni dan, 15 dni je bilo doslej za Leninov park, sledilo bo petnajst dni za Dolino rož. Nekatere lokacije se prekrivajo, »Taras ima samo eno hišo, policijska postaja je ena«.
Prizora s trupli v Dolini rož še niso posneli. »To se bo zgodilo v zelo posebni vili,« ilmski Zupetovi vili. Ko snemajo v zasebnih hišah, se lastniki, prebivalci, za ta čas lahko izselijo, umaknejo ali pa tudi ne. V Zupetovi vili bo lastnik ob treh truplih, ki bodo seveda od mrtvih vstala, prisoten, v Tarasovi hiši se bodo umaknili.
Na snemanje vpliva ogromno dejavnikov, zasedenost igralcev, tu je usklajevanje lokacij in seveda vreme. Ja, nekdo zapusti hišo v sončnem vremenu, za vogalom je nebo oblačno. »Ja, zato pa mora biti postprodukcija močna, veliko se da narediti naknadno.«
V nastajanje nadaljevanke je vključeno okrog sto ljudi, brez igralcev, 30 jih je na posamičen dan na snemanju, to je ožja snemalna ekipa. In bistvo, negovanje pozitivne energije v ekipi. Ki je kljub tako ali drugače nenavadnim časom ne manjka.
P. S. Ne samo končni izdelek, ilm ali nadaljevanka, tudi njuno nastajanje je več kot potrditev, da je tisto, kar na koncu vidimo, čista, izčiščena ikcija. Pot do nje pa je tlakovana s švicem.
❞
Naj se ekipa še tako trudi, neizpodbitno je v zaostanku za opusom Tadeja Goloba, ki je na svetlo spravil že četrti del kriminalnega veriženja, roman, naslovljen Virus.