Kolo je nekaj posebnega
❞
Mislim, da bomo gledali troboj ekip UAE, Jumbo Visma in Ineos Grenadier. Če bodo vsi preživeli prvi teden, ki se ga najbolj bojim, in bodo do hribov vsi prišli kolikor toliko normalno.
Tomaž Kovšca je cestno kolesarstvo spoznaval ob bratrancu, nekdanjem profiju Valterju Bonči. Po rokometni karieri je rekreativno sedel na gorsko kolo in se z njim zastrupil, njegov sin Jakob tekmuje v downhillu. Od leta 2008 na TV Slovenija 51-letnik komentira Tour de France, a letos bi se mu eden največjih dogodkov na svetu, pa še olimpijske igre, zaradi padca na Golovcu skoraj zmuznil iz delovnih rok. Na srečo so njegovo orodje usta, njegova strast pa bonsaji. Pogovarjala sva se tri dni pred prenosom predstavitve ekip letošnje francoske pentlje.
Prihaja Tour de France. Za vašo televizijo enako kot vedno?
Letos na TV Slovenija prvič prenašamo predstavitev ekip, vidimo vse akterje, intervjuje z najboljšimi, tam imamo dve ekipi, ki bosta lovili naše ...
Komentirate v tandemu z Martinom Hvastijo?
Z Martinom sva začela komentirati leta 2008, torej letos štirinajstič, če se ne motim. Za statistiko bo skrbel Miha Mišič. Prva leta nismo prenašali vseh, ampak izbor najtežjih gorskih etap, vsako leto pa dodajali novosti.
Kako se pripravljate na Tour? Preštudirate traso?
Seveda. Komentiral sem zelo različne športe, a kolesarstvo zahteva daleč največ priprav. Imaš 170, 180 kolesarjev, pripravljen moraš biti na vse, ker ne veš, kdo bo kdaj pobegnil, presenetil, se mu bo kaj zgodilo ... Pa veliko manj je dogajanja kot denimo v rokometu, ki je zelo dinamičen, če samo gole naštevaš, si skoraj vse naredil ... Pri kolesarstvu pa lahko na akcijo čakaš dve uri.
Vmes pa moraš govoriti.
Ja. Pripravljenih moraš imeti ogromno dodatnih informacij. Dirka po Franciji je eden največjih, ne samo športnih dogodkov na svetu, tudi glede podpore medijem, od organizatorjev vnaprej dobimo ogromno informacij. Pripraviš se lahko na vsak kilometer dirke, a dela je ogromno.
Kako bo letos z gledalci?
Francija se odpira, opuščajo ukrepe, že lani sredi epidemije so bili navdušenci ob cestah, seveda bodo tudi zdaj.
Preskočiva na neprofesionalno bicikliranje, kako ste se vi srečali z njim?
Na daleč sem kolesarstvo spremljal od mladosti, moj bratranec je Valter Bonča, družinsko smo spremljali njegovo kariero.
Vi pa niste kolesarili tekmovalno?
Po izobrazbi sem rokometaš, v Ajdovščini smo igrali drugo jugoslovansko ligo, pa prvo leto v samostojni slovenski ligi, potem sem šport, bolj kot ne zaradi študija, opustil.
Primorec torej?
Prihajam iz vasice Žagolič, blizu Cola nad Ajdovščino.
Kolesari pa vaš sin.
Jakob trenira downhill pri KD Rajdu, prvo leto v kategoriji elite, ob njem spoznavam trenersko, menedžersko plat. Downhill se mi zdi zelo podoben smuku, razumem mamo Ilke Šuhec, kako se počuti, ko gleda hčerko med nastopom. V bistvu ti je najpomembnejše, da otrok, sin ima 19 let, cel pride v cilj, šele potem je na vrsti rezultat.
Letošnji Tour pa je visel tudi za vas.
Začel sem kolesariti na cesti, odkar pa sem odkril gorsko kolo, sredi devetdesetih, sem vozil le še gorca. Očitno grem včasih malo čez mejo in pred nekaj dnevi sem se na Golovcu grdo razsul. Niti ne vem točno, kaj se je zgodilo, predaleč sem skočil in ... Potrgal sem si vezi, ki ključnico pritrjujejo na ramo.
Ampak boste kljub temu tako komentirali Tour kot službeno potovali v Tokio?
Za zdaj smo se z zdravniki tako dogovorili. Moje orodje so usta, ne roke.
Intimno vam je bliže gorsko, poklicno spremljate cestno kolesarstvo.
Na gorskem kolesu sem spoznal naravo, skrite kotičke, spuste, adrenalin, mir. Kolesarjenje navzgor je meditacija, navzdol zbranost. Na cesti pa si ves čas izpostavljen prometu, ves čas gre za prilagajanje, kreganje z vozniki, trobljenje, izpušne pline. Z gorskim kolesom vidiš kraje, ki jih drugače ne bi, z avtom do njih ne moreš, peš je predaleč. Kolo je nekaj posebnega.
