Čas za pozornost
Kaj torej potrebujejo družine? Več denarja? Več prostih mest v vrtcih? Bolj fleksibilen delovni čas? Da in ne. V končnem poročilu Celotna evalvacija in učinkovitost ukrepov o zakonu in družinah v Nemčiji sta postavljeni vprašanji, kaj dokazano koristi dobrobiti otrok in kateri ukrepi zvezne vlade zadovoljujejo pomembne družinske potrebe.
Odgovor kaže na to, da je dobrobit otrok odvisna predvsem od »mehkih« dejavnikov, kot sta raven izobrazbe staršev in zdravstveno stanje otrok, ter manj od stanja na bančnem računu staršev. Znanje pri tem pomaga. Poleg tega znanstveniki potrjujejo tudi to, s čimer se vedno znova srečujejo svetovalci za starše: če materi ni dobro, ni dobro vsej družini. Vsi pa imajo korist, če se starši v prostem času aktivno ukvarjajo z otroki – dobrodošli v umirjenem življenju v družini.
Dobro počutje otrok je manj odvisno od tega, koliko zaslužijo starši ali kako velika je hiša, v kateri živijo. »Splošno izboljšanje družinskih prihodkov nad pragom revščine nima nobenega dokazanega učinka na blaginjo otrok,« zaključuje poročilo.
Tega se moramo zavedati, ko razmišljamo, da bi delali več, zato da bi si lahko privoščili drugi avto ali si kupili večjo hišo. Seveda pa ta ugotovitev velja le za družine, ki živijo nad pragom revščine. Če starši zaslužijo premalo, nastane obremenjujoče stanje, ki ima neposredne negativne učinke na otroke skoraj vseh starostnih obdobij. Takrat vsak evro več na računu opazno izboljša situacijo.
Sodoben nadomestek za življenje v skupnosti je otroško varstvo, ki deluje pozitivno – ob predpogoju, da je kakovostno in da stroški varstva ne ogrožajo družinskega proračuna.
Torej, kadar ne razmišljamo le, kaj potrebujejo otrok, mati ali oče, temveč kaj potrebuje družina kot celota, moramo Maslowovo piramido spremeniti in predvsem dopolniti. Kajti tisto, kar je pri Maslowu visoko zgoraj – socialni odnosi, torej skupnost, vas –, je ključnega pomena pri družinah. Brez starih staršev, to je brez pomožnih oseb, na katere se otrok naveže, in brez vasi je vse težje – celo iti na stranišče ali v miru jesti. Potrebujemo ogromno denarja, kakor tudi varnost in vas – za varstvo otrok, pa tudi zato, da najdemo ljudi in prijatelje.
Poznamo osnovne, socialne in individualne potrebe, povrhu pa še željo po samouresničenju. Če imamo družino, se vse potrebe pomešajo, zato moramo v tem primeru govoriti bolj o logistiki potreb kot o strogi hierarhiji. Osnova vseh teh potreb pa je po najinem mnenju potreba po času.
Kajti preden sploh lahko zaznamo, da kdo v družini »trpi lakoto«, potrebujemo čas. Le kdo ne pozna občutka živčnosti, ko hiti na avtobus, na letališče, na naslednji sestanek, otrok pa joka, kriči in ne sodeluje! V takšnih okoliščinah smo v stresu, včasih se z njimi mučimo vse popoldne – a ko je končno vse urejeno in imamo trenutek miru, se spomnimo, da otrok sploh še ni jedel!
Kadar nimamo časa, ne moremo gojiti odnosov v vasi, ki vzdržujejo našo družino. Tu ne govorimo o treh urah na dan, ampak o dveh minutah, v katerih nekoga pozorno pogledamo in pozdravimo.
Da bi bili pozorni, potrebujemo čas. Brez tega sploh ne gre. Včasih je to samo nekaj sekund. Marsikatera mati in marsikateri oče morata svojemu otroku le za trenutek pozorno pogledati v obraz, da vidita: otrok je utrujen, lačen, potrebuje nežnost – ali pa ima polne plenice. Toda ta trenutek moramo imeti. Pogosto pa potrebujemo še več časa, da sploh sestopimo, najdemo najprej sebe in šele nato vidimo, kaj se dogaja.
Čas je torej temelj družinske piramide. Čas za pozornost.
Opazili sva, da so spodnje tri Maslowove stopničke zlasti pri družinah z majhnimi otroki medsebojno odvisne, preprosto zato, ker smo ljudje socialna bitja in ne plavamo osamljeni kot sinji kiti po širjavah oceana, temveč smo programirani tako, da pomagamo drugim in sprejemamo njihovo pomoč.
Objavljamo odlomke iz knjige Umirjena družina; sedem sestavin za preprosto življenje z otroki, ki sta jo napisali Julia Dibbern in Nicola Schmidt. V prevodu Neže Ane Rojko je izšla pri založbi Didakta.