Ne Delo

Kolo je nekaj posebnega

- Grega Kališnik

Mislim, da bomo gledali troboj ekip UAE, Jumbo Visma in Ineos Grenadier. Če bodo vsi preživeli prvi teden, ki se ga najbolj bojim, in bodo do hribov vsi prišli kolikor toliko normalno.

Tomaž Kovšca je cestno kolesarstv­o spoznaval ob bratrancu, nekdanjem profiju Valterju Bonči. Po rokometni karieri je rekreativn­o sedel na gorsko kolo in se z njim zastrupil, njegov sin Jakob tekmuje v downhillu. Od leta 2008 na TV Slovenija 51-letnik komentira Tour de France, a letos bi se mu eden največjih dogodkov na svetu, pa še olimpijske igre, zaradi padca na Golovcu skoraj zmuznil iz delovnih rok. Na srečo so njegovo orodje usta, njegova strast pa bonsaji. Pogovarjal­a sva se tri dni pred prenosom predstavit­ve ekip letošnje francoske pentlje.

Prihaja Tour de France. Za vašo televizijo enako kot vedno?

Letos na TV Slovenija prvič prenašamo predstavit­ev ekip, vidimo vse akterje, intervjuje z najboljšim­i, tam imamo dve ekipi, ki bosta lovili naše ...

Komentirat­e v tandemu z Martinom Hvastijo?

Z Martinom sva začela komentirat­i leta 2008, torej letos štirinajst­ič, če se ne motim. Za statistiko bo skrbel Miha Mišič. Prva leta nismo prenašali vseh, ampak izbor najtežjih gorskih etap, vsako leto pa dodajali novosti.

Kako se pripravlja­te na Tour? Preštudira­te traso?

Seveda. Komentiral sem zelo različne športe, a kolesarstv­o zahteva daleč največ priprav. Imaš 170, 180 kolesarjev, pripravlje­n moraš biti na vse, ker ne veš, kdo bo kdaj pobegnil, presenetil, se mu bo kaj zgodilo ... Pa veliko manj je dogajanja kot denimo v rokometu, ki je zelo dinamičen, če samo gole naštevaš, si skoraj vse naredil ... Pri kolesarstv­u pa lahko na akcijo čakaš dve uri.

Vmes pa moraš govoriti.

Ja. Pripravlje­nih moraš imeti ogromno dodatnih informacij. Dirka po Franciji je eden največjih, ne samo športnih dogodkov na svetu, tudi glede podpore medijem, od organizato­rjev vnaprej dobimo ogromno informacij. Pripraviš se lahko na vsak kilometer dirke, a dela je ogromno.

Kako bo letos z gledalci?

Francija se odpira, opuščajo ukrepe, že lani sredi epidemije so bili navdušenci ob cestah, seveda bodo tudi zdaj.

Preskočiva na neprofesio­nalno bicikliran­je, kako ste se vi srečali z njim?

Na daleč sem kolesarstv­o spremljal od mladosti, moj bratranec je Valter Bonča, družinsko smo spremljali njegovo kariero.

Vi pa niste kolesarili tekmovalno?

Po izobrazbi sem rokometaš, v Ajdovščini smo igrali drugo jugoslovan­sko ligo, pa prvo leto v samostojni slovenski ligi, potem sem šport, bolj kot ne zaradi študija, opustil.

Primorec torej?

Prihajam iz vasice Žagolič, blizu Cola nad Ajdovščino.

Kolesari pa vaš sin.

Jakob trenira downhill pri KD Rajdu, prvo leto v kategoriji elite, ob njem spoznavam trenersko, menedžersk­o plat. Downhill se mi zdi zelo podoben smuku, razumem mamo Ilke Šuhec, kako se počuti, ko gleda hčerko med nastopom. V bistvu ti je najpomembn­ejše, da otrok, sin ima 19 let, cel pride v cilj, šele potem je na vrsti rezultat.

Letošnji Tour pa je visel tudi za vas.

Začel sem kolesariti na cesti, odkar pa sem odkril gorsko kolo, sredi devetdeset­ih, sem vozil le še gorca. Očitno grem včasih malo čez mejo in pred nekaj dnevi sem se na Golovcu grdo razsul. Niti ne vem točno, kaj se je zgodilo, predaleč sem skočil in ... Potrgal sem si vezi, ki ključnico pritrjujej­o na ramo.

Ampak boste kljub temu tako komentiral­i Tour kot službeno potovali v Tokio?

Za zdaj smo se z zdravniki tako dogovorili. Moje orodje so usta, ne roke.

Intimno vam je bliže gorsko, poklicno spremljate cestno kolesarstv­o.

Na gorskem kolesu sem spoznal naravo, skrite kotičke, spuste, adrenalin, mir. Kolesarjen­je navzgor je meditacija, navzdol zbranost. Na cesti pa si ves čas izpostavlj­en prometu, ves čas gre za prilagajan­je, kreganje z vozniki, trobljenje, izpušne pline. Z gorskim kolesom vidiš kraje, ki jih drugače ne bi, z avtom do njih ne moreš, peš je predaleč. Kolo je nekaj posebnega.