Kje najraje kolesarite?
Odvisno od časa. Če imam uro, grem v okolico Šmarne gore ali v Polhograjce, z malo več časa v Vipavsko dolino, rad grem v bike parke v Maribor ali Avstrijo, za počitnice pa sem na Češkem in Poljskem odkril neverjetno urejene traile.
Slovenska kolesarska evforija?
Povezana je s tem, kar smo si vedno želeli in zdaj dobili, z našimi prenosi smo ljudi na to nekako pripravili, jih izobrazili. S Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem pa kolesarstvo gledajo ljudje, ki ga niso nikoli.
In začenjajo kolesariti ...
In kolesarijo, ker imajo idole. A če ne bi bilo naših uspehov, bi bili na isti ravni, kot smo bili.
Združeni smo v ljubezni do kolesarstva, pa hkrati razdeljeni. Saj vam ni treba povedati, za koga ste, Pogija ali Roglo oziroma Roglo ali Pogija, haha.
Tuji kolegi so mi namignili, da se bomo morali slej ko prej odločiti za enega, velike nacije z več zvezdniki imajo navijaške skupine, niso vsi za vse. Pri nas smo bili najprej vsi za Rogliča, ker je bil edini, zdaj je prišel še Pogačar in naravno je, da si nekomu bolj naklonjen.
Ampak mi si razdeljenost očitamo.
Ravno to sem hotel reči, upam, da bo vse skupaj ostalo na nekem normalnem navijaškem nivoju. Da navijaš za svojega in ne žališ drugega.
Obstaja normalen navijaški nivo?
Upam, da v kolesarstvu obstaja. Vsaj možnost zanj. Lanski kronometer na Touru je bil zame eden najlepših in hkrati najtežjih prenosov, ki ga ne bom pozabil. Mislili smo, da bomo Primoža Rogliča pospremili do zmage, potem pa je Slovenec izgubil zmago, a jo je dobil drug Slovenec. Na eni strani sem moral biti evforičen, ker Slovenija zmaguje na Touru, po drugi žalosten, ker ga izgublja. Vrtiljak čustev. Težko je bilo najti mejo veselja in žalosti. Mislim, da smo med prenosom našli pravo mero. Se neizmerno veselili s Tadejem in žalostili s Primožem.
Letošnji favoriti?
Mislim, da bomo gledali troboj ekip UAE, Jumbo Visma in Ineos Grenadier. Če bodo vsi preživeli prvi teden, ki se ga najbolj bojim, in bodo do hribov vsi prišli kolikor toliko normalno.
Zelo malo je slišati o dopingu. Je kolesarstvo očiščeno ali je prepovedana znanost spet spredaj?
Saj govori se o dopingu še vedno. Poslušal sem intervju z Lovrom Žiberno na Valu 202, kontrolorjem dopinga pri Slovenski protidopinški organizaciji (Sloado) in Cycling Anti-doping Fundation (CADF), ki je rekel, da so odstotki dopinga v vzdržljivostnih športih približno enaki, a če v nekem športu izvedeš stokrat več testov, odkriješ več grešnikov. In cestno kolesarstvo je med najbolj nadzorovanimi športi. Če ni kar najbolj nadzorovano.
Nešportno nadaljevanje. Dreveščka, bonsaje, še vedno vzgajate?
To je pa moje drugo življenje.
Čemu bi se prej odpovedali, kolesu ali bonsajem?
Ničemur, če ni treba.
Ampak je, za hec, treba.
Zelo težko bi se odločil, ker je eno povezano z drugim. Na kolesu tudi opazujem naravo, modele, ki jih potem ustvarjam v bonsajih. Nekoč sem vodil slovenski bonsaj klub, zdaj sem bolj zase.
Vaš trk z drevesnimi malčki?
Gledal sem ilm Karate Kid, mislim, da leta 1989, v katerem so bili bonsaji, in sem se s tem zastrupil.
Ne pa s karatejem?
Ne, to pa ne.
Kot novinar poleg kolesarstva spremljate ...
Rokomet, imam pa še nekaj dodatnih, manj spremljanih športov, športno plezanje, triatlon, gorski teki. Na olimpijskih igrah bom komentiral vse vrste kolesarstva, triatlon, plezanje, za rokomet pa bo zmanjkalo časa.
Ste imeli kdaj alternativo športnemu novinarstvu?
Mislim, da nove priložnosti ne bi iskal na TV Slovenija. Posvetil bi se čemu popolnoma drugačnemu, najprej seveda pomislim na profesionalno ukvarjanje z bonsaji. Mislim, da bi imel kaj početi.