V tednu, ko podeljujemo kresnika, vas sprašujemo, kateri je vaš najljubši slovenski roman.
Na srečo je to težko vprašanje, saj imamo Slovenci kvalitetno izvirno literaturo. Že med študijem sem občudoval raznovrstnost, sporočilnost in izvrsten jezik mnogih slovenskih romanov, med katerimi je še vedno veliko premalo znanih. Morda bi zaradi vsebine, ki mi je najbližje, izpostavil roman Draga Jančarja Katarina, pav in jezuit. Iz razloga, ki ga ne znam opisati, se vedno znova vračam tudi k Jamnici Prežihovega Voranca. Igranje s pogovornim jezikom ali mešanje slovenščine s sosedskimi jeziki, ki je popularno v nekaterih novejših romanih, me zaenkrat še ni prepričalo. Filozofija, ki je skoraj nevidno vtkana v zgodbo, pa me vedno.
Dolgo je bil moj najljubši slovenski avtor Vitomil Zupan, potem pa mi je prišel v roke Flisarjev Čarovnikov vajenec in prevzel prvo mesto, če lahko govorim o lestvici. Čeprav moram priznati, da se tam gnetejo še Jančar s To noč sem jo videl, Simonitijeva z Ivano pred morjem in letošnja kresnikova nominiranca Lainšček s Kurjim pastirjem, kjer težko čakam nadaljevanje, ter Mirana Likar s Pripovedovalcem. Rada imam
Cankarjev kratki roman Hiša Marije Pomočnice, spisan v duhu najrelevantnejših literarnih tokov začetka prejšnjega stoletja, je slovenska in hkrati evropska vrhunska literatura. Navdihnila ga je neozdravljivo bolna hči Cankarjevih dunajskih najemodajalcev, pri katerih je preživel z nekaj prekinitvami skoraj deset let. Nemalo temnega je doživljal tam, svoji začasni družini pa je povzročal tako sladke obete kot grenka spoznanja. Zdaj, ko že dolgo ni nikogar od vpletenih več med živimi, pa njegov bridki roman še vedno sije z neverjetno močjo hladne lune. Vsaka od mladih junakinj romana v hiralnico prinese breme raznoraznih grozot družinskega življenja, sanje o lepem in boljšem pa bo pri vsaki pokosila smrt. Pri izjemnih romanih se mi zdi, da jih lahko berem večkrat in je vsakič kot prvič.
Preteklo je mnogo let od takrat, ko sem ga bral (in to prav na morju), in še vedno mislim, da je eden najboljših slovenskih romanov Jančarjev Galjot. Spomnim se, da sem se med branjem navduševal nad izjemno dobro in logično razporeditvijo prostora in časa. V tem meni svojstvenem matematičnem pogledu na zgradbo romana, ki mi je delovala kot dobro premišljena večrazsežna matrika, me je Galjot spominjal na Don Kihota, bolje rečeno Jančar na Cervantesa. Ta občutek je močan še danes, iz česar sklepam, da gre za veličastno delo, ki ga lahko z mirno vestjo uvrščam med vrhunske dosežke slovenske literature.
Morda roman, na katerega sem pomislil takoj, ko sem prebral vprašanje. To je biografski roman Cirila Zlobca Moj brat svetnik. V njem avtor opiše obisk svojega brata Frančiška, ki je kartuzijan v Pleterjah. Po petindvajsetih letih odsotnosti jih obišče zaradi bolezni, ki mu obeta smrt. V opisu poslovilnih dni se brata soočita z različnimi pogledi na življenje, v globini pa se vendarle zaznava notranja vez. Posebno pretresljiv je zaključek romana, ko se ob bratovi smrti razblinijo vsi razumski predsodki pisatelja. Bolj kot ugotovitev, da je njegov brat svetnik, me je prevzelo sporočilo, da je v raznolikosti mnenj in prepričanj sveta ljubeča spoštljivost.
Prvo mesto si delita Drago Jančar z romaneskno mojstrovino To noč sem jo videl in Lojze Kovačič z epskimi Prišleki.
Oba romana sta postavila literarne standarde na najvišjo svetovno raven. Drago Jančar si nedvomno zasluži Nobelovo nagrado za literaturo.
Preostanek prostora izkoriščam za povabilo k branju kratkih zgodb Mojce Kumerdej, zbranih v knjigi Temna snov, in izjemno duhovite zbirke kuharskih receptov Marka Zorka v Knjigi mrtvih.
Aaaa, tole pa tako ne bo šlo, niti le z enim naslovom niti le z eno zvrstjo. Bo pa šlo takole, z vrstnim redom po navdihu. Drago Jančar: To noč sem jo videl; Vitomil Zupan: Menuet za kitaro; Ivan Cankar: Na klancu, Hlapci, V dolini šentflorjanski;
Dušan Jovanovič: Norci, Ekshibicionist; Marcel Štefančič jr.:
Kdor prej umre, bo dlje mrtev; Vesna Milek: Ogledala in (kakopak) Cavazza; Goran Vojnovič: Figa; sosed na moji desni, Zoran Predin: Mongolske pege; pa še dr. Alojz Ihan, Boris Pahor, Tone Partljič, Vinko Möderndorfer, Jurij Hudolin, Emil Filipčič in poezije Srečka Kosovela, Toneta Pavčka, Tomaža Šalamuna, Anje Zag Golob, Berte Bojetu, Ferija Lainščka, Dušana Jovanoviča, Vazza, Vlada Kreslina in Borisa A. Novaka. Dober tek.