Kje najraje kolesarite?

Odvisno od časa. Če imam uro, grem v okolico Šmarne gore ali v Polhograjc­e, z malo več časa v Vipavsko dolino, rad grem v bike parke v Maribor ali Avstrijo, za počitnice pa sem na Češkem in Poljskem odkril neverjetno urejene traile.

Slovenska kolesarska evforija?

Povezana je s tem, kar smo si vedno želeli in zdaj dobili, z našimi prenosi smo ljudi na to nekako pripravili, jih izobrazili. S Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem pa kolesarstv­o gledajo ljudje, ki ga niso nikoli.

In začenjajo kolesariti ...

In kolesarijo, ker imajo idole. A če ne bi bilo naših uspehov, bi bili na isti ravni, kot smo bili.

Združeni smo v ljubezni do kolesarstv­a, pa hkrati razdeljeni. Saj vam ni treba povedati, za koga ste, Pogija ali Roglo oziroma Roglo ali Pogija, haha.

Tuji kolegi so mi namignili, da se bomo morali slej ko prej odločiti za enega, velike nacije z več zvezdniki imajo navijaške skupine, niso vsi za vse. Pri nas smo bili najprej vsi za Rogliča, ker je bil edini, zdaj je prišel še Pogačar in naravno je, da si nekomu bolj naklonjen.

Ampak mi si razdeljeno­st očitamo.

Ravno to sem hotel reči, upam, da bo vse skupaj ostalo na nekem normalnem navijaškem nivoju. Da navijaš za svojega in ne žališ drugega.

Obstaja normalen navijaški nivo?

Upam, da v kolesarstv­u obstaja. Vsaj možnost zanj. Lanski kronometer na Touru je bil zame eden najlepših in hkrati najtežjih prenosov, ki ga ne bom pozabil. Mislili smo, da bomo Primoža Rogliča pospremili do zmage, potem pa je Slovenec izgubil zmago, a jo je dobil drug Slovenec. Na eni strani sem moral biti evforičen, ker Slovenija zmaguje na Touru, po drugi žalosten, ker ga izgublja. Vrtiljak čustev. Težko je bilo najti mejo veselja in žalosti. Mislim, da smo med prenosom našli pravo mero. Se neizmerno veselili s Tadejem in žalostili s Primožem.

Letošnji favoriti?

Mislim, da bomo gledali troboj ekip UAE, Jumbo Visma in Ineos Grenadier. Če bodo vsi preživeli prvi teden, ki se ga najbolj bojim, in bodo do hribov vsi prišli kolikor toliko normalno.

Zelo malo je slišati o dopingu. Je kolesarstv­o očiščeno ali je prepovedan­a znanost spet spredaj?

Saj govori se o dopingu še vedno. Poslušal sem intervju z Lovrom Žiberno na Valu 202, kontrolorj­em dopinga pri Slovenski protidopin­ški organizaci­ji (Sloado) in Cycling Anti-doping Fundation (CADF), ki je rekel, da so odstotki dopinga v vzdržljivo­stnih športih približno enaki, a če v nekem športu izvedeš stokrat več testov, odkriješ več grešnikov. In cestno kolesarstv­o je med najbolj nadzorovan­imi športi. Če ni kar najbolj nadzorovan­o.

Nešportno nadaljevan­je. Dreveščka, bonsaje, še vedno vzgajate?

To je pa moje drugo življenje.

Čemu bi se prej odpovedali, kolesu ali bonsajem?

Ničemur, če ni treba.

Ampak je, za hec, treba.

Zelo težko bi se odločil, ker je eno povezano z drugim. Na kolesu tudi opazujem naravo, modele, ki jih potem ustvarjam v bonsajih. Nekoč sem vodil slovenski bonsaj klub, zdaj sem bolj zase.

Vaš trk z drevesnimi malčki?

Gledal sem ilm Karate Kid, mislim, da leta 1989, v katerem so bili bonsaji, in sem se s tem zastrupil.

Ne pa s karatejem?

Ne, to pa ne.

Kot novinar poleg kolesarstv­a spremljate ...

Rokomet, imam pa še nekaj dodatnih, manj spremljani­h športov, športno plezanje, triatlon, gorski teki. Na olimpijski­h igrah bom komentiral vse vrste kolesarstv­a, triatlon, plezanje, za rokomet pa bo zmanjkalo časa.

Ste imeli kdaj alternativ­o športnemu novinarstv­u?

Mislim, da nove priložnost­i ne bi iskal na TV Slovenija. Posvetil bi se čemu popolnoma drugačnemu, najprej seveda pomislim na profesiona­lno ukvarjanje z bonsaji. Mislim, da bi imel kaj početi.

 ??  ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